Posts Tagged ‘brje’

Dani ferčej, univ. dipl. ing. les.  

Bled za svoj nadaljnji razvoj neobhodno potrebuje obvoznice in to v najkrajšem možnem času. To pa ne pomeni, da si lahko privoščimo neustrezne rešitve. Dosedaj smo bili priča kar nekaj takšnim predlogom. O problematiki južne ali mlinske obvoznice ste lahko brali v prejšnji številki Zavesti, o severni, rečiški, pa boste lahko v eni od naslednjih. Trase, ki kljub obstoju boljših možnosti po nepotrebnem uničujejo stoletni razvoj vasi, niso dopustne.

Zato si močno želim, da bo nova občinska oblast zmožna ponovno in z veliko mero pameti pretehtati vse predloge in izbrati tiste, ki so sprejemljivi za ljudi in za prostor, v katerem živimo.

Seveda obvoznice potrebujemo takoj, potrebovali bi jih že pred leti. Kljub temu si je bolje vzeti še kakšen mesec časa za izdelavo optimalnih rešitev, kot pa z zastarelimi in prenagljenimi odločitvami (nemara celo špekulativno 'zlobiranimi') trajno pokvariti edinstveno podobo kraja in/ali nedopustno posegati (grobo zarezati) v občutljivo življensko tkivo blejskih vasi in življenja vaščanov. Kljub nujnosti čimprejšnjega začetka gradnje si bo Lista za ljudi in prostor zato še naprej prizadevala za take rešitve, ki bodo učinkovite in hkrati usklajene s potrebami in možnostmi kraja.

Miran Šubelj Sagmeister, samostojni raziskovalec turizma

Sodoben turist, še posebej pa tisti bolj ozaveščen, je presenetljivo tankočuten in občutljiv, premišljen in odgovoren, ko se odloča za kraj preživljanja svojega prostega časa, spoznavanja novih ljudi in širjenja svojih obzorij. Ne prenese pohabljenega naravnega okolja, hitro sprevidi ponaredke, se obrne stran, odide, ne vrne se nikoli več. Doma naredi slabo reklamo, navkljub dobremu delu zaposlenih v celotni turistični verigi. Hoteli ali ne, Nemci (in ne samo oni), kot trenutno najštevilnejši potovalni narod in naši najpogostejši gostje, po opravljenih raziskavah postavljajo na prvo mesto pomembnosti med različnimi dejavniki pri izbiri kraja dopustovanja neokrnjenost in čistost naravnega okolja.

Človek, recimo mu moderen turist, vedno bolj čuti in prepoznava, da si v naravi resnično odpočije, in posebej ceni kraje in ljudi, kjer to svojo željo lahko podoživi in uresniči.

Zato je bilo tudi s turističnega vidika za Bled vitalnega pomena zoperstaviti se potopitvi Brja. Kot je bila včasih našim prednikom pomembna vsaka ped obdelovalne zemlje, takisto je dandanašnji, za žal že preveč pozidan Bled, ki je vse prevečkrat klonil pred takimi pritiski v preteklosti, pomembna prav vsaka ped še preostale prvobitne krajine. Gre namreč za nenadomestljivo vrednoto, ki Bledu še lahko omogoča vrhunski turizem, ki si ga želi in zasluži.

Vsak človekov poseg v prostor pušča posledice. Pri velikih posegih so posledice dostikrat pogubne.Trajnostni razvoj pomeni možnost trajnega sobivanja z naravo in razvoja tudi za prihodnje rodove. Nujno je skrbno tehtanje in premislek, pogosto je zaradi dolgoročnih in trajnih koristi modreje odstopiti od investicij, ki prinašajo le kratkotrajen izplen. Rezultat referenduma pred dvema letoma ohrabruje in navdušuje. Odločno kaže na raven ozaveščenosti občanov blejske občine, ki so se večinsko poistovetili s stališči Odbora za zaščito Save Dolinke. Turizem na Bledu je že tako dolgo prisoten, da je moč govoriti o bogati tradiciji, ki pa očitno odseva tudi v znanju in vesti domačinov o resničnih potrebah kraja, v katerem ustvarjajo to tradicijo.

Zato je rezultat referenduma nekako logična posledica in odraz novonastalega umevanja razvoja, posebej pa turizma, v celotni blejski občini in ne samo na Bledu. Poudarjam, v celi občini, saj je le tako blejski turizem lahko celosten in uspešen, in na kar je pokazala tudi podpora v vseh krajevnih skupnostih.

Za konec bi dodal še svoje mnenje, da to dolgotrajno, več kot šestletno branjenje doline Brja pred ''utopitvijo'', ni slučajno trajalo tako dolgo. Zadrega je bila postavljena na ogled celotni slovenski javnosti, in ker le-ta Bled z okolšno prepoznava kot naravno lepoto in vrednoto, se mi zdi, da se prav na Brjeh simbolno rojeva nova, trajnostna razvojna paradigma za celo Slovenijo. 

Zato je bil ta referendum še dodatno tako pomemben, kar so nam sporočili tudi številni odmevi iz domovine in tujine. 

Ana Marija Kovač in Lista za ljudi in prostor

Za živali in rastline Save Dolinke zapisal Miha Žvan

Dobri ljudje z Bleda ste lani v začetku jeseni dokazali, da vam ni vseeno, kaj se dogaja pri nas v dolini in ste nam z referendumom (plebiscitom) vrnili našo avtonomijo. Hvala Vam! Vsi naši predstavniki so bili izjemno veseli ob zmagi in upali smo, da je s tem napad na naše ozemlje za vedno zaključen, da bomo živeli naprej v miru in sožitju.

Ni minilo še niti eno leto, ko so naši nasprotniki prišli na dan z novimi idejami. Projekt potopitve se nadaljuje, dolino so razdelili na cone, kar nekako spominja na vašo zadnjo vojno pred 60 leti, ko so si države razdelile zasedene pokrajine in vsaka je vzela nekaj zase, mesto sem, mesto tja. Ograditi življenjski prostor z zidom pa spominja na živalski vrt, na Berlin, v zadnjem času tudi na Izrael, na Bledu pa je bil poskus za zaselek Grad. Naravo in tudi človeka nekateri postavljajo v neenakovreden položaj, nekdo lahko tu živi, nekdo ne, čeprav isti narod ali pa vsaj ista vrsta! Zakaj imajo nekateri ljudje oziroma živa bitja pravico do življenja, druga pa ne? Potopili bi večino doline, majhen košček močvirja pa bi ogradili z nasipom in jarkom! 

Ustvarjanje umetnih con-getov v naravi ni bilo nikoli možno in za rastline ter živali v močvirju, stisnjenem ob breg, jarek in nasip, bi bil to konec. Prebivalci doline živimo skupaj, svobodno, odvisni smo drug od drugega in od tukajšnje narave. Voda bi upadla, odtekla v jarek, močvirje bi se osušilo, 10m visok nasip bi odvzel jutranje sonce, na področje bi se počasi selile gozdne rastline in drevesa, orhideje in rezika pa bi propadli. 

Zato vas ponovno pozivamo, da ustavite ta nesmiselni projekt in nam že končno pustite živeti po naše, uvrstite nas med območja, ki so varovana v okviru Nature 2000 in nas pridite kdaj pa kdaj obiskat.

Še enkrat HVALA Vam in prosimo Vas, da nadaljujete z bojem za naš obstanek!

Mag. Martina Kačičnik Jančar, univ. dipl. bio. 

Naša prizadevanja za ohranitev Save Dolinke so stara že šest let. V tem času so se zvrstila različna bolj ali manj burna obdobja soočanja strokovnih dejstev. Pred dobrim letom, v obdobju pred referendumom za ohranitev zavarovanja mokrišč Brje in Piškovica, so ta soočanja dobila novo dimenzijo. Prizadevanja za ohranitev narave so se prvič soočila z nasprotnikom, ki je za dosego svojih ciljev brez zadržkov vpregel agencijo za odnose z javnostmi. Civilna pobuda je stala nasproti s šolanimi strokovnjaki za propagando, ki so imeli vsaj navidez neomejena finančna sredstva. 

Propagandna akcija Savskih elektrarn je bila razmeroma spretno prikrita. Če ne bi bila tako obsežna, da je dobesedno preplavila lokalne medije, marsikdo ne bi prepoznal, da prebira plačane oglase in ne običajnih prispevkov novinarjev. Savske elektrarne so s pomočjo agencije za integralno komuniciranje Informa Echo svojim oglasom nadele obliko običajnih novinarskih člankov, intervjujev s strokovnjaki, anket z občani. Le droben pokončen napis ob robu prispevka (Informa Echo) je pozornemu bralcu razkril, da gre za kupljen prostor v časopisu, za oglas. To niso bili prispevki novinarjev. Savske elektrarne so kupile osrednje strani Gorenjskega glasa in na njih objavile prispevke – oglase, ki jih je zanje pripravila najeta agencija za oblikovanje javnega mnenja.

V Sloveniji nimamo medija dostopnega široki javnosti, ki bi imel neodvisno, naravovarstveno naravnano uredniško politiko. Naši mediji se vsaj deklarirajo kot nevtralni. Bralci tako pričakujejo objektivno resnico in mnogi tako dojamejo tudi novinarskim podobne plačane propagandne prispevke, prikrite reklame. Civilne pobude seveda niti kadrovsko niti finančno ne morejo v korak s takimi akcijami. Mediji so se v primeru referenduma za ohranitev mokrišč Brje in Piškovica spremenili z mesta, kjer naj bi bili predstavljeni osnovni podatki, ki bi jih občinstvo presodilo, v orodje v rokah tistega, ki lahko plača.

Pričakovali bi, da bo poplava propagandnih sporočil po referendumu prenehala, pa ni bilo tako. Savske elektrarne so poskušale najprej zmanjšati pomen referenduma. Zelo močan in obenem prikrit propagandni prijem, ki so se ga oprijeli po izgubljenem referendumu, je bil vzbujanje občutka krivde. Prebivalce so poskušali prestrašiti, če jim ne že kar groziti, s silnimi negativnimi posledicami referendumske odločitve. Na televiziji so vztrajno ponavljali propagandni spot, ki so ga skrili v obliko kratkega dokumentarnega filma. Začel se je z zgodovino železarstva na Gorenjskem in spretno prešel na ožjo temo – rabo vodne energije v železarstvu. Prikazana je bila izgradnja HE Moste, v dokumentarne posnetke in poglede na izgradnjo pa so bili primešani namigi za nujnost izgradnje kompenzacijskega bazena. O posegu iz sedanjosti sta govorila upokojena inženirja. Nastop kogarkoli iz današnjega vodstva bi preveč izpostavil reklamno naravo sporočila.

Navidezni dokumentarec je predstavil naraven pojav rečno erozijo, kot bolezen Save Dolinke. Rečna erozija je lahko problem za ljudi, ki želijo izkoriščati, podrediti si obrečni prostor. Erozija rečnih bregov je naraven proces, ki ga je človek marsikje že povsem onemogočil, postaja vse redkejši in dragocenejši. Propagandni spot je navrgel, da je otroku, ki zboli, treba pomagati. Obtožil nas je, da odrekamo pomoč bolnemu otroku (Savi Dolinki) in da bomo zato morali prevzeti odgovornost. Niso pa povedali, kako bi Savske elektrarne tega otroka pozdravile (ubile), če bi ga dobile v svojo ordinacijo.

Savske elektrarne se med nami ne pojavijo več brez Informe Echo. Konec letošnje pomladi je Ministrstvo za okolje in prostor prevzelo vlogo povezovalca dialoga med Odborom za rešitev Save Dolinke, Društvom za varstvo okolja Bled in Savskimi elektrarnami, ki so odstopile od projekta popolne potopitve doline Save Dolinke. Predstavile so nam nov projekt delne potopitve. Sestanek je vodila predstavnica ministrstva, zapisnik sestanka pa je pisala kar delavka agencije za stike z javnostjo Savskih elektrarn – Informe Echo, kar je povsem nesprejemljivo.

Septembra letos je Gorenjski glas objavil novo številko Modrega sožitja. Ponovno je bil uporabljen že dobro znani prijem zakritja plačanega propagandnega sporočila v obliko novinarskega prispevka. Droben pokončni napis Informa Echo šele na tretji strani desno spodaj izdaja, da gre za plačan štiri strani obsegajoč plačan oglas nadvse spretno naslovljen kot Priloga Gorenjskega glasu.

Poglejmo še malo pobližje tokratno propagandno sporočilo. Prva stran je namenjena jubileju postavitve HE Završnica in izgradnji nove podobe Savskih elektrarn v javnosti. Kar dvakrat preberemo, da tehnični spomenik HE Završnica sodi v isto kategorijo kot velikani naše kulturne dediščine: Prešeren, Finžgar in Čop. Po besedah urednice, je njihov časopis namenjen spodbujanju razumevanja do projektov, usmerjenih v ohranjanje naravnih in kulturnih vrednot. Katere naravne in kulturne vrednote v dolini Save Dolinke so v teh šestih letih poskušali ohraniti? Smo mar res kaj prezrli? Na drugi strani časopisa nam namreč povedo, da se je civilna iniciativa v občini Bled organizirala »vsled nesporazumov«. Organizirali naj bi se torej zato, ker njihovih projektov nismo razumeli, in ne zato, ker so pripravili povsem nesprejemljive projekte.

Za boljšo štartno podlago v nadaljevanju strani poskrbi mnenje ministra za gospodarstvo, da so v Savskih elektrarnah pri pripravi novega projekta delne potopitve doline, ki je zahteval usklajevanje množice mnenj, uspeli. Čeprav minister v istem stavku doda, da bo o tem morala presoditi še stroka. In čeprav članek prej pove, da se civilna iniciativa s takim projektom ni strinjala.

Tretja stran oglasa prinese dva kratka pozitivna prispevka o tiskarskem muzeju in zavetišču za pse, ki s Savskimi elektrarnami nista nikakor povezana. Vendar pa bodo bralci v podzavesti novici o humanosti in skrbi za kulturno dediščino shranili povezani s Savskimi elektrarnami. Natančnost podatkov bo v spominu manj natančnih bralcev obledela, globlja pozitivna zveza in s tem prijemom pridobljen »javni ugled« pa utegneta ostati.

Kako torej razumeti napoved direktorja Savskih elektrarn »Pripravljeni smo na usklajevanje«? Dejstvo, da Savske elektrarne zdaj naenkrat lahko prožneje pristopijo k iskanju rešitev, je vsekakor razveseljivo. Vendar pa je v mojih očeh volk zaenkrat zamenjal samo dlako. O menjavi čudi me bo moral prepričati s čim drugim kot z Modrim sožitjem.

Dani Ferčej

Tretjega oktobra je minilo leto dni od zgodovinske zmage na blejskem referendumu. Nobena stran med tem časom ni mirovala. Zagovorniki potopitve Brja in Piškovice se niso odrekli svojim apetitom. Pričakovati kaj drugega bi bilo iluzorno. Novost je v tem, da nas po prepričljivi 63 %-ni zmagi na referendumu nasprotna stran nekako spoštuje in nas mora jemati kot enakopravnega partnerja, kajti po naročilu Ministrstva za okolje in prostor (ki je prevzelo vlogo posrednika v pogovorih) mora projekt uskladiti s stališči Odbora za ohranitev Save Dolinke.

Savske elektrarne v javnosti vztrajajo pri neokusnem in jalovem modrem sožitju, vsebinsko pa tudi niso ponudili nobene bistvene novosti: ca. 5% zmanjšano akumulacijsko jezero in nekaj nasipov, s katerimi naj bi nekako (zelo dvomljivo) zavarovali pred potopitvijo najbolj vredne biološke cone sicer zaščitenega območja. Tako »prilagojen« projekt ni prav nič manj nesprejemljiv od tistega, ki ga je Bled odločno zavrnil na referendumu in je za Odbor za rešitev Save Dolinke nesprejemljiv.

Vsem, ki so nas podprli na referendumu zato sporočamo, da Odbor ostaja neomajno in enotno na dosedanjih stališčih, ki pomenijo ohranitev Brja in Piškovice. Ta stališča in argumente, na katerih slonijo smo podrobno predstavili med drugim v obeh dosedanjih izvodih glasila Zavest in na vseh dosedanjih javnih nastopih.

Temeljno razhajanje med obema stranema bi lahko opisali sledeče: medtem ko se Odbor zavzema za popolno ohranitev doline Brja in Piškovce in hkrati želi aktivno sodelovati pri iskanju možnosti za preživetje obstoječe HE Moste ali celo delno povečanje njene proizvodnje v okviru obstoječih gabaritov, pa je cilj naših nasprotnikov maksimiranje elektroenergetskega izplena ne glede na nepopravljivo škodo, ki bi jo realizacija takega megalomanskega projekta (glede na najvišjo kvaliteto krajine in krhkost 'okolšne', v katero ga želijo vriniti, ga mirno lahko označimo kot takega) neobhodno povzročila kraju.

Za Odbor je temeljni cilj pogovorov med obema stranema priti do take rešitve, ki bo omogočila obstoj in tudi razvoj HE Moste, prvenstveno pa ohranitev ene temeljnih vrednot Bleda, enkratne in neokrnjene narave.
 

Dr. Tone Wraber, redni univ. prof. v pokoju

Energijo seveda potrebujemo, o tem ne moremo dvomiti. Postavlja pa se zelo aktualno vprašanje, kaj še lahko žrtvujemo za potešitev vedno večje energijske žeje. Zelo aktualno zato, ker nekoč ni bilo tako. Ko so gradili, npr. dravske in druge naše starejše elektrarne, se to vprašanje še ni zastavljalo, vendar pa je minilo že več kot pol stoletja od tedaj, ko se je slovenska javnost uprla energijski izrabi Bohinjskega jezera in že tedaj glasovala v prid ohranitvi naravne dobrine. 

V živem spominu je še odločitev iste javnosti, da zaradi potreb po energiji ne bomo žrtvovali doline Soče nad Tolminom. V novembru 1965 sem se udeležil tridnevnega simpozija o družbeno-ekonomski upravičenosti gradnje HE Trnovo. Ko že nekaj let berem ali poslušam zagovornike gradnje HE Moste, se še živo spominjam razlogov, s katerimi so tedaj zaradi vršne energije utemeljevali potrebo po gradnji HE Trnovo. Brez nje naj bi nam grozil električni mrk, »življenje ob sveči«, kar pa se kljub neuresničeni gradnji sploh ni zgodilo, Soča pa še vedno teče energijsko neizrabljena, a živa. Tudi tedaj so se zagovorniki gradnje dobrikali javnosti z enostranskim poudarjanjem delnih koristi od gradnje in z omalovaževanjem stališč njenih nasprotnikov. Poslužili so se celo prekinitve električnega toka na večernem zasedanju, na simpozij pa pripeljali svoje pristaše, da so med nastopi nasprotnikov gradnje divje žvižgali in vpili. Bila je prava ponovitev znamenite »tople grede«.

Zgodba se ponavlja. Dovolj je, da se spomnimo dosedanjih javnih razprav o gradnji spodnje HE Moste ali pa preberemo sluzasto lepljivo vsebino sporočila za medije Modro sožitje (Savske elektrarne, 5.oktobra 2004 in 13. septembra 2005). Zagovorniki gradnje tudi tokrat javnost iz-postavljajo enostranskim ali celo zavajajočim informacijam. 

Ker nisem energetik, pišem izključno v imenu zagovornikov varovanja krajine z njenimi živimi in neživimi naravnimi danostmi ter iz etičnih razlogov. 

Argumenti okoljevarstvenikov so prepričljivi in v današnjem času še posebej aktualni. O argumentih je bilo v našem primeru že dovolj povedanega, zato jih ne bom ponavljal. V prvem trenutku se morda marsikomu zde nepomembni, zanemarljivi, simbolni (saj res, koliko je v denarju vreden Triglav kot simbol slovenske dežele?) in zato brez materialne vrednosti. V resnici pa pomenijo klic k sožitju z naravo, k medsebojnemu sožitju vseh ljudi in k višji stopnji zavesti, od katere je v končni posledici odvisen tudi materialni obstoj človeške vrste.

Človeštvo je do takšnega spoznanja potrebovalo tisočletja. Danes se ga vse bolj zavedamo, čeprav je stvarnost od njega mnogokrat še vedno oddaljena. Človeška sebičnost, lahko bi jo imenovali tudi egoizem (človeške) vrste, je še vedno velika, kljub vse pogostejšim slabim izkušnjam. 

Narava in človek kot njen del se sicer spreminjata, večkrat tudi neugodno, vendar ni pametno, da človek kot razumno bitje pri tem nerazumno sodeluje. Aesontius docet. Soča uči. Od izvira do Tolmina skoraj neokrnjena, nas spodbuja pri naravoohranjevalnih prizadevanjih. Verjamem, da bo ostala takšna tudi blejska Sava.

Janko Rožič, arhitekt 

Odbor za rešitev Save Dolinke

Dobro leto je minilo od zmage v neenakem boju za Savo Dolinko, ali bolje, odkar so ljudje z Bleda in okolice ne samo pokazali, temveč skozi referendum, to neposredno orodje demokracije tudi dokazali visoko stopnjo zavesti, poguma in ljubezni do tega prostora. Ta zmaga bi bila seveda povsem normalen odraz kakovosti Prešernove »okolšne« in pripadnosti domačemu kraju, če ne bi bila izborjena v tako nenormalnih razmerah, v katerih so si stali nasproti peščica ozaveščenih posameznikov in strokovnjakov zbranih okoli Odbora za rešitev Save Dolinke, ki smo branili posebne vrednote pokrajine pod Triglavom, seveda s tiho podporo ljudi in na drugi strani predlagatelji projekta, za katerimi je stal vrtoglavo visoki triglavi vrh tedanje politike, medijev in ekonomije. 

Razmerje moči je bilo skoraj tako, kakor na samem začetku leta 1999, ko je eden od slovenskih časopisov uporabil udaren navijaški naslov: »Mala orhideja proti mogočnim megavatom«. Tokrat so se sicer močneje pripravili, toda ne z boljšim projektom, temveč z razdelano strategijo prepričevanja ljudi. Namesto, da bi v skladu z najnovejšimi spoznanji stroke spremenili zastarel in neprimeren projekt, ki bi bil, kakor so ugotovili tudi z njihove strani najeti strokovnjaki ZRC SAZU, za naravo tega prostora uničujoč, so večino sredstev namenili predvsem za novo promocijo starega projekta. 

V čem je modrost "Modrega sožitja", propagandnega gradiva in celostne podobe, ki ga je posebej za ta namen izdelala organizacija za stike z javnostjo? Projekt, ki je bil »dimenzioniran predvsem na maksimalne ekonomske in ener-getske učinke«, je bil ponujen kot idealen projekt, ki naj bi pred erozijo rešil ne samo dolino, temveč celo Savo. Projekt, ki bi potopil izjemno dolino, naravni spomenik med Vrbo in Bledom z zastrupljeno vodo jeseniškega industrijskega bazena, pa je bil propagiran kot nova turistična ponudba Bleda. 

Čeprav so nas poleg energetikov imeli ves čas na očeh »profesionalni komunikologi«, čeprav so nekatere ključne »mnenjske voditelje«, kakor strokovno kličejo vplivne ljudi, prepričevali celo na domu, čeprav so za anketo vpoklicali celo študente Fakultete za družbene vede, čeprav so kršili tudi zakon o medijih, saj so v nekaterih časopisih prodajali svoje propagandne pamflete kot navadne članke, se je še enkrat izkazalo, da se resnice ne da postaviti na glavo in ljudi ne voditi za nos. Laž nikoli NE postane resnica, tudi če je stokrat, ne samo desetkrat ponoviš. S to bistro ugotovitvijo je sredi najbolj vročih razprav Dani demantiral vse, ki še danes ponavljajo to, v čemer se je motil že oče moderne propagande, Goebels. Ta droben a bistven popravek ni iskrica, ki v prvi povodnji ugasne, temveč eden od tistih kamenčkov, preko katerih se tudi umazana voda pretaka vse bolj čista. Prav ta drobna a dobra izkušnja, ki jo poznamo vsi, ki smo sodelovali, je prispevek Save Dolinke v zakladnico izkušenj človeštva. Zame se je še enkrat potrdilo, kar sem izkusil že večkrat, da se resnice ne da zadušiti in da naši ljudje znajo najti pravo rešitev, če imajo prave podatke in se lahko odločajo po lastni vesti.

Ker se po dveh neuspelih poizkusih uresničenja spornega projekta zavedamo, da bodo vedno znova sledili pritiski, dokler problem ne bo rešen, smo se po povabilu Ministrstva za okolje in prostor odločili, da z lastnimi strokovnimi izkušnjami in skupaj z izkušenimi projektanti in energetiki, poizkušamo pomagati razrešiti problem. Naše stališče je jasno, referendum zavezuje vse in se za časa tega občinskega sveta to vprašanje ne more več odpreti. Torej imamo še nekaj časa. Elektrarna kot tehnični objekt se mora prilagoditi izjemnosti tega prostora, ki je konec koncev naravni spome-nik. Verjamemo, po zadnjih že vloženih naporih pa smo tudi vedno bolj prepričani, da obe dolini, Brje in Piškovico lahko ohranimo, HE Moste pa v skladu z najsodobnejšimi okoljskimi, energetskimi in ekonomskimi spoznanji prenovimo in saniramo tako, da lahko preživi. Upam, da vam bomo že v naslednji številki ZAvesti lahko predstavili vsaj dve različici rešitve. 

Na koncu tega uvoda pa bi rad opozoril na izjemno perečo situacijo v blejskem prostoru, ki se zrcali v večini člankov nove številke ZAvesti. V času ko smo vsi ogromno energije posvetili »kompen-zacijskemu bazenu«, se je bistveno poslabšalo stanje okoli jezera. Takoj po referendumu, preden smo sploh lahko normalno zadihali, sta čez noč padli stari Pikonovi hiši v zavarovanem vaškem jedru Zagoric. Ta brezobzirna porušitev izjemne prostorske kompozicije starega vaškega jedra, ki sem jo kot primer modrosti in celovite uglašenosti ljudske gradnje kazal na vseh predavanjih pri nas in v tujini, me je še posebej prizadela. Ne samo zato, ker se Triglava in Debele peči, ključnega poudarka stare prostorske ureditve, zaradi previsokega slemena novogradnje z glavne vaške ulice ne bo dalo več videti, tudi umestitev samih apartmajev v jedru vasi, ki brez problematične spremembe občinskega odloka ne bi bila mogoča, je napaka, ki ruši turistično ponudbo v samem centru Bleda. Če se vaščani ne bi posebej zavzeli, pa bi izgubili tudi pot, ki vas povezuje s središčem kraja. 

Še slabše bi jo lahko odnesli vaščani Gradu, saj so bile zanje zaradi novih pritiskov Diagnostičnega centra, ki naj bi se širil na zavarovano območje celo v Zdraviliški park, že predlagane rumene dovolilnice, ki čudno spominjajo na židovske zvezde. Ne pretiravam, gre za tako skrajno nevarno zmes izsiljevanja parcialnih interesov in popuščanja občine, da se ne smemo več slepiti. Iz dveh slabih stvari, ki pri nas žal nista tako redki, se hitro lahko izcimi tretja, ki šele odkrije vso grozlji-vost takega početja. V taki brezbrižnosti, ki večkrat veje skozi občinske seje, niso ogrožene samo ključne vrednote in javni interes, temveč kaj hitro tudi osnovne človekove pravice. 

Zato ni čudno, da vaščane Mlina upravičeno skrbi, kaj bo naredila južna obvoznica iz njihove vasi. Saj od uničenja Betinske soteske ni bilo nobenega dobrega zgleda in bistvenega premika. Lokacijski načrt še vedno pripravlja ista oseba, ki je odgovorna za večino blejskih problemov v zadnjih desetletjih. 

K temu lahko dodamo stihijsko razpršeno gradnjo, ki se nadaljuje v okolici večine vasi, celo tam, kjer je doslej ni bilo, na sami obali jezera nad proble-matično prenovljenim Justinim rajem v osredju in ospredju Prešernovega raja. 

V središču Bleda, v osrednjem parku se prodaja stavba TVD Partizan. Sprašujemo se, kako je mogoče, da je edini telesno kulturni in kulturni objekt, ki pripada društvom in vsem prebivalcem Bleda, naprodaj in to celo brez njihove vednosti, kaj šele soglasja. Kaj ga Športna unija ni pridobila samo pod pogojem, da skrbi za njegov prvotni namen? 

Ker smo že pri kulturnih domovih ne morem mimo situacije v Zgornjih Gorjah, moji rojstni vasi, v kateri nameravajo sredi »farovškega sadovnjaka« zidati »novo pošto«, ki mu danes pravijo »večnamenski objekt«, prostoren Gorjanski dom pa zraven propada. Modrost ni ogrožena, dokler ni narejen ponaredek, pravijo stari modreci. Za nameček pa nameravajo prodati še staro občino, stavbo krajevne skupnosti, v kateri je pošta podnajemnik. Krajevna skupnost pa naj bi se preselila na podstreho nove pošte. Lokalna samouprava kot »nekakšen podnajemnik v podstrešni sobici« bi s tem dosegla najnižjo točko v zgodovini Zgornjih Gorij. Velika stara občina, ki je nekoč segala od Save na Jesenicah preko Blejske Dobrave do Triglava in v kateri je bilo že leta 1879 ustanovljeno prvo kulturno društvo, bi na pragu sanj o samostojni občini postala samo še spalno naselje, tik preden utone v kratko spanje pravičnega in dolgo nespečnost nepravičnih. 

V ureditvenem načrtu, ki smo ga pred nekaj leti izdelali s Fakulteto za arhitekturo in v katerem so bile Gorje prepoznane kot ena od prostorsko najbolje obdelanih vasi v Sloveniji, smo jasno zapisali, da se zaradi ohranitve centralnih funkcij naselja stavbi Stare občine in Zadruge ne smeta odprodati. Naredili smo več različic, kako najbolje povezati novo pošto s prenovo Gorjanskega doma. Zaradi »denacionalizacije«, ki so jo sami, to je sedaj že jasno, nerazumno dolgo vlekli, so nas dobesedno prisilili, da smo majhen objekt pošte rahlo ločili od Gorjanskega doma, vendar tako da je večji del sadovnjaka z vsemi razgledi še vedno ostal kot vrednota. Na večjo spremembo nismo pristali, zato je ureditveni načrt mimo naše volje spremenil nekdo drug in velik večnamenski objekt narisal na sredo sadovnjaka. Nerazumno so povečali tudi telovadnico, tako da ima neprenovlje-na šola zraven že sedaj velike težave z vzdrževanjem. Edina sled blokiranega ureditvenega načrta v stvarnem prostoru je začeta prenova glavnega vaškega trga, ki pa so jo ustavili v trenutku, ko smo že nastavljen pločnik pripeljali do najbolj prometne ceste. Pred znamenjem v Zgornjih Gorjah – kako pomenljivo – se vsak lahko prepriča, če le pogleda pod noge, da je bilo nekomu ljubše, da se otroci skozi Gorje še vedno prebijajo po najbolj prometni cesti, namesto da bi varno hodili po pločniku. Kakšna skrb za najmlajše?

Z novimi načrti na območju Vezenin je ogrožena edina res prava industrijska in poslovna cona Blejskega kota, ki leži na začetku in na robu naselja, tako da težki promet ne vpliva na stanovanja in turistični center. Za spremembo namembnosti iz poslovne v stanovanjsko absolutno ni nobenih strokovnih razlogov, naspro-tno s takim početjem občina z eno potezo ruši dve gospodarski osnovi kraja, pravo industrijo z ukinjanjem tukaj, z novimi apartmaji pa tudi »turistično« na celem Bledu. Kakšna skrb za podjetništvo, ki ga imajo nekateri svetniki vas čas na jeziku. Ali pa nekateri, ki so že pokupili zemljišča v Spodnjih Gorjah, spet nevarno špekulirajo? Češ, ukinimo tu, da bomo bolje prodali tam? To je odgovornost in napaka občine, kajti, če bi bilo jasno, da industrijske cone ni mogoče spreminjati v apartmajsko naselje, bi industrija brez špekulacij našla pravega lastnika, podjetnika z vizijo in bi danes, ko se celo moda vrača k izročilom, s čipkami v dobi čipov, Vezenine spet lahko cvetele. Ne samo nekaj sto delovnih mest, od tega bi lahko živelo nekaj sto blejskih družin. Ker so bile spremembe prevelike in niso bile razgrnjene, se načrti, ki niso v skladu z zakonom, morajo ustaviti. Še enkrat je treba premisliti sama izhodišča in popraviti kar je mogoče popraviti. 
Zato smo zadnjič z upanjem in zaupanjem pozdravili ministra za okolje in prostor Janeza Podobnika, ki si je s svojimi strokovnjaki kljub pozni uri vzel čas za srečanje z Blejci. Veseli nas, da je sprejel pobudo za arhitekturno in urbanistično delavnico, s katero bi bilo mogoče najbolj celovito, učinkovito ter odprto premisliti in naravnati prostorski razvoj blejskega kota. Prednost delav-nice ni samo v tem, da v večplastni prostorski problematiki skozi dialog različnih strok najhitreje pridemo do celovitih rešitev, temveč tudi v tem, ker so zaradi odprtosti procesa rezultati delavnice že usklajeni z lokalnim prebivalstvom. Že vnaprej se veselimo ustvarjalnih uspehov delavnice, saj smo že dolgo pripravljeni. 

Naj se vam na koncu zahvalim za vse kar ste dobrega storili in vam v imenu Odbora za rešitev Save Dolinke in drugih ljudi jasne zavesti in čiste vesti zaželim obilo sreče, zdravja in ustvarjalnega veselja v prihajajočem letu.

Blaž Intihar, dijak

Sedim in pišem. V Brju. Ura je okoli 11 in nikamor se mi ne mudi. Vse, kar potrebujem za življenje, imam tu. Čisti zrak in čista voda. To je vse. Ničesar več ne potrebujem. Tu, v Brju imam celo več, kot bi potreboval. Imam prijatelje! To mi veliko pomeni. Tu so pravi prijatelji. Lahko jim vse zaupaš, pa te ne bodo nikomur izdali. Garantirano. To so ptice, metulji, ribe, … Tu imam pa še nekaj, in to je najpomembnejše. Tu je del mojega srca, v to dolino sem kar nekako zaljubljen. Sem se vračam najmanj enkrat tedensko.

Privlači me tukajšnje nasprotje. Vedno, ko pridem sem, je vse tako zelo tiho, pa vendar tako glasno. Tiho je, ker ko pridem sem, ne vidim nikogar od ljudi, tu se lahko sprostim, umirim. Če pa pogledam drugače, pa je vse tako glasno. Mravlje tekajo sem ter tja, metulji poskakujejo po rosnih cveticah, ki so se pravkar nastavile jutranjemu soncu. Vse je tako hitro, in vendar tako počasi. Vse je čisto neponovljivo.

Mogoče je voda, ki ravnokar teče mimo mene, tu že bila. Ali pa tudi ne. Nikoli ne bom izvedel. Ne vem niti, kako je bilo tu pred tisoč ali mogoče milijon leti. Vem pa, da danes in v prihodnosti tu ne bo jezera. Še najmanj umetnega. Tistega, ki bi to tišino uničilo in iz nje naredilo glasnost, in ki bi iz glasnosti naredilo tišino. Tega nikakor tukaj ne bo. Tu vladajo nasprotja! Če bi si tu slučajno kdo drznil narediti jez, bi vsa nasprotja uničil. In tako dolina ne bi mogla delovati normalno. Bila bi tako rekoč iznakažena, pusta, dolgočasna in predvsem umazana. Umazana od misli in dejanj odgovornih. Saj vemo katerih.

Sploh pa ne razumem, kako lahko Savske elektrarne temu prelepemu predelu rečejo Brje. To ime je prelepo, da bi ga lahko kar tako uporabljali za svoje zle namene. Saj je res, vsi imamo pravico govora, a vendar bi bilo pošteno, da ime Brje uporabljajo ljubitelji tega predela, ne pa tisti, ki to hočejo uničiti. Ker takrat Brja ne bi bilo več. Prav grozno mi je, ko pomislim, kaj vse si ljudje upajo in kaj vse si lastijo. Kakor da nimajo svoje zemlje, bi radi še sosedovo in tako naprej. Kakor da bi jaz okoli svoje hiše vse nasvinjal, potem bi pa šel k sosedu in mu rekel, da mi mora dati tudi on svojo zemljo, in tako naprej, dokler ne bi bil ves Bled moj in ves zasvinjan. Tak princip imajo S. E. Radi bi si postopoma prilastili vso reko in vso zasvinjali, namesto da bi počistili tisto kar imajo. S tem na koncu ne bo nič. Nula. Čista logika. Tako bi bilo bolje, da bi si Savske elektrarne namesto golega nakladanja po krajevnih skupnostih privoščile tečaj logike. Bi bolje delovali. Ampak naj bo to samo dobronameren nasvet v prihodnje. Kot tudi nasvet vsem Blejcem: ohranimo Brje. Naj živi ta prelepa dolina. In naj je ne uničijo ljudje, ki so dokazali, da ne znajo razmišljati logično. Zato razmišljajmo

Dr. Albina Alijeski, specialist splošne medicine:

Mag. Branko Lubej, dr. med., Gorenjsko zdravniško društvo:

Judita Mandeljc Kunšič, dr. med.:

Prof. dr. dr. Franz Copf:

Dr. Branko Brodnik:

Dr. Vito Istinič, Zabreznica:

Marjan Veber, Slovenski Javornik:

Dušan Merc, pisatelj: