Sedim in pišem
Blaž Intihar, dijak
Sedim in pišem. V Brju. Ura je okoli 11 in nikamor se mi ne mudi. Vse, kar potrebujem za življenje, imam tu. Čisti zrak in čista voda. To je vse. Ničesar več ne potrebujem. Tu, v Brju imam celo več, kot bi potreboval. Imam prijatelje! To mi veliko pomeni. Tu so pravi prijatelji. Lahko jim vse zaupaš, pa te ne bodo nikomur izdali. Garantirano. To so ptice, metulji, ribe, … Tu imam pa še nekaj, in to je najpomembnejše. Tu je del mojega srca, v to dolino sem kar nekako zaljubljen. Sem se vračam najmanj enkrat tedensko.
Privlači me tukajšnje nasprotje. Vedno, ko pridem sem, je vse tako zelo tiho, pa vendar tako glasno. Tiho je, ker ko pridem sem, ne vidim nikogar od ljudi, tu se lahko sprostim, umirim. Če pa pogledam drugače, pa je vse tako glasno. Mravlje tekajo sem ter tja, metulji poskakujejo po rosnih cveticah, ki so se pravkar nastavile jutranjemu soncu. Vse je tako hitro, in vendar tako počasi. Vse je čisto neponovljivo.
Mogoče je voda, ki ravnokar teče mimo mene, tu že bila. Ali pa tudi ne. Nikoli ne bom izvedel. Ne vem niti, kako je bilo tu pred tisoč ali mogoče milijon leti. Vem pa, da danes in v prihodnosti tu ne bo jezera. Še najmanj umetnega. Tistega, ki bi to tišino uničilo in iz nje naredilo glasnost, in ki bi iz glasnosti naredilo tišino. Tega nikakor tukaj ne bo. Tu vladajo nasprotja! Če bi si tu slučajno kdo drznil narediti jez, bi vsa nasprotja uničil. In tako dolina ne bi mogla delovati normalno. Bila bi tako rekoč iznakažena, pusta, dolgočasna in predvsem umazana. Umazana od misli in dejanj odgovornih. Saj vemo katerih.
Sploh pa ne razumem, kako lahko Savske elektrarne temu prelepemu predelu rečejo Brje. To ime je prelepo, da bi ga lahko kar tako uporabljali za svoje zle namene. Saj je res, vsi imamo pravico govora, a vendar bi bilo pošteno, da ime Brje uporabljajo ljubitelji tega predela, ne pa tisti, ki to hočejo uničiti. Ker takrat Brja ne bi bilo več. Prav grozno mi je, ko pomislim, kaj vse si ljudje upajo in kaj vse si lastijo. Kakor da nimajo svoje zemlje, bi radi še sosedovo in tako naprej. Kakor da bi jaz okoli svoje hiše vse nasvinjal, potem bi pa šel k sosedu in mu rekel, da mi mora dati tudi on svojo zemljo, in tako naprej, dokler ne bi bil ves Bled moj in ves zasvinjan. Tak princip imajo S. E. Radi bi si postopoma prilastili vso reko in vso zasvinjali, namesto da bi počistili tisto kar imajo. S tem na koncu ne bo nič. Nula. Čista logika. Tako bi bilo bolje, da bi si Savske elektrarne namesto golega nakladanja po krajevnih skupnostih privoščile tečaj logike. Bi bolje delovali. Ampak naj bo to samo dobronameren nasvet v prihodnje. Kot tudi nasvet vsem Blejcem: ohranimo Brje. Naj živi ta prelepa dolina. In naj je ne uničijo ljudje, ki so dokazali, da ne znajo razmišljati logično. Zato razmišljajmo
Pričevanja
Dr. Albina Alijeski, specialist splošne medicine:
Mag. Branko Lubej, dr. med., Gorenjsko zdravniško društvo:
Judita Mandeljc Kunšič, dr. med.:
Prof. dr. dr. Franz Copf:
Dr. Branko Brodnik:
Dr. Vito Istinič, Zabreznica:
Marjan Veber, Slovenski Javornik:
Dušan Merc, pisatelj:
Mojca Kumerdej, pisateljica in publicistka:
Miha Žvan:
Franc Žerovc:
Gerard Drese:
Karel Maselj:
Iva Poličar:
Pavla Zupan:
Marjan Kalan:
Brje, Natura 2000 in erozija
mag. Martina Kačičnik Jančar, univ. dipl. biol
Uvodno razmišljanje
Janko Rožič, Odbor za rešitev Save Dolinke
Uvodnik Zavest 2
Spoštovane občanke in občani!
Rja namesto Brja? Ne, hvala!
Boris A. Novak
Odgovori na vprašanja
Si bomo brez gradnje jezu res morali svetiti s svečami?
Seveda ne! Gre za povsem nedopustno grožnjo, ki so si jo dovolile Savske elektrarne. Povečanje proizvodnje bi pomenilo samo 3 tisočinke slovenske porabe električne energije, ki nikakor ne morejo bistveno vplivati na preskrbo z električno energijo.
Bomo v primeru, da preprečimo uničenje Brja, res morali uvažati drago energijo?
Slovenija že sedaj uvaža električno energijo in sicer precej več, kot bi jo potrebovala. To pa zato, da del električne energije lahko tudi izvozi. Kupuje tam, kjer je cenejša (Avstrija, Hrvaška) in jo prodaja tja, kjer je dražja (Italija). Seveda pa ne smemo pozabiti, da Savske elektrarne niso Karitas. Če bi vložile 72.000.000 evrov, bi tiste 3 tisočinke električne energije poskušale prodati kar najdražje, da bi se jim povrnil ogromni vložek.
V Brjeh ne srečamo pogosto turistov. So res pomembne za razvoj turizma?
Glavna prednost celotne doline je prav njena skritost, ki je omogočila, da se je v njej skozi tisočletja ustvarila in tudi ohranila izjemna narava. V Brje trenutno zaidejo le redki turisti, ki raziskujejo okolico Bleda na lastno pest, saj zaenkrat na Bledu ne dobijo o Brjeh nobenih informacij, poti še niso označeni in zaenkrat še ni organiziranih rednih vodenih ogledov.
Ne pozabimo, da tudi v soteski Vindgar ni bilo turistov, dokler krajevni zanesenjaki niso uredili dostopa in poskrbeli za promocijo. In konec koncev tudi ob Blejskem jezeru ni bilo mnogo turistov, ko so se pojavljale ideje o izsušitvi in gradnji opekarne. Kljub temu pa je danes verjetno res vsakomur jasno, da bi bilo uničenje tako Vintgarja kot Blejskega jezera pomenilo nepopopisno barbarstvo, ki ga naslednji rodovi ne bi nikoli odpustili.
Bomo v primeru, da na referendumu z glasom ZA ohranimo zaščito Brja, potem pa država vseeno izpelje projekt, ostali brez denarja iz koncesij?
Seveda ne. Kot prvič –Do tega nikakor ne more priti. Država ne more posegati v lokalno samoupravo in samovoljno razveljavljati občinskih odlokov, poleg tega pa ne bi imela nikakršne moralne pravice grobo poteptati jasno izražene referendumske volje svojih državljanov. In kot drugič – Miloščina v obliki 14 milijonov tolarjev koncesijskih dajatev ni nikakršen izraz dobre volje Savskih elektrarn pač pa njihova zakonska obveza, ki se ji nikakor ne morejo izogniti.
O’Connorji obiščejo Bled, 2015
Vid Pečjak
Gospod Stevan O’Connor iz Dublina je sklenil, da si po dolgih letih trdega dela privošči prijetne počitnice.
Brskal je po turističnih katalogih, a se ni mogel odločiti za nobenega. World Turistic mu je ponujal Španijo, Greek Trade Grčijo, Near East Turism celo Bližnji vzhod, kjer pa še niso prenehali muslimanski nemiri. Potem mu je stari oče Vitus svetoval Bled, pravcati turistični paradiž v majhni alpski deželi Sloveniji. V svojih mladih letih ga je obiskal trikrat, vsakokrat je bil zelo zadovoljen in če bi imel večje dohodke, bi ga še naprej obiskoval.
“Romantično jezero, mir in tišina, prijazni ljudje, čudovito gorsko okolje, zapeljivi izleti v okolico, čudovit zrak, poln kisika, to je Bled,“mu je govoril. “Tam sem srečal svojo prvo ženo Micko, ki je čez nekaj let tragično preminula v prometni nesreči“
Stevan O’Connor se je takoj odločil, da preživi dva tedna na Bledu. Iskal je podatke na internetni strani World’s Turism, toda na svoje začudenje Bleda tam ni bilo. "Zastareli podatki,“ si je mislil in iskal naprej, dokler ni v nekem starenm turističnem prospektu našel Bleda z nazivom "Turistični biser Slovenije“. "Otok bleški, kinč nebeški“, je pisalo.
Brž je kupil vozovnice zase in za svojo družino.
Na letališču Brnik ni dobil nobenih uporabnih podatkov. Videl je kombije hotelov iz Kranja, Kranjske Gore in Bohinja, toda nobenega z Bleda. Zato je poiskal taksi. Vendar nihče ni hotel peljati do Bleda. Končno je le dobil nekoga, ki ga je vzel v vozilo s pripombo: "Ste bela vrana. Katerega turista pa danes še zanima Bled?“ O’Connor ga ni dobro razumel, zato je vprašal: “Zakaj?“ Taksist mu je odgovoril: "Boste videli, ko prideva tja. V mojih mladih letih je na Bledu mrgolelo turistov iz vseh dežel sveta, srečal si
Angleže, Nemce, Italijane, Ruse, a to je minilo. K nam se priziblje kvečjemu kakšen nevednež, ki pa ne ostane dolgo. Ponudil jim je plinske maske. "Vzemite, da omilite začetni šok.
Zavili so levo proti reki z imenom Sava Dolinka. Sprejel jih je neznosen smrad. Voznik je brž zaprl okna, a je bilo prepozno. Tudi maske niso pomagale. Smrad jih je spremljal vse do naselja in kasneje je O’Connor ugotovil, da se je tako zajedel v obleke, da jih je moral prepustiti čistilnici. "Fuj, kako smrdi,“ je potožil desetletni Mark.
"Nekdaj ni smrdelo“, je pojasnil voznik. "Toda kmalu potem, ko so zgradili jez, se je razširil po vsem naselju in le v močnem vetru se letovišče izčisti.“
Zavozili so čez most s kalno, blatno reko, po kateri so plavale kepe blata, zelene oplake alg, vele in druga nesnaga. Iz vode se je dvigala megla. Kasneje so O’Connorjevi videli meglo tudi po vsem turističnem naselju, ponoči jim je vdirala v sobe in lezla v pljuča, tako da so kašljali kot za stavo. V Hotelu Park so jih sprejeli prijazno in opozorili, naj ne odpirajo oken, ker so poslopje obletavali oblaki komarjev. Prvi dan je bilo vse v redu. Nato se je pokvarila klimatska naprava in gospa O’Connor je odprla okno. Komarji
so nemudoma vdrli v sobo in jih vso noč grizli in mučili, tako da niso mogli spati.
"Tega smradu, megle in komarjev ne bom več prenašal,“ je sklenil gospod O’Connor. "Prišel sem na počitnice, da si odpočijem od dolgoletnega dela, zdaj pa vidim, da bi bilo bolje ostati doma na West Endu Dublina, čeprav je to industrijska cona.“
Kljub temu so si s taksijem ogledali jezero. Po površini so plavale rdeče lise jezerskih alg. V daljavi se je skozi meglo videl otok. Turistov niso videvali, le na pletni sta sedela dva Angleža in tožila, da ju je turistična agencija zavedla.
O’Connorjevbi so še istega dne zapustili Bled. Odšli so na Koroško, kjer jim je turistična agencija Karntein obljubila počitnice brez megle, smradu in komarjev.
Doma jih je ded Vitus vprašal: "Kako vam je bil všeč Bled? Ste si odpočili?“
"Ker si bil na Bledu v prejšnjem tisočletju“, je odgovoril Stevan, "ti odpustimo, da si nas povlekel za nos. Toda vedi: Bleda, kot si ga poznal, ni več! Ni več zelene obale, modre vode, čistega zraka, zvezdnega neba in nobenih Mick“.
Aleksander Mežek
SRCE NA ELEKTRIKO
Dolgo je reka kopala zemljo
z bistrozeleno deročo vodo
kakor umetnica s svojo roko,
da izklesala je raj pod goro.
Morda že kmalu ne bo več tako.
Vsi, kar pomembnih je, pravijo,
da od lepote koristi ne bo.
Reka naj daje elektriko!
Ko sem bil deček, sem se učil,
dneve in ure ob reki prebil,
čiste lepote od nje se naužil
in še za mojo je pesem izliv.
Morda že kmalu ne bo več tako.
Jutri pred mano bo jezero
in ta dolina bo pod vodo.
Bo verz opeval elektriko?
Naše dežele ponos in obraz,
struge življenja pojoči okras.
Kdor jo pozna, naj pristavi svoj glas,
zdaj je mogoče še čas.
Morda že kmalu ne bo več tako.
Kam bo šel deček po čisto vodo?
Kam bo šel romar po duše zlato?
Bo mar srce na elektriko?
Dobro blago se samo hvali
Ljuba Kapus
Ker izravnalno jezero v naši neposredni bližini in z njim projekt izgradnje nove HE Moste nista dobro blago, se pač ne moreta hvaliti sama. Savske elektrarne so zato najele propagandno agencijo Informa Echo iz Ljubljane, ki nas po ameriškem konceptu vplivanja na ljudi bombardira s prefinjeno reklamo. Po večini bralec sploh ne opazi, da bere reklamni oglas, saj ga skrijejo v na videz nedolžno obliko kot je pismo bralcev (Brjevarstvo) ali resen strokoven članek (intervju z g.Tomanom), prejeli pa smo tudi kar celo reklamno prilogo. Bodite pozorni na zelo majhno oznako ob robu z imenom agencije in se zavedajte, da so ta besedila predvsem plod ljudi iz reklamne agencije. Ker so reklamniki v anketi, ki smo je bili deležni, ugotovili, da se v tem koncu bere Gorenjski glas in posluša Radio Triglav, sta seveda to medija, ki jim za reklamo najbolj služita. Uredništvo Gorenjskega glasa se sklicuje na to, da po zakonu morajo objaviti plačane oglase, jaz pa smatram, da s tem, ko take oglase pomagajo skrivati in jih ne označijo jasno kot oglasi, kršijo Zakon o medijih, predvsem pa moralne norme. Ob tem seveda preprečujejo objavo naših argumentov na način, kot jih ima možnost elektroenergetska stran, kar bi bili v imenu objektivnosti dolžni.
Drugi način je lovljenje mnenj posameznikov iz naše občine, ki bi jim pomagali pri reklamnem poslu. Hvala bogu, jih prav veliko niso mogli preslepiti, a se je kar nekaj (predvsem predstavnikov krajevnih skupnosti in društev, ki bi morali sami objektivno ugotavljati mnenja svojih krajanov) dalo pretentati kljub temu, da so nekateri v naprej zagotavljali, da bodo iz načelnih razlogov ostali nevtralni. Pričevanja ljudi, ki niso podlegli tovrstnim pritiskom, so zanimiva in bodo morda še kdaj objavljena.
Reklamni pritisk na krajane Gorij, Rečice, Bohinjske Bele, Ribnega, ki niso v neposredni bližini nameravane zajezitve, je še posebno močan. A verjamem, da se bodo prav ti še posebno dobro zavedali, da smo v občini povezani in da bo huda škoda, ki lahko nastane, posledično vplivala tudi nanje. Na obljube o pomoči (ki mimogrede iz dneva v dan naraščajo in bodo do referenduma še), pa po tem v vsakem primeru lahko kar pozabite. Bojim se, da bo gospodom ob izpolnjevanju neverjetnih obljub o »pozlatitvi« Bleda in okolice zmanjkalo denarja za samo investicijo. V resnici se zavezujejo le na ureditve del v zvezi s projektom, kar je pravzaprav njihova dolžnost. Zavedajmo se, da projekt odvzema vsem nam nekaj velikega, profit pa bo prinesel le ozkemu krogu ljudi predvsem izven občine, znotraj nje pa s posli morda pomagal nekaterim podjetnikom reševati že napol propadla podjetja, ki ne plačujejo več ne svojih delavcev in ne računov.
Ne prepustite se torej reklami, kajti um, oropan modrosti, je zvesti služabnik elite, ki ji niso mar preprosti ljudje.
Poseben vidik projekta je vloga države in pristojnega ministrstva. Moč kapitala je segla tako visoko, da v nasprotju s strokovnimi podlagami delujeta tako minister kot predsednik vlade. Po njegovemu leporečju o pomembnosti ohranitve pomena Bleda v državnem in celo evropskem pogledu, je prejšnji teden mirno sprejel dokument, v katerem kot prioriteto dovoljuje greznico ob njem. Da ne omenjam, da je bil tudi dokument, ki ga bomo skupaj zavrnili na referendumu, pripravljen na samem ministrstvu, kasneje pa ga je g. Kopač kot »reševalec potopitve na Gorenjskem« sam razglasil za nezakonitega. Politična opcija, ki pristaja na tako igranje s svojimi državljani, ni vredna vaše pozornosti na prihodnjih volitvah. Preden se odločite, koga boste podprli, se natančno pozanimajte, kdo zagovarja vaše interese, kdo pa je politik za to, da pridobiva predvsem zase.
Drage bralke in bralci, mi nimamo denarja za podobno kampanjo. Ker je pač moč kapitala takšna, da nam je preko medijev preprečeno predstavljati svoje tehtne argumente, smo se odločili, da »rodimo« tega našega otroka: glasilo Zavest. Otroka zato, ker se je res šele rodil, in zato, ker kot »novopečeni starši«, ki brez izkušenj, a z vso ljubeznijo in skrbjo želimo narediti nekaj, kar bo dobro za vse nas, naše otroke in vnuke, za našo okolje, ki predstavlja biser narave ter za način razvoja, ki nam bo ohranil tisto, kar bo čez dvajset ali trideset let največja vrednota ali celo osnovni pogoj za preživetje – čisto okolje in čista voda.
Marsikje so že izgubili možnost do tega, mi jo imamo in naj se ne zgodi, da jo zapravimo.
Zato vas vabim, da v nedeljo 3.oktobra z ZAvestjo odidete na referendum in obkrožite ZA zavrnitev odloka, ki ukinja režim varovanja naše doline.