Archive for the ‘Brez kategorije’ Category

Po 40 letih je v junija letos na Bledu spet potekal kongres PEN, mednarodne zveze pisateljev. Poleg rednih točk kongresa so udeleženci sestavili tudi apel za zaščito kulturne krajine Bleda in njegove okolice, naslovljen na Vlado Republike Slovenije:

»Delegati zbrani na 71. kongresu mednarodnega PEN ponovno odkrivamo enkratno lepoto kulturne krajine Bleda, zato predlagamo Vladi Republike Slovenije, da Bled z njegovo okolico razglasi kot kulturno naravno dediščino in naredi vse, da bi se kot tak ohranil prihodnjim rodovom doma in po svetu. Zaradi tega naj predloži organizaciji UNESCO, da ga sprejme pod svojo zaščito.«

Pobudo je podpisalo 70 delegatov nacionalnih PEN centrov s celega sveta. Svojo podporo je zagotovila tudi predstavnica UNESCO Slovenije, ki je bila prisotna na kongresu.

Za živali in rastline Save Dolinke zapisal Miha Žvan

Dobri ljudje z Bleda ste lani v začetku jeseni dokazali, da vam ni vseeno, kaj se dogaja pri nas v dolini in ste nam z referendumom (plebiscitom) vrnili našo avtonomijo. Hvala Vam! Vsi naši predstavniki so bili izjemno veseli ob zmagi in upali smo, da je s tem napad na naše ozemlje za vedno zaključen, da bomo živeli naprej v miru in sožitju.

Ni minilo še niti eno leto, ko so naši nasprotniki prišli na dan z novimi idejami. Projekt potopitve se nadaljuje, dolino so razdelili na cone, kar nekako spominja na vašo zadnjo vojno pred 60 leti, ko so si države razdelile zasedene pokrajine in vsaka je vzela nekaj zase, mesto sem, mesto tja. Ograditi življenjski prostor z zidom pa spominja na živalski vrt, na Berlin, v zadnjem času tudi na Izrael, na Bledu pa je bil poskus za zaselek Grad. Naravo in tudi človeka nekateri postavljajo v neenakovreden položaj, nekdo lahko tu živi, nekdo ne, čeprav isti narod ali pa vsaj ista vrsta! Zakaj imajo nekateri ljudje oziroma živa bitja pravico do življenja, druga pa ne? Potopili bi večino doline, majhen košček močvirja pa bi ogradili z nasipom in jarkom! 

Ustvarjanje umetnih con-getov v naravi ni bilo nikoli možno in za rastline ter živali v močvirju, stisnjenem ob breg, jarek in nasip, bi bil to konec. Prebivalci doline živimo skupaj, svobodno, odvisni smo drug od drugega in od tukajšnje narave. Voda bi upadla, odtekla v jarek, močvirje bi se osušilo, 10m visok nasip bi odvzel jutranje sonce, na področje bi se počasi selile gozdne rastline in drevesa, orhideje in rezika pa bi propadli. 

Zato vas ponovno pozivamo, da ustavite ta nesmiselni projekt in nam že končno pustite živeti po naše, uvrstite nas med območja, ki so varovana v okviru Nature 2000 in nas pridite kdaj pa kdaj obiskat.

Še enkrat HVALA Vam in prosimo Vas, da nadaljujete z bojem za naš obstanek!

Mag. Martina Kačičnik Jančar, univ. dipl. bio. 

Naša prizadevanja za ohranitev Save Dolinke so stara že šest let. V tem času so se zvrstila različna bolj ali manj burna obdobja soočanja strokovnih dejstev. Pred dobrim letom, v obdobju pred referendumom za ohranitev zavarovanja mokrišč Brje in Piškovica, so ta soočanja dobila novo dimenzijo. Prizadevanja za ohranitev narave so se prvič soočila z nasprotnikom, ki je za dosego svojih ciljev brez zadržkov vpregel agencijo za odnose z javnostmi. Civilna pobuda je stala nasproti s šolanimi strokovnjaki za propagando, ki so imeli vsaj navidez neomejena finančna sredstva. 

Propagandna akcija Savskih elektrarn je bila razmeroma spretno prikrita. Če ne bi bila tako obsežna, da je dobesedno preplavila lokalne medije, marsikdo ne bi prepoznal, da prebira plačane oglase in ne običajnih prispevkov novinarjev. Savske elektrarne so s pomočjo agencije za integralno komuniciranje Informa Echo svojim oglasom nadele obliko običajnih novinarskih člankov, intervjujev s strokovnjaki, anket z občani. Le droben pokončen napis ob robu prispevka (Informa Echo) je pozornemu bralcu razkril, da gre za kupljen prostor v časopisu, za oglas. To niso bili prispevki novinarjev. Savske elektrarne so kupile osrednje strani Gorenjskega glasa in na njih objavile prispevke – oglase, ki jih je zanje pripravila najeta agencija za oblikovanje javnega mnenja.

V Sloveniji nimamo medija dostopnega široki javnosti, ki bi imel neodvisno, naravovarstveno naravnano uredniško politiko. Naši mediji se vsaj deklarirajo kot nevtralni. Bralci tako pričakujejo objektivno resnico in mnogi tako dojamejo tudi novinarskim podobne plačane propagandne prispevke, prikrite reklame. Civilne pobude seveda niti kadrovsko niti finančno ne morejo v korak s takimi akcijami. Mediji so se v primeru referenduma za ohranitev mokrišč Brje in Piškovica spremenili z mesta, kjer naj bi bili predstavljeni osnovni podatki, ki bi jih občinstvo presodilo, v orodje v rokah tistega, ki lahko plača.

Pričakovali bi, da bo poplava propagandnih sporočil po referendumu prenehala, pa ni bilo tako. Savske elektrarne so poskušale najprej zmanjšati pomen referenduma. Zelo močan in obenem prikrit propagandni prijem, ki so se ga oprijeli po izgubljenem referendumu, je bil vzbujanje občutka krivde. Prebivalce so poskušali prestrašiti, če jim ne že kar groziti, s silnimi negativnimi posledicami referendumske odločitve. Na televiziji so vztrajno ponavljali propagandni spot, ki so ga skrili v obliko kratkega dokumentarnega filma. Začel se je z zgodovino železarstva na Gorenjskem in spretno prešel na ožjo temo – rabo vodne energije v železarstvu. Prikazana je bila izgradnja HE Moste, v dokumentarne posnetke in poglede na izgradnjo pa so bili primešani namigi za nujnost izgradnje kompenzacijskega bazena. O posegu iz sedanjosti sta govorila upokojena inženirja. Nastop kogarkoli iz današnjega vodstva bi preveč izpostavil reklamno naravo sporočila.

Navidezni dokumentarec je predstavil naraven pojav rečno erozijo, kot bolezen Save Dolinke. Rečna erozija je lahko problem za ljudi, ki želijo izkoriščati, podrediti si obrečni prostor. Erozija rečnih bregov je naraven proces, ki ga je človek marsikje že povsem onemogočil, postaja vse redkejši in dragocenejši. Propagandni spot je navrgel, da je otroku, ki zboli, treba pomagati. Obtožil nas je, da odrekamo pomoč bolnemu otroku (Savi Dolinki) in da bomo zato morali prevzeti odgovornost. Niso pa povedali, kako bi Savske elektrarne tega otroka pozdravile (ubile), če bi ga dobile v svojo ordinacijo.

Savske elektrarne se med nami ne pojavijo več brez Informe Echo. Konec letošnje pomladi je Ministrstvo za okolje in prostor prevzelo vlogo povezovalca dialoga med Odborom za rešitev Save Dolinke, Društvom za varstvo okolja Bled in Savskimi elektrarnami, ki so odstopile od projekta popolne potopitve doline Save Dolinke. Predstavile so nam nov projekt delne potopitve. Sestanek je vodila predstavnica ministrstva, zapisnik sestanka pa je pisala kar delavka agencije za stike z javnostjo Savskih elektrarn – Informe Echo, kar je povsem nesprejemljivo.

Septembra letos je Gorenjski glas objavil novo številko Modrega sožitja. Ponovno je bil uporabljen že dobro znani prijem zakritja plačanega propagandnega sporočila v obliko novinarskega prispevka. Droben pokončni napis Informa Echo šele na tretji strani desno spodaj izdaja, da gre za plačan štiri strani obsegajoč plačan oglas nadvse spretno naslovljen kot Priloga Gorenjskega glasu.

Poglejmo še malo pobližje tokratno propagandno sporočilo. Prva stran je namenjena jubileju postavitve HE Završnica in izgradnji nove podobe Savskih elektrarn v javnosti. Kar dvakrat preberemo, da tehnični spomenik HE Završnica sodi v isto kategorijo kot velikani naše kulturne dediščine: Prešeren, Finžgar in Čop. Po besedah urednice, je njihov časopis namenjen spodbujanju razumevanja do projektov, usmerjenih v ohranjanje naravnih in kulturnih vrednot. Katere naravne in kulturne vrednote v dolini Save Dolinke so v teh šestih letih poskušali ohraniti? Smo mar res kaj prezrli? Na drugi strani časopisa nam namreč povedo, da se je civilna iniciativa v občini Bled organizirala »vsled nesporazumov«. Organizirali naj bi se torej zato, ker njihovih projektov nismo razumeli, in ne zato, ker so pripravili povsem nesprejemljive projekte.

Za boljšo štartno podlago v nadaljevanju strani poskrbi mnenje ministra za gospodarstvo, da so v Savskih elektrarnah pri pripravi novega projekta delne potopitve doline, ki je zahteval usklajevanje množice mnenj, uspeli. Čeprav minister v istem stavku doda, da bo o tem morala presoditi še stroka. In čeprav članek prej pove, da se civilna iniciativa s takim projektom ni strinjala.

Tretja stran oglasa prinese dva kratka pozitivna prispevka o tiskarskem muzeju in zavetišču za pse, ki s Savskimi elektrarnami nista nikakor povezana. Vendar pa bodo bralci v podzavesti novici o humanosti in skrbi za kulturno dediščino shranili povezani s Savskimi elektrarnami. Natančnost podatkov bo v spominu manj natančnih bralcev obledela, globlja pozitivna zveza in s tem prijemom pridobljen »javni ugled« pa utegneta ostati.

Kako torej razumeti napoved direktorja Savskih elektrarn »Pripravljeni smo na usklajevanje«? Dejstvo, da Savske elektrarne zdaj naenkrat lahko prožneje pristopijo k iskanju rešitev, je vsekakor razveseljivo. Vendar pa je v mojih očeh volk zaenkrat zamenjal samo dlako. O menjavi čudi me bo moral prepričati s čim drugim kot z Modrim sožitjem.

Marjan Kalan

Kaj je skupina, ki je zagovarjala ohranitev doline, zanjo storila? In kaj vsi, ki so podprli referendumski ZA za njeno ohranitev? Verjetno vas ni prav malo, ki menite, da je že sam referendumski uspeh izpolnil poslanstvo. Prav toliko pa je tudi teh, ki menite, da je bilo obilo izgovorjenega in malo storjenega.

Pa nismo stali povsem križem rok. Pripravili smo kar nekaj izletov po dolini in Bledu z okolico, sodelovali na krogu prijateljstva, organizirali čistilne akcije (gozdarska čistilna akcija, pospravljanje žur prostorov), eko-kolesarili, kresovali … In kovali načrte za dolino.
A ljudje, ki smo jim zaupali v vodenje naš kraj, nas vedno najdejo nepripravljene. Tako smo se, namesto z osnovnim poslanstvom, ukvarjali s problemi žičnice, vile Vintgar, Pikonovo kmetijo, nespametnim prometnim znakom, Plemljevo hišo, Vezeninami, Mercatorjem, obvoznico, divjimi smetišči, morenami, Stražo, zaselkom Grad, TVD Partizanom … In mnogokrat opazovali nerazumnost »poklicanih« ter razočarano ugotavljali, da nekatere službe delujejo povsem v nasprotju s svojim poslanstvom. Zato sem že sedaj odločen, da se v prihodnje ne želim več ukvarjati s tovrstnimi problemi. Za to bom poskrbel takrat, ko bo čas. Trezno, obdan z informacijami, bom šel na volitve.

Gre za dejstvo, ki ga ne moremo zanemariti, da se z našim denarjem plačanim veljakom postavljamo po robu šele, ko nam to dopušča čas. In, da je to glasilo ugledalo luč sveta po mnogih predelavah zaradi pomanjkanja denarja. Dejstvi, ki nista tuji vsem, ki se prostočasno ukvarjate s kulturo, gasilstvom, športom …

Pred treznim pozivom na občinske volitve,ki nas čakajo v prihajajočem letu, pa: Vsi, ki imate vizijo pozitivnega spreminjanja (urejanja) kulturne, okoljske, rekreacijske in obče bivanjske klime v občini – priključite se nam!

Ljuba Kapus, Anica Klinar, Aco Arsov, Ana Marija Kovač, Polona Soklič, Cvetka Arh, Lidija Kozelj, Ivanka Berčan,Tanja Rupel, Karin Van Bakel, Mitja Zupan

Peticija je bila oktobra 2005 poslana županu občine Bled, gospodu Jožu Antoniču, Športni Uniji Ljubljana, gospodu Radu Cvetku, Ministrstvu za šolstvo in šport, gospodu Milanu Zveru, Vladi RS, gospodu Janezu Janši in javnosti

Dom TVD Partizan na Bledu, prvotno Sokolski dom, ki je bil zgrajen 1931. leta, je bil v parku v centru kraja desetletja duša Bleda in njenih prebivalcev. Njegova lokacija je pravzaprav osrčje kraja in s tem tudi v duhovnem smislu izjemna za kraj in krajane. Društvo TVD Partizan in z njim stavba sta dolga leta bistveno prispevala k zorenju blejskih otrok in mladih s svojo intenzivno dejavnostjo na športnem in tudi na kulturnem področju. Bogatil ni le življenja mladih v kraju, temveč je s svojem odrom dolgo časa predstavljal tudi center kulturne in zabavne dejavnosti. 

Intenzivno razmišljanje o njegovi prenovi v osemdesetih letih je zamrlo s pričetkom pravnega postopka glede lastništva, ko se je TVD Partizan Slovenije reorganiziral v Športno unijo Slovenije. Žal Bledu v tem postopku ni uspelo doseči, da bi Dom postal ponovno last lokalne skupnosti. Glede na dejavnost Športne unije pa ne vidimo nobenega razloga, da Dom s svojim poslanstvom ne bi mogel nadaljevati. Prepričani smo, da bi Športna unija in lokalna skupnost zmogli toliko moči, da bi stavbo obnovili v tolikšni meri, da bi bila športnorekreativna, vzgojna in kulturna dejavnost v njej spet mogoča.

Zato smo zgroženi nad dejstvom, da lastnik svojo lahko pridobljeno lastnino želi prodati. S tem dejanjem bi po našem mnenju prišlo do velikega oškodovanja našega kraja. 

Bled nujno potrebuje kulturni dom ali dom krajanov, mnoga aktivna društva so brez svojih prostorov in so prisiljena gostovati po hotelih, za knjižnično dejavnost plačuje občina visoke najemnine. Društva in organizacije, ki izvajajo različne preventivne programe za zdravo življenje, ki skrbijo za humanitarno dejavnost in pomoč ljudem v stiski, ki promovirajo strpne in humane medosebne odnose v družbi, so prisiljena iskati prostore za svojo dejavnost tudi izven kraja. 
Bled zaradi nenehnih podobnih izgub v preteklih letih, če se izrazimo simbolično, izgublja svojo dušo. Prebivalci v taki situaciji počasi izgubljajo zavest pripadnosti kraju in občutja varnosti svojega doma. Skupnost in njeno vodstvo pa izgubljata zaupanje ljudi in s tem sposobnost ustvarjanja dobrih pogojev za delo in življenje v prostoru.

Zemljišče, kjer stavba stoji, je rob blejskega parka in predstavlja varovano območje, v katerega se ne sme posegati. Zato bi se moral kupec, če bo do prodaje vseeno prišlo, zavedati, da sprememba namembnosti v tem prostoru ni mogoča. Pričakujemo, da bo možne poskuse v tej smeri vodstvo občine preprečilo, če bo potrebno tudi s široko podporo občanov.

Čeprav moramo spoštovati dejstvo, da je Športna unija zakonito postala lastnik objekta, ki ga je v preteklosti z lastnim trudom ustvarilo lokalno prebivalstvo, verdarle ne moremo sprejeti takšnega odnosa, ki bi posledično povzročil finančno okoriščenje institucije na državni ravni na račun duhovnega osiromašenja kraja. Zaradi tega pričakujemo in zahtevamo od države in vlade, da posreduje pri dogajanju in omogoči, da bosta stavba in dvorana služili prvotnemu športnorekreativnemu, kulturnemu in vzgojnemu namenu in potrebam občanov Bleda.

Zaradi navedenega pozivamo:

1. Športno unijo, da takoj ustavi postopek prodaje dvorane in naredi vse, da dvorana služi svojemu prvotnemu namenu. Športna unija naj v skladu s svojo dejavnostjo prične z aktivnostmi za potrebno sanacijo in uvajanje programov športnorekreativnih in drugih dejavnosti v skladu s svojimi vseslovenskimi programi. Če Športna unija ni sposobna vzpodbuditi take aktivnosti, naj dvorano dolgoročno prepusti v upravljanje lokalni skupnosti, kakor je bilo v obdobju pod lastništvom Zveze TVD Partizana Slovenije. Prepričani smo, da bodo krajani Bleda, njihova društva, gospodarstvo in Občina našli moč in sredstva, da domu povrnejo dušo in ponovno oživijo njegovo povezovalno vlogo.

2. Od Občine pričakujemo in jo pozivamo, da vztraja pri varovanju tega območja in ne popusti pod pritiski za spremembe namembnosti ali prostorskih ureditvenih planov, ki jih bodo seveda hoteli doseči tisti, ki bi želeli iz lokalni skupnosti iztrgano dobrobit spremeniti v prostor za posameznikom donosne dejavnosti. Kot se sliši, je možno, da bi stavbo in zemljišče kupila igralnica in tako v centru Bleda pričela z dejavnostjo, ki ima lahko izrazito negativen socialen in duhoven vpliv za kraj in v njem mnogokrat povzroči veliko povečanje zasvojenosti in drugih negativnih družbenih pojavov. Med mladimi se ob novodobnih igralnicah s prostori z igralniškimi avtomati močno zmanjšajo učinkoviti preventivni dejavniki v kraju. Zavedamo se legitimne pravice igralnice do rešitve svojega prostorskega problema, vendar je za to potrebno najti rešitev izven strogega centra kraja.

Kot člani Lokalne akcijske skupine za preprečevanje zasvojenosti menimo, da bi občina s tem, da bi dovolila spremembo namembnosti sodelovala pri dokončni odtujitvi stavbe krajanom in njenemu namenu in sama neodgovorno pomagala še dodatno poslabšati pogoje za psihosocialno, duševno in fizično zdravje svojih občanov, še posebno mladih.

3. Čeprav moramo spoštovati dejstvo, da je Športna unija zakonito postala lastnik objekta, ki ga je v preteklosti z lastnim trudom ustvarilo lokalno prebivalstvo, verdarle ne moremo sprejeti takšnega odnosa, ki bi posledično povzročil finančno okoriščenje institucije na državni ravni na račun duhovnega osiromašenja kraja. Zaradi tega pričakujemo in zahtevamo od države in vlade, da posreduje pri dogajanju in omogoči, da bosta stavba in dvorana služili prvotnemu športnorekreativnemu, kulturnemu in vzgojnemu namenu in potrebam občanov Bleda.

Pripis: Peticijo je podprlo več društev in mnogo posameznikov.
 

Začasni vaški odbor Mlino

Krajani Mlina se z gradnjo južne blejske obvoznice strinjamo, ker je za Bled nujno potrebna, ne pa tudi s predlagano varianto, ki gre skozi vas po izjemno neugodni trasi: tesno mimo stanovanjskih hiš, po obdelovalni zemlji in od vasi loči 27 stanovanjskih objektov.

Zato še enkrat predlagamo veliko boljšo varianto spornega dela obvoznice, ki je za vas manj moteča in tudi ne ogroža sosednjih vasi. S to varianto se tudi izognemo hrupu in onesnaževanju vasi ter odboju zvokov od hribov proti vasi in jezeru, ki bi krajane in turiste zelo motil. Večji del vasi leži v bregu, na dva dela jo razpolavlja potok Jezernica, obvoznica pa bi jo še dodatno presekala in uničila Mlinsko polje, ki predstavlja zadnja ravna obdelo-valna zemljišča.

Po naši varianti obvoznice, ki naj bi potekala mimo čistilne naprave in zbirnega centra odpadkov, bi bili stroški gradnje celo manjši od predvidenih, ker bi za dostop do teh objektov lahko uporabljali isto cesto. Izognili bi se tudi: gradnji mostu čez Jezernico, gradnji viadukta in križišča na Savski cesti, gradnji na najbolj ilovnatem terenu pod Pristavo, gradnji zaščitnih ograj, uničenju kakovostnih kmetijskih površin in poslabšanju kvalitete bivanja krajanov in turistov.

Znova opozarjamo tudi na silno občutljivo območje jezerske sklede. Načrtovana obvoznica se preveč približa jezeru. Na področju pod Pristavo, kjer bi potekala cesta, je teren ilovnat in drseč. Domačini poznamo primer, ko so pred leti tja navozili gradbeni material porušenega hotela Park, ki je v nekaj letih zdrsel 20 metrov nižje proti Savi. Na istem področju na več mestih pronica voda iz jezera. Kdo bo nosil odgovornost za posledice, če se z jezerom kaj zgodi? Ledinski imeni Ilovše in Blato imata svoj pomen!

Zato predlagamo, da cesta poteka takole: iz predora med Stražo in Dobro goro naj se spelje v predor pod Mlinskim poljem za hriboma Kozarca in Dobra gora na priključek ceste za Bohinj, Mlinska cesta pa naj gre v obstoječem nivoju preko nje, saj takšna ne bo motila ne prebivalcev in pešcev in ne divjadi.

Za turiste je izredno zanimiva sprehajalna pot po Mlinski cesti skozi vas, kjer si ogledujejo vaške znamenitosti, nato jih vodi pot čez Mlinsko polje, ki je edini večji kos zelene površine v vasi. Sprehajalci tu uživajo v varnem in mirnem sprehodu s čudovitim pogledom na strugo reke Save Bohinjke, na vasi Selo in Kupljenik, na Talež in Jelovico. Vsak dih svežega zraka jim vrača razpoloženje in zdravje. Na tem prostoru se v miru pase tudi divjad, ki ima preko Mlinskega polja dostop do gozdov Straže in Dobre gore.

Menimo, da načrtovani posegi na območju naše vasi niso le problem stalno naseljenih prebivalcev vasi Mlino, pač pa je problem širši in zadeva kvaliteto bivanja krajanov širše in kvaliteto celotnega turizma Slovenije, ne samo Bleda.

Postopki izsiljevanja upravičenosti predlagane variante se vlečejo že več let kljub oporekanju prizadetih krajanov. Pripominjamo, da je bil že sam predlagani variantni predlog nezakonit, saj kot prizadeti stalni prebivalci nismo bili povabljeni ne pisno in ne osebno na njegovo obravnavo. Smatramo, da je nesprejemljivo in nezakonito, da se že na začetku izključi prizadete krajane in zasebne lastnike zemljišč, kjer naj bi potekala predvidena trasa ceste. Zato smo na zadnjem sestanku lastnikov zemljišč ob prisotnosti župana Občine Bled, g. Antoniča, soglasno sprejeli sklep za našo varianto obvoznice.

Kot prizadeti občani in vaščani, kar dokazujemo z 213-imi osebnimi podpisi, predlagamo, da predlagatelj in člani Občinskega sveta Občine Bled pred dokončno odločitvijo še enkrat pretehtajo in skupaj s krajani Mlina sprejmejo sklep o izgradnji variante, kot jo predlagamo. To je edina možnost za vsestransko sprejemljiv koncept izgradnje južne blejske obvoznice.

Jožef Dijak, stanovalec Koritnega

Potreba po vse hitrejšem razvoju in strah, da nas bo vlak napredka pustil ob strani, da bodo investitorji odšli drugam, če jim ne bomo dali priložnosti … Vse to naj bi bili argumenti, ki se jih poslužujejo politiki, da bi nas prepričali o nujnosti posegov v prostor. Kljub takim in podobnim „argumentom“, pa je vredno prisluhniti notranjemu glasu ali pa zdravi kmečki pameti, ko gre za tako daljnosežne posege.

Poskus gradnje blokov na Koritnem je bil civilni družbi dobra šola, kakšnih nizkotnih metod se lahko poslužujejo tisti, ki jih izvolimo, da bi v našem imenu vladali in se odločali. Od zavajanja javnosti z nepopolno dokumentacijo ob razgrnitvah posegov v prostor, širjenja polresnic, ignoriranja zakonodaje in pristojnih uradov za prostor in za varovanje okolja do prikrivanja uradnih dokumentov in odločb.

Politiki na položajih naj se zavedajo, da bodo tako postopanje plačali z izgubo glasov na prihajajočih volitvah, velja pa poudariti tudi odgovornost občinskih uradnikov, ki morajo v prihodnje za nepravilnosti, prikrivanja in nedopustno sodelo-vanje z investitorji odgovarjati s svojim delovnim mestom in tudi pred zakonom. Na novo izvoljeni politiki vse premalo bdijo nad svojimi zbirokra-tiziranimi ekipami, ki imajo vpliv na dogajanja na občinskih nivojih. Lobiranje ali pa že kar spletkarjenje tako lahko sega v kroge projektivnih birojev, nepremičninskih podjetij in celo do odvetniških in notarskih pisarn. Pogosto svojo vlogo odigrajo tudi sorodstvene vezi, kar je moralno nedopustno. Izpostaviti bi bilo potrebno tudi mešetarje z zemljo, ki že predolgo gulijo občinske mize. Vendar pa si jih na novo izvoljeni politiki ne upajo kar tako odstraniti, saj ne vedo, do kod vse segajo njihove lovke, po drugi strani pa bi ta veter veljalo obrniti v lastna jadra. Občinski uradniki, ki so na položajih že zelo dolgo, se zdijo nepogrešljivi, saj se najbolje znajdejo v birokraciji, ki so jo sami zgradili. Na te položaje bi bilo potrebno kadrovati odgovorne in poštene ljudi.

In kaj lahko ob tem storimo? Poleg pazljive odločitve, komu bomo namenili volilne glasove, se informirajmo o dogajanjih v občini predvsem pa pravočasno preglejmo prostorske razgrnitve v občini in v krajevnih skupnostih in pravočasno vnašajmo pisne pripombe in mnenja ob takih razgrnitvah. O razgrnitvi se posvetujmo z ljudmi, ki jim zaupamo. Vsaka zapisana pripomba lahko bistveno vpliva na razumnost projektov v naši občini. In nasprotno, za projekte brez zdravega razuma bo kriva pripomba, ki ne bo napisana ali pa naše malodušje. Zavedajmo se, da bodo take posege čutili tudi naši otroci in vnuki.

Kaj pa novinarji? Čeprav se na prvi pogled zdi, da so to le zapisovalci dogodkov in nevtralni poročevalci, pa so med novinarji zelo velike razlike. Včasih se ne morem znebiti občutka, kako nekatere medijske hiše v svojih prispevkih navijajo za eno stran ali pa prepogosto pozabljajo omenjati bistvene stvari. 

Lahko, da novinar to stori nenamerno ali pa v želji, da bi njihov članek izpadel bolj atraktiven ali pa morda zaradi želje po višjem honorarju. Vedeti moramo, da so nekateri novinarji in uredniki plačani tudi iz občinskih proračunov, če že ne direktno, pa vsaj posredno. Mislim pa, da je novinarska etika večine novinarjev tako visoka, da se bodo sami prečistili. Le tako bodo obdržali naše zaupanje.

Bodimo pazljivi na polresnice, ki preplavljajo dnevno časopisje. Najnevarnejši so članki in priloge, ki se bistveno ne ločijo od običajne novice oziroma od poučnoinformativnega sestavka, v resnici pa so prikrita reklama neke družbe. Posebej bodite pozorni na bahave priloge z barvitimi slikami. Take priloge imajo navadno prikrit ekonomskopropagandni značaj. Najbolj zavajajoči so članki z različno oblikovanim, vendar vsebinsko enakim sporočilom, ki se ponavljajo v več različnih medijih. Namenjeni so spreminjanju javnega mnenja o neki zadevi. Za ta namen lahko izrabijo celo dokumentarna gradiva, ki vsebujejo prikrito reklamno sporočilo. Na žalost širjenje resnic ni tako intenzivno financirano.

Informacije pridobivajmo zato iz več različnih virov in tudi od ljudi, ki jim zaupamo in si ustvarimo čim bolj objektivno resnico o stvari.

Tudi ko kupujemo zemljo za gradnjo, se predhodno prepričajmo, če ni to območje zaščiteno z okoljevarstvenimi akti, saj posamezniki dobesedno ignorirajo zakone in izkoriščajo neinformiranost ljudi, prodajajo zemljo kot zazidljivo, kasneje pa krivdo za nezazidljivost zvračajo na ljudi, ki se zavzemajo za ohranjanje okolja. Še celo več, zazidljivost pogojujejo z izvedbo zazidalnega načrta, ki vsebuje nedopustne zgradbe, navadno stanovanjske bloke. Tako zlahka razcepijo mnenja ljudi, ki nato vzroke za nezazidljivost vidijo na napačni strani. Pravi vzroki so v nerealnih zazidalnih načrtih, ki bi porušili ubranost okolja in ne bi zagotovili ustrezne infrastrukture za običajno pregosto naseljenost, ki pa jo povzročajo prav taki projekti. Ali so posegi v okolje res podprti z realnimi potrebami? Kje so spiski mladih družin? Le-te ne bi našle domov v takih blokih, saj so ti navadno projektirani kot apartmaji (kar se v razgrnitvah navadno ne vidi) in so njihove cene nedostopne mladim družinam. Taka gradnja je namenjena predvsem premožnejšim kupcem iz drugih krajev, tudi iz tujine, ki pa bi ta stanovanja koristili za občasni prikriti turizem brez koristi za občino.

Na Bledu in v okoliških vaseh bi zazidalni načrti morali upoštevati vsaj osnovna načela skladnosti. To pa je v prvi vrsti velikost stanovanjskih objektov, ki ne smejo izstopati, še manj pa biti podobni „klasičnim“ stanovanjskim blokom.

Kaj pa trgovski center? Pri gradnjah zahtevamo vsaj približno prilagojenost objektov okolju. Pri projektih velikih centrov, podobnim velikim konzervam, ki navadno zakrivajo pogled na velik del obstoječega kraja, pa slišimo čuden argument, da imajo oni pač tak slog gradnje objektov, da je to njihova razpoznavnost. Zunanjost teh zgradb bi veljalo prilagoditi v prvi vrsti obstoječemu okolju in se nato še vprašati, ali tako obsežnost res rabimo. Prepoznavnost investitorjev pa naj se vidi predvsem z vsebino objekta.

Upam, da vas bodo moja razmišljanja spodbudila in vam ne bo vseeno, kaj se dogaja, pa čeprav v sosednji vasi.

Naša želja je, da vas spodbudimo k pisanju in objavljanju svojih idej, zamisli, znanj in videnja naše lokalne stvarnosti v našem časopisu. Vabimo vas, de se lotite vsebin in problemov s strokovnega vidika, nekateri z vidika osebnih stališč in pogledov, nekateri pa ste gotovo pravi humoristi ali satiriki in pripovedovalci šal. Vsi prispevki, ki bodo v skladu z našim poslanstvom, bodo za nas dobrodošli in jih bomo z veseljem objavili.

Vaše prispevke, rešitve in odgovore pošljite na naslov:

Društvo za varstvo okolja Bled,
Mlinska cesta 3

4260 Bled,

zavest.bled@gmail.com

Dani Ferčej

Tretjega oktobra je minilo leto dni od zgodovinske zmage na blejskem referendumu. Nobena stran med tem časom ni mirovala. Zagovorniki potopitve Brja in Piškovice se niso odrekli svojim apetitom. Pričakovati kaj drugega bi bilo iluzorno. Novost je v tem, da nas po prepričljivi 63 %-ni zmagi na referendumu nasprotna stran nekako spoštuje in nas mora jemati kot enakopravnega partnerja, kajti po naročilu Ministrstva za okolje in prostor (ki je prevzelo vlogo posrednika v pogovorih) mora projekt uskladiti s stališči Odbora za ohranitev Save Dolinke.

Savske elektrarne v javnosti vztrajajo pri neokusnem in jalovem modrem sožitju, vsebinsko pa tudi niso ponudili nobene bistvene novosti: ca. 5% zmanjšano akumulacijsko jezero in nekaj nasipov, s katerimi naj bi nekako (zelo dvomljivo) zavarovali pred potopitvijo najbolj vredne biološke cone sicer zaščitenega območja. Tako »prilagojen« projekt ni prav nič manj nesprejemljiv od tistega, ki ga je Bled odločno zavrnil na referendumu in je za Odbor za rešitev Save Dolinke nesprejemljiv.

Vsem, ki so nas podprli na referendumu zato sporočamo, da Odbor ostaja neomajno in enotno na dosedanjih stališčih, ki pomenijo ohranitev Brja in Piškovice. Ta stališča in argumente, na katerih slonijo smo podrobno predstavili med drugim v obeh dosedanjih izvodih glasila Zavest in na vseh dosedanjih javnih nastopih.

Temeljno razhajanje med obema stranema bi lahko opisali sledeče: medtem ko se Odbor zavzema za popolno ohranitev doline Brja in Piškovce in hkrati želi aktivno sodelovati pri iskanju možnosti za preživetje obstoječe HE Moste ali celo delno povečanje njene proizvodnje v okviru obstoječih gabaritov, pa je cilj naših nasprotnikov maksimiranje elektroenergetskega izplena ne glede na nepopravljivo škodo, ki bi jo realizacija takega megalomanskega projekta (glede na najvišjo kvaliteto krajine in krhkost 'okolšne', v katero ga želijo vriniti, ga mirno lahko označimo kot takega) neobhodno povzročila kraju.

Za Odbor je temeljni cilj pogovorov med obema stranema priti do take rešitve, ki bo omogočila obstoj in tudi razvoj HE Moste, prvenstveno pa ohranitev ene temeljnih vrednot Bleda, enkratne in neokrnjene narave.
 

Dr. Tone Wraber, redni univ. prof. v pokoju

Energijo seveda potrebujemo, o tem ne moremo dvomiti. Postavlja pa se zelo aktualno vprašanje, kaj še lahko žrtvujemo za potešitev vedno večje energijske žeje. Zelo aktualno zato, ker nekoč ni bilo tako. Ko so gradili, npr. dravske in druge naše starejše elektrarne, se to vprašanje še ni zastavljalo, vendar pa je minilo že več kot pol stoletja od tedaj, ko se je slovenska javnost uprla energijski izrabi Bohinjskega jezera in že tedaj glasovala v prid ohranitvi naravne dobrine. 

V živem spominu je še odločitev iste javnosti, da zaradi potreb po energiji ne bomo žrtvovali doline Soče nad Tolminom. V novembru 1965 sem se udeležil tridnevnega simpozija o družbeno-ekonomski upravičenosti gradnje HE Trnovo. Ko že nekaj let berem ali poslušam zagovornike gradnje HE Moste, se še živo spominjam razlogov, s katerimi so tedaj zaradi vršne energije utemeljevali potrebo po gradnji HE Trnovo. Brez nje naj bi nam grozil električni mrk, »življenje ob sveči«, kar pa se kljub neuresničeni gradnji sploh ni zgodilo, Soča pa še vedno teče energijsko neizrabljena, a živa. Tudi tedaj so se zagovorniki gradnje dobrikali javnosti z enostranskim poudarjanjem delnih koristi od gradnje in z omalovaževanjem stališč njenih nasprotnikov. Poslužili so se celo prekinitve električnega toka na večernem zasedanju, na simpozij pa pripeljali svoje pristaše, da so med nastopi nasprotnikov gradnje divje žvižgali in vpili. Bila je prava ponovitev znamenite »tople grede«.

Zgodba se ponavlja. Dovolj je, da se spomnimo dosedanjih javnih razprav o gradnji spodnje HE Moste ali pa preberemo sluzasto lepljivo vsebino sporočila za medije Modro sožitje (Savske elektrarne, 5.oktobra 2004 in 13. septembra 2005). Zagovorniki gradnje tudi tokrat javnost iz-postavljajo enostranskim ali celo zavajajočim informacijam. 

Ker nisem energetik, pišem izključno v imenu zagovornikov varovanja krajine z njenimi živimi in neživimi naravnimi danostmi ter iz etičnih razlogov. 

Argumenti okoljevarstvenikov so prepričljivi in v današnjem času še posebej aktualni. O argumentih je bilo v našem primeru že dovolj povedanega, zato jih ne bom ponavljal. V prvem trenutku se morda marsikomu zde nepomembni, zanemarljivi, simbolni (saj res, koliko je v denarju vreden Triglav kot simbol slovenske dežele?) in zato brez materialne vrednosti. V resnici pa pomenijo klic k sožitju z naravo, k medsebojnemu sožitju vseh ljudi in k višji stopnji zavesti, od katere je v končni posledici odvisen tudi materialni obstoj človeške vrste.

Človeštvo je do takšnega spoznanja potrebovalo tisočletja. Danes se ga vse bolj zavedamo, čeprav je stvarnost od njega mnogokrat še vedno oddaljena. Človeška sebičnost, lahko bi jo imenovali tudi egoizem (človeške) vrste, je še vedno velika, kljub vse pogostejšim slabim izkušnjam. 

Narava in človek kot njen del se sicer spreminjata, večkrat tudi neugodno, vendar ni pametno, da človek kot razumno bitje pri tem nerazumno sodeluje. Aesontius docet. Soča uči. Od izvira do Tolmina skoraj neokrnjena, nas spodbuja pri naravoohranjevalnih prizadevanjih. Verjamem, da bo ostala takšna tudi blejska Sava.