• Stran 7 od 8
• <
• 1
• 2
• 3
• 4
• 5
• 6
• 7
• 8
• >

Preprečimo zajezitev Save Dolinke, ohranimo prost njen rečni tok in

tako tudi njene dragocene naravne vrednote!

 

Kot se vidi iz naslova, bom v tem prispevku pisal največ o nepopravljivem razvrednotenju rečnega okolja Save Dolinke in nekaterih drugih, zelo resnih problemih, do katerih bi po mojem trdnem prepričanju neizogibno prišlo v primeru dejanske izvedbe projekta “Sanacija in doinstalacija HE Moste“. Pred tem pa moram bralcem, ki še niso dovolj seznanjeni s to zadevo, posredovati nekaj uvodnih informacij. Najprej na kratko o ciljih tega projekta, ki so naslednji:

 

1 – sanacija obstoječega zajezitvenega jezera (delna) in dvig njegove gladine za največ 1.5 m;

2 – hidrotehnična obnovitev obstoječe, 54 let stare jezovne pregrade;

3 – postavitev sodobne strojnice HE Moste II na novi obrežni lokaciji nasproti zaselka Piškovca;

4 – izgradnja ~5 km tunela (∅ ~5 m), vodostana in cevovoda za spust vode od jezu do strojnice;

5 – izgradnja nove jezovne pregrade višine 18.5 m z vgrajeno strojnico HE Moste III ;

6 – formiranje novega zajezitvenega jezera med Piškotarjevim in Blejskim mostom.

 

 

Poleg navedenih investicijskih ciljev in pomembno zvišane proizvodnje električne energije, ta Projekt obeta tudi raznotere druge koristi, naložbe in dejavnosti, ki naj bi po potopitvi omenjenega dela rečne doline in sedanjega naravnega spomenika Brje, nenavadno pomembno prispevale k izboljšanju okolja na ožjem območju s formiranjem “novih vlažnih biotopov“, urejenostjo lepo nasutega terena ob jezeru, odpravljanjem smeti, kosovnih odpadkov ipd.. Novo zajezitveno jezero in preostanki ravninskeg terena (pretežni del doline, ki ne bi bil potopljen, so namreč strma in skorajda neprehodna gozdnata pobočja in navpične konglomeratne stene), naj bi omogočili tudi neslutene turistične, rekreacijske in izobraževalne možnosti, ki bi lahko pomembno razširile turistično ponudbo Bleda. Najbolj blagodejni učinek izgradnje izravnalnega bazena, (kot je v Projektu to zajezitveno jezero poimenovano), na katerega se nestrpno čaka že od l.1952, pa investitor in njegovi zvesti zaščitniki na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo vidijo v tem, da bi jezero umirilo hidrološka nihanja Save, vse tja do HE Mavčiče in tako ublažilo kritične erozijske procese (kar pa je samo delno res!). Spričo omejenega prostora v “Zavesti“, na tem mestu teh zadev nebom mogel komentirati, bom pa29/9/04 zvečer ob diapozitivih tudi otem predaval na Gozdni upravi Bled.Sploh pa se mi za te teme zdi škoda vašega in mojega časa, ker menim, da so bolj puhlice za pridobivanje prijateljevProjekta, kar me sem in tja spominja že na kakšno burko. Se bom rajši posvetil utemeljevanju mojega trdnega stališča, da je načrtovana zajezitev Dolinke, ne glede na pričakovane gospodarske učinke, enostavno nedopustna.

 

 

 

 

Kot prvo v tej zvezi, bom obravnaval skrb za ohranitev naravnega rečnega okolja Dolinke, ki bi nepovratno izginilo v načrtovanem zajezitvenem jezeru, kot zelo majhen, pa vendarle sestavni del celotne Save, upajmo pa, da ne tudi še en vzrok več v nadaljevanju degradacije njenega vodnega okolja. Naj začnem s tem citatom iz monografije Melik A., 1935, Slovenija I.: “Naši kraji so na glasu po tem, da imajo čudovito čiste vode, ki se odlikujejo po modrozeleni barvi, kot jo ima Sava . . . .“ Sam se je takšne še spomnim iz prvih povojnih let, pa ne iz Zelencev, ampak izpod Šmarne gore. Na žalost je ta alpska in naša najdaljša reka takšna samo še od izvira do sredine Jesenic, torej vsega 29 km, oziroma 13 % celotne dolžine Save, ki brez pritokov meri na slovenskem ozemlju 219 km. Nizvodno od Jesenic sledi 6 km neznansko onesnažene reke iz Moščanskega jezera, nato 3 km občasno hidrološko – osiromašenega rečnega okolja v “stari strugi“ ter 4 km “samočistilnega odseka“, skupno torej 13 km degradirane Save. Nizvodno od tega območja, tja do izliva Tržiške Bistrice, torej kakšnih 18 km, je Sava, sicer ne več deviška, vendar še lepa in prav neznatno onesnažena reka, no, z eno zanemarljivo “lepotno napako“ pod izlivom Save Bohinjke, zakaj tako, rajši ne bi povedal. Od tu do hrvaške meje pa je Sava skoraj neprekinjeno grobo onesnažena in degradirana do stopnje, ki je izrečno nesorazmerna, tako s številom prebivalstva, kot z vrednostjo industrijske in agrarne proizvodnje. Ostalo je torej le kakšnih 50 km, oziroma 23 %, več ali manj neprizadetega rečnega okolja.

Spričo takšne, kar malo grozljive podobe, pač ni treba biti ne vem kakšen specialist, ali pa sovražnik elektrarn in razvoja na sploh, da spoznaš in uveljavljaš: STOP za vse posege na Savi, ki bi nepovratno ogrozili njen naravni ekosistem, druge naravne vrednote ali njeno očarljivo lepoto. STOP tudi zato, ker če ne bomo nadaljnih uničujočih posegov preprečili zdaj, jim bodo sledili drugi, dokler Sava ne bo takšna kot recimo Pad. Mora pa se seveda ta STOP pač nekje pojaviti prvič.

(pripis k sliki desno) Investitor prikazuje vlogo nove zajezitve tudi kot okoljsko naložbo, predvsem v smislu omilitve rečne erozije, ki pa je v spodnjem sektorju Dolinke izjemna, pravilo pa so gornji podori, teh pa ne povzroča reka; dobro, da so, ker vračajo reki prod, ki zaradi HE Moste ne pride vnizvodno strugo; tale podor je v Piškovci.

Še posebno dobrodošlo bi bilo, če bi se ta “prvič“ udejanil v zvezi z našo akcijo za ohranitev naravnega toka Dolinke prav v “samočistilnem odseku“, kajti eden izmed poglavitnih razlogov te težnje je vzporedna ohranitev takšnega okolja, ki omogoča vse samočistilne, v največji meri biološke procese. Le-ti imajo za kakovost vode v Dolinki, pa tudi v gornjem delu že združene Save, ogromen pomen. Če bi si, takole za lažje predstavljanje, odmislili samočistilne procese tam, kjer naj bi valovalo novo jezero, bi bila kvaliteta Save, recimo pod Šobčevim bajarjem, verjetno prav tako slaba kot jo imamo v Piškovci, kadar HE Moste obratuje in iz iztočnega tunela bruha sivozeleno godljasto vodo. Investitor in drugi, ki o tej zadevi odločajo, bi se namreč morali soočiti z dejstvom, da v takšnih, grobo onesnaženih in evtrofnih zajezitvenih jezerih kot je n.pr. obstoječe Moščansko in kakršno bi neizogibno in zelo hitro postalo tudi novo načrtovano jezero, samočiščenje, v pravem pomenu te besede, usahne. V takih jezerih se kakovost vode ne izboljša, ampak pokvari; iz jezera teče slabša voda kot je bila tista, ki je vanj pritekla. Celo vsebnost kisika se bistveno zmanjša, ker bakterijski razkroj mrtve organske materije, (uvožene in v jezeru pridelane, pretežno kot mogočna biomasa, predvsem iz ponavljajočega se “cvetenja“ enoceličnih planktonskih alg), porabi  kumulativno ogromne količine kisika.

 

Zato bi sedimenti načrtovanega jezera bržčas ugrabili dobršen del kisika iz Radovne, ki je, še posebno zaradi svojih, izredno bogatih zalog kisika “dobrotnica“ samočiščenja Dolinke. Tudi izgubo teh in drugih dobrodejnih učinkov Radovne uvrščam med težke posledice načrtovane zajezitve. Seveda med prav take posledice štejem tudi že sam pojav jezera, za kar imam kar nekaj tehtnih razlogov, tudi v navezi s fantazmi o njegovi rekreativni in turistični rabi, vendar pa mi razpoložljivi papirni prostor ne dopušča nadaljnih razpravljanj. Zato tudi nimam možnosti, da bi nekoliko pojasnil nekatere strokovne pojme, pač pa predlagam bralcem, ki se posebno zanimajo, da si preberejo spodaj omenjeni članek prof.Tomana, pa jim bo vse to brž precej bolj razumljivo.
 

Četudi čutim, da bosta zdrava pamet in za premnoge Slovence tako značilna ljubezen do narave,
gotovo zmagali, tako kot sta (proti mnogo tršim pritiskom prejšnjega režima) na Soči, Radovni in
drugih nesprejemljivih hidrotehničnih projektih ter da zato do dejanske izvedbe novega zajezitvenega jezera sploh ne bo prišlo, se mi zdi smotrno opozoriti na naslednjo pomembno ugotovitev: v nobenem gradivu in dosegljivih dokumentih ter razpravah o tem Projektu na vseh mogočih ravneh, sploh ne najdem nobene resne obravnave ključnih vprašanj, kakršna sem na kratko pravkar orisal, ker pač v osnovi zadevajo varovanje naravnega rečnega okolja. Za mene je to šokantno in popolnoma nerazumljivo, tudi ironično, kot da je reka postranska reč, četudi bi zajezitev vendar najprej in najbolj prizadela prav naravno rečno okolje ter seveda njegove kopenske sestrice na obrežjih. Najbrž so prav zaradi očitnega ignoriranja “rečnih zadev“ naročeni raziskovalci SAZU pripravili, sicer kar lep katalog flore in favne, ki pa obravnava skoraj izključno le kopenske organizme, izmed vodnih pa le nekatere alge, ličinke žab in enodnevnic ter ribe, dočim bi najpreprostejša verodostojna analiza rečnih združb zahtevala raziskave za najmanj petnajst drugih taksonomskih skupin, ki pa sploh niso obdelane. To pa še ni vse, kajti kot je v svojem članku “Zajezene reke skoraj niso več reke (DELO,7/4/03) prav originalno povedal prof.dr. M.Toman, (predavatelj ekologije celinskih voda in vnet raziskovalec zajezitvenih jezer): “ekologija ni pesniška zbirka rastlin in živali v nekem okolju, ampak zapletena igra, v kateri vsak igra svojo življensko vlogo, tudi tisti, ki ga trenutno ni na odru. Le če to igro pozorno spremljamo, lahko pravilno sodimo o procesih v vodnih okoljih in relevantno odločamo o posegih, ki bodo zdravilni za vse organizme, vključno s človekom.“ Investitor pa “hop“, presodi, (samo na podlagi kataloga prvenstveno kopenskih organizmov ter skoraj brez kakršnihkoli uporabnih podatkov o fizikalno-kemijskih razmerah v kopnih in vodnih biotopih), tako kot je na primer 13/8/04 jedrnato razložil gospod Drago Polak, direktor Savskih elektrarn, v svojem pismu reviji VEČ (DELO): “na podlagi rezultatov meritev, izračunov, popolne biološke inventarizacije . . . lahko trdno  zagovarjamo izbrano rešitev kot edino sprejemljivo z ekoloških in gospodarskih vidikov.“ Torej na takšnih temeljih naj bi prišlo do nepovratne (!) izgube naravnih vrednot tega dela naše, slovenske Save in nenavadne lepote reke, obdane z očarljivo, naravovarstveno nenadomestljivo in že zaščiteno naravo njenih obrežij in širšega zaledja? Ob tem pa, za pomiritev živcev, iz Siddharte (Hesse, 1922): “ Vprašaj reko o tem, prijatelj! Poslušaj jo, kako se ob tem smeje!“
 

Za nadaljevanje teh razmišljanj, ponovimo samoumevnost, da bi prav presoja obstoječih in pričakovanih razmer v rečnem in jezerskem ekosistemu morala predstavljati osrednjo temo vrednotenja vplivov načrtovanega posega, vendar pa tega celo dokumenti, na katerih sloni lokacijski načrt predvidenih posegov, ne obravnavajo. Po tem sodeč, ta aspekt najbrž tudi v nobeni izmed 40-tih specifičnih študij, ki jih je investitor ustvaril, oziroma financiral zunanjim izvajalcem, ni adekvatno obdelan. Težko, pa vendar še nekako razumem Investitorja, da si je, očitno premalo razgledan na dokaj zahtevnem vrednotenju rečnega ekosistema, dovolil tako nekorektne spodrsljaje. Zdi pa se mi seveda nedopustno in graje vredno, da je prav tako ravnalo tudi Ministrstvo za okolje, prostor in energijo. No, v tej zadregi vendarle vidim določeno “olajševalno okoliščino“ v tem, da jim tam spričo zelo svojstvene strukture Ministrstva – ker ta namreč “daje streho“ obema: rabi in zlorabi okolja – pač ni lahko krmariti. Sploh pa o naravnanosti Ministrstva v tej zadevi najbolj zgovorno pričajo izjave gospoda ministra Kopača, ki jih je dal 18.avgusta t.l. po radiju A-1; nekaj jih, dobesedno po posnetku, navajam: “ ne glede na to, da mi ta projekt načeloma sicer podpiramo, vendar nima zelene luči, dokler ni spremenjen ta odlok (t.j. odlok, s katerim je l.1998 Občina Bled razglasila Brje za naravni spomenik, op.p.) po pravilni poti . . . po tem je seveda pot projektu odprta.“, pa še tole prikrito omalovaževanje: “čeprav seveda tam (v Brju, op.p.) je neka naravna vrednota“ in malo, recimo hudomušnosti: “. . . čeprav je bila (razglasitev, op.p.), eh, eh, tako po kavbojsko, če smem tako malo reči . . .“ Seveda lahko tako rečete, gospod minister, prepovedano ni, lepo pa tudi ne! 

Tedanjim občinskim svetnikom, ki so, legitimno in prav nič po “kavbojsko“, razglasili omenjeni Naravni spomenik, naravovarstveni zavesti občanov, ki so jih pri tem podpirali in neumorni dejavnosti strokovnjakov Odbora za rešitev Save Dolinke, smo namreč lahko vsi le globoko hvaležni, najmanj za to, da sedaj že več kot štiri leta zadržujejo izvedbo Projekta. Pri tem jih vodi osnovni cilj, da pač novo zajezitveno jezero ne bi potopilo Brja in izničilo njegov status naravnega spomenika. Odboru se moramo zahvaliti dvakrat, kajti na ta način so vzporedno reševali tudi naravne vrednote rečnega ekosistema, njegov vsestranski pomen, vključno njegove  pragmatične funkcije“, kot sem to zgoraj na kratko orisal in vas seveda skušal prepričati v logiko mojega, pa k sreči ne samo mojega stališča, da je projektna komponenta HE Moste nesprejemljiva in nesmotrna ter zato in spričo zgoraj obravnavanih pomanjkljivosti bazičnih dokumentov neizogibno zahteva najmanj popolno obnovitev vseh lokacijskih procedur. Status naravnega spomenika Brje namreč ni edina ovira na poti izvedbe Projekta, kot mislita Investitor in Ministrstvo. Če pa bi na tem vztrajali, bi to seveda vodilo v očitno kršitev določil Zakona o varstvu okolja (2004), Zakona o vodah (2002) in Alpske konvencije (1995).
 

Seveda bo obnovljeni lokacijski postopek zahteval bistveno izpopolnjene bazične dokumente, ki
bodo temeljili na rezultatih adekvatnih raziskovanjih vodnega ekosistema Dolinke in Moščanskega jezera ter vsaj enoletnega, visoko – frekvenčnega monitoringa razmer v fizičnem okolju in v bioloških združbah, kakor tudi na modelskih in eksperimenalnih simulacijah, namenjenih okvirnemu prognoziranju pričakovanih evtrofizacijskih pojavov v načrtovanem zajezitvenem jezeru.

 

Pred tem pa še nekateri pogledi na Projekt z drugega zornega kota. Bržčas ni nikogar, ki sanacije ne bi navdušeno podpiral, še posebno pa ne med nami “odpisanimi“ iz Piškovce. Mi namreč živimo zraven Save, komaj nekaj metrov nad njenim sedanjim (!) vodostajem in mimogrede rečeno, pri vsakem potresu malo v skrbeh, da bi prišlo do porušenja pregrade in posledičnega premetavanja naših hiš po strugi, medtem ko bi mi, če sploh, surfali na porušitvenem valu. Investitor, pa tudi “odpisani“, smo torej stisnjeni v, ne ravno ljubezenski trikotnik mnogih okoljskih problemov in upravičenih naravovarstvenih nasprotovanj projektu v enem kotu, vprašanj potencialne odgovornosti za življenja in imovino 11 občanov v drugem ter trmastega vztrajanja investitorja na nedeljivi izvedbi projekta po “vse ali nič principu“ v tretjem kotu. Četudi z vsem srcem pripadam strokovnjakom Odbora za rešitev Save Dolinke, ob tejle zmedi investitorju vendarle dobronamerno predlagam, da še naprej išče realno možnost za obojestransko sprejemljivo izvedbo Projekta (saj tehnika zmore vse, mar ne?) in najde pot do dejanskega “Modrega sožitja“. Prav to namreč res vsi potrebujemo, kajti če bo Investitor nepristransko preverjeno dokazal, da sanacija obstoječe HE Moste brez nove zajezitve dejansko ni mogoča ter da zato ne bo mogel uradno zajamčiti varnosti pregrade, sledi nič drugega kot opustitev in razgradnja tega, roko na srce, res starega, zastarelega in okoljsko skrajno problematičnega sistema. V izogib morebitnim nesporazumom pa naj povem, da imam za takšno dokazovanje v mislih zgolj hidrotehnična in sorodna tehnična dejstva. Sklicevanje na pomembnost nove zajezitve za proizvodnjo električne energije, je namreč, ob upoštevanju neprecenljive škode na reki in ob njej ter, po mojem lajčnem mnenju, nesorazmerno visokih investicijskih stroškov), bolj kilav argument.

Večdnevnni tok goste blatne vode iz akumulacije Završnica v "staro strugo" Dolinke je le to masivno prekril z muljem in hitro potolkel vso rečno favno, ki si je opomogla šele po treh letih. To se je zgodilo junija 2000 zaradi nemarnega praznjenja jezera.

Kakorkoli že, trdno sem prepričan, da se bo moralo odločanje o tem, kaj se bo ali kaj naj bi se v tem delikatnem in nenadomestljivem okolju zgodilo:

1) sanacija z doinstalacijo, 

2) samo sanacija

3) opustitev HE Moste,

prenesti iz razmeroma ozkega kroga (Ministrstvo za okolje, prostor inenergijo, Investitor in občinski sveti: Bled, Jesenice in Žirovnica) na višjo raven Republike Slovenije, vendar, kot sem zgoraj že utemeljil, le na podlagi odgovarjajočih analiz in primerno pripravljenih strokovnih dokumentov. Potrebno pa je tudi bistveno več posluha za javno mnenje, domačinov in vseh drugih Slovencev, ki verjamemo, da je, v veliki meri še neprizadeta, prav gotovo pa očarljiva narava Slovenije naše največje bogastvo. Ob podobnih dilemah je pokojni dr. Miha Potočnik, naš legendarni alpinist, pa tudi uspešen borec proti neprimernim akumulacijam na Soči, Idrijci in Radovni, povedal takole modro in lepo: “Soča ni občinska reka, zato o njeni usodi ne more odločati samo ozek krog ljudi. Soča je slovenska reka. Soča je stvar vsakega Slovenca, ki ima o njej pravico povedati svoje mnenje“. Trdno sem prepričan, da bi prav tako povedal tudi o Savi.

Smeti na Moščanskem jezeru in ob njem nudijo kronično odurno podobo; nikjer na petih celinah
nisem na vodah videl takih "pejsažev."

 

 

 

Na našem poletnem srečanju smo živali, rastline in druga bitja, ki prebivamo v dolini Save Dolinke med mostom v Piškovci in Blejskim mostom, ponovno povabile našega predstavnika iz vašega sveta, da nas zastopa in posreduje naša mnenja in zahteve.

 

Najprej pa se seveda zahvaljujemo za opravljeno delo od leta 1998 po vašem štetju, mi namreč ne uporabljamo vaših številk, imamo dneve in noči, sonce, dež in sneg, poletje in zimo. Za enodnevnice namreč leto ne pomeni nič, tudi za druge žuželke bolj malo. Vsaka vrsta ima svoj način štetja, po katerem se ravna, manjše kot smo, hitreje teče naš čas. No, tistega leta smo dobili svojo prvo avtonomijo, državico po vaše, saj smo po zaslugi Odbora in drugih dobrih ljudi postali zaščiteno območje, kar je pomenilo, da nas nihče več ne bo ogrožal in nam kratil naš življenjski prostor.

 

Z izjemo kakšne divje rave zabave in občasnih piknikov smo vaših pet let živeli v miru, po naših naravnih zakonih. Kot ste se vi veselili državice leta 1991 smo se veselili tudi naše v dolini. Vendar vse dobre stvari pri vas ne trajajo dolgo in začela se je nova ofenziva. Najprej so nas vrgli iz Nature 2000, kar bi v vašem primeru pomenilo, da vas vržejo iz OZN, potem pa so nam po kratkem postopku ukinili avtonomijo.

 

 V naši nameri, pregnati agresorja, nas podpirajo tudi vse novonastale avtonomne cone oziroma države iz konfederacije Natura 2000, pokrajine, ki jim je bila tako kot nam odvzeta pravica do avtonomije, kot so Mura in Kraške planote, podpira nas Zveza držav Ramsarske konvencije, Sotočja lehnjakovih izvirov, Ptice selivke, Žužkocvetke skupaj s Sindikatom opraševalcev, Piškurji, Orhideje, reprezentanti mednarodno zaščitenih rastlin in živali, Društvo grezovk, Trstičje in kot najmogočnejša, Mednarodna zveza  prostoživečih dreves. Zaradi nedefiniranega življenjskega prostora in težavne komunikacije v našo skupnost nismo vključili neorganskih bitij, izrekli pa so nam vso podporo, predvsem pri prenosu informacij po planetu in drugod, prinesli so nam tudi pozdrave prebivalcev doline Kavčke, ki so umrli leta 1952 in spomin na pomor v Savi Dolinki leta 1974 od jezu v Mostah do Črnuč in še dlje. 

 

Nekaj najpomembnejših mnenj in sklepov iz srečanja: 

 

1. Zveza vlagoljubih rastlin obeh bregov najostreje nasprotuje selitvi na nadomestno mokrišče in to

primerja s koncentracijskim taboriščem, saj se od tam ne bi vrnila nobena rastlina, preživelih pa tudi ne bi bilo. Gre za eksperimentiranje na živih osebkih, ki so povrhu še zelo zaščitene.

 

2. Reka s svojimi prebivalci tudi odločno nasprotuje spremembam, saj bodo prav vsi, vključno z Reko deležni izjemnih in nepredvidljivih posledic. Piškurji in drugi prebivalci hitrotekoče Save bodo pomrli, ostali pa se bodo verjetno zadušili in zastrupili. Prav tako se Reka ne strinja z mnenjem, da uničuje Brje, saj tam teče že ves čas, včasih se preseli na to, včasih pa na ono stran. Sicer je pa tako, da

so bili tudi ljudje na prvem pomladnem sestanku po dolgi zimi pred 10.000 do 15.000 vaših let in so podprli dejstvo, da reka pač ne more teči tam, kjer bi hoteli ljudje, ampak bo tekla, kjer bo lahko, nekje bo jemala, nekje dajala.

 

3. Zveza Žužkocvetk in Sindikat Opraševalcev iz obeh bregov tudi ostro nasprotujeta spremembi pokrajine, saj bi ob poboju žužkocvetk brez hrane in možnosti preživetja ostal tudi večji del opraševalcev.

 

4. Povezati je treba oba bregova, saj se severni breg počuti zapostavljenega, ker ima iste vrste rastlin in živali, pa nima pravice do avtonomije. Pokrajina je ista, vmes je samo Reka.

 

Razprava je bila še zelo burna, trajala je 3 dni in 3 noči. Vsaka vrsta bi namreč izgubila ves svoj življenjski prostor, saj bi uničili dno doline, bregove pa bi prav tako posekali in obložili s skalami. Na koncu smo se še enkrat preko našega predstavnika zahvalili za vso dosedanjo podporo in akcije, za kres v Piškovci, za

očiščevalno akcijo in vsa druga dobra dela dobrih ljudi. Spomnite se prvega pomladanskega sestanka po dolgi zimi, ko smo skupaj doumeli, da smo del narave, da je narava naš dom in da, če nam kdo vzame dom, pa četudi dolga zima, bomo žalostni in jezni in da moramo držati skupaj.

 

V imenu živali in rastlin Doline Save Dolinke,

 

Miha Žvan

Ponovno odprta tema ukinitve Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o razglasitvi povirij, močvirij in rastišč redkih rastlin v Občini Bled in posledično graditve jezu na Savi Dolinki je prepričljivo razburkala javnost in redki so še ostali, ki so do problematike neopredeljeni. Področje Brja je zopet postalo polje izostrovanja mnenj in dejstev, prednosti in slabosti posega. In najmanj, kar moramo storiti, je, da se o problematiki dopustimo seznaniti z vseh stališč. In se ob koncu zbiranja dejstev opredeliti. A predlagatelji posega na svojih predstavitvah niso uspeli prepričati niti nestrokovne javnosti, dodaten problem pa jim povzročajo strokovnjaki, ki delujejo v in z Odborom. Z njimi pa ozaveščenost ljudi raste. In stavek: “Sem sicer proti ukinitvi odloka, a bodo naredili po svoje!”, na srečo ni več pogost.

 

Pravkar zaključena telefonska anketa, ki jo je za Savske elektrarne opravila Fakulteta za družbene vede, jasno pokaže, da se Savske elektrarne izida referenduma še kako bojijo. V skladu s pridobljenimi analizami odgovorov bodo Savske elektrarne vlekle nadaljnje poteze; prva je že tu. Njihovi predstavniki obiskujejo pomembne občane in jim razlagajo, kako zavajajoče deluje Odbor za rešitev Save Dolinke, razlagajo, da so strokovnjaki, ki delujejo v Odboru, nestrokovni

 

… Če vas bodo v teh dneh obiskali, si to vsekakor štejte v čast, saj so v vas prepoznali mnenjskega vodjo in vas bodo morda želeli predstaviti v novem Sožitju! Vendar teh akcij energetikom ne zamerim. Zamerim pa nekaterim našim predstavnikom ljudstva, ki tudi na lokalni ravni niso sposobni uzreti interesov prebivalstva in pomena obravnavanega področja v luči ekološko težkih časov, ki nam jih napovedujejo svetovno priznani strokovnjaki. Tako pa so se že na začetku postavili na stran “razvoja”. “Razvoj” pa ni vedno razvoj v smislu izboljševanja življenjskih pogojev. Vplivi “razvoja” pesticidov so nam posledično prinesli razna obolenja (rak, depresija, melanholičnost, neplodnost). 

 

Potopitev navidezno nepomembne doline bi bila katastrofalna; poučimo se o pomenu mokrišč in izvedeli bomo, da preprečujejo ali pomembno blažijo možnosti poplav, kot filter mineralnih in organskih snovi čistijo vodo, omogočajo pestrost življenja, so pomembna genetska banka, izjemen vir za farmacijo, … Prepričan sem, da bo izid referenduma v prid Brja in da bo moralno obvezujoč sedanjemu in prihodnjim svetom naših izvoljencev. Naj jim bo tako kot vsa “okolšna” dan v zavezo.