Posts Tagged ‘dinozaver’

Poletna sezona. Peljemo se na Bled in na poti v obljubljeno deželo čakamo in čakamo v koloni, ki se nikamor ne premakne. Ko dolgčas doseže svojo najvišjo točko, nas z desne strani pozdravi prijetno presenečenje. Nekaj enkratnega, novega. Sedanja civilizacija časti Novo. To Novo je hkrati Staro: pradavni Misteriji. In v to Staro sodijo tudi dinozavri, ki so pred koncem 20. stoletja ponovno oživeli. Pa saj niso bili nikoli iztrebljeni! Megalomanija je človeška lastnost, ki nikoli ni izumrla. Tanki so po svojem okostju in še zlasti po svojem namenu tragična replika dinozavrov. Vzporedno s ponovnim utelešenjem strašil iz pradavnine opazujemo tudi razvojne cikluse multinacionalk, »vsejedih« zveri z nepremagljivimi oklepi.

Po filmu Jurski park so se dinozavri začeli pojavljati povsod: na vrečkah v hipermarketu, na embalaži žvečilnih gumijev, na brisačah, otroških majicah. Zmajčki so bili demokratično izvoljeni v panteon otroških igrač. Zeleni, modri, pisani, plastični ali plišasti, simpatični zmajčki nikakor ne morejo vzbujati asociacij na apokaliptično Zver. Ne, to je samo igra. In toliko kitajskih restavracij nosi ime Zlati zmaj … Vendar zmaj ostaja zmaj in ga uvrščamo med plazilce, ki so postali kultni liki novodobnih babilonskih kozmogonij. S sestrično kačo si deli enak jezikovni koren (»zmija«). S kačo si deli tudi enako obsodbo v svetopisemskih besedilih.

Modrost 11 : 15 Za nespametne misli njihove krivičnosti,
ki so jih zapeljale v čaščenje brezumnih plazilcev in zoprnih živali, si nadnje za kazen poslal nešteto brezumnih živali, 16 da bi se zavedeli, kako človeka tepe prav tisto, v čemer greši.

Rimljanom 1: 22 Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli 23 in veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev.

Večina ljudi zamahne z roko: »Pa saj ne častimo teh zveri, saj niso resnične in navsezadnje, otroci morajo spoznavati zgodovino. Jurski park nudi izjemno priložnost, da vstopimo v svet pradavnine.«
Res? Priložnost za ponovno čaščenje Velike Matere, evolucijske Moči? Ali lahko občudujemo smešno repliko svetišča Stonehenge in pri tem pozabimo, da so druidski obredi zahtevali človeške žrtve? Moralna nevtralnost postmodernega človeka opravičuje vse in spregleda, da grozljivi bogovi Velikonočnih otokov niso samo virtualna računalniška igrica. V postmodernem relativizmu je občutek groze banaliziran, zreduciran na zlagano psihoanalitično katarzo. Saj smo vendar presegli črno-beli dualizem dobrega in zla. Zlo ne obstaja – vsaj tako smo se učili že od otroških let: kdo se boji črnega moža? Nihčee! … To je, Nietzsche, ki se ni bal posledic »volje po môči«, samouničevalne množične histerije ob prihodu Nadčloveka, »črnega moža«, utelešenega duha starogermanskih run, in pojava ostalih diktatorjev, ki so zaznamovali zgodovino 20. stoletja. Čaščenje stvarstva namesto Stvarnika poraja zmaje iz kozmičnega jajca zlagane evolucijske dogme.
Jurski park pod Bledom ima seveda tudi svojo podružnico: ko se turisti sprehajajo ob jezeru, v idilični »podobi raja« naletijo na kipe parkljastih satirov, ki vstopajo skozi nevidni »portal«. Kaj torej vstopa na Bled? Zgodba, pisana v jeziku simbolov. A ne pozabimo: Ouroboros, kozmična kača, grize lastni rep.

Marisa Monti