Archive for the ‘Članki’ Category

Peticija za vrnitev Doma TVD Partizan krajanom Bleda in njegovi namembnosti

 

Ljuba Kapus, Anica Klinar, Aco Arsov, Ana Marija Kovač, Polona Soklič, Cvetka Arh, Lidija Kozelj, Ivanka Berčan,Tanja Rupel, Karin Van Bakel, Mitja Zupan

 

Peticija je bila oktobra 2005 poslana županu občine Bled, gospodu Jožu Antoniču, Športni Uniji Ljubljana, gospodu Radu Cvetku, Ministrstvu za šolstvo in šport, gospodu Milanu Zveru, Vladi RS, gospodu Janezu Janši in javnosti

Dom TVD Partizan na Bledu, prvotno Sokolski dom, ki je bil zgrajen 1931. leta, je bil v parku v centru kraja desetletja duša Bleda in njenih prebivalcev. Njegova lokacija je pravzaprav osrčje kraja in s tem tudi v duhovnem smislu izjemna za kraj in krajane. Društvo TVD Partizan in z njim stavba sta dolga leta bistveno prispevala k zorenju blejskih otrok in mladih s svojo intenzivno dejavnostjo na športnem in tudi na kulturnem področju. Bogatil ni le življenja mladih v kraju, temveč je s svojem odrom dolgo časa predstavljal tudi center kulturne in zabavne dejavnosti. 

Intenzivno razmišljanje o njegovi prenovi v osemdesetih letih je zamrlo s pričetkom pravnega postopka glede lastništva, ko se je TVD Partizan Slovenije reorganiziral v Športno unijo Slovenije. Žal Bledu v tem postopku ni uspelo doseči, da bi Dom postal ponovno last lokalne skupnosti. Glede na dejavnost Športne unije pa ne vidimo nobenega razloga, da Dom s svojim poslanstvom ne bi mogel nadaljevati. Prepričani smo, da bi Športna unija in lokalna skupnost zmogli toliko moči, da bi stavbo obnovili v tolikšni meri, da bi bila športnorekreativna, vzgojna in kulturna dejavnost v njej spet mogoča.

Zato smo zgroženi nad dejstvom, da lastnik svojo lahko pridobljeno lastnino želi prodati. S tem dejanjem bi po našem mnenju prišlo do velikega oškodovanja našega kraja. 

Bled nujno potrebuje kulturni dom ali dom krajanov, mnoga aktivna društva so brez svojih prostorov in so prisiljena gostovati po hotelih, za knjižnično dejavnost plačuje občina visoke najemnine. Društva in organizacije, ki izvajajo različne preventivne programe za zdravo življenje, ki skrbijo za humanitarno dejavnost in pomoč ljudem v stiski, ki promovirajo strpne in humane medosebne odnose v družbi, so prisiljena iskati prostore za svojo dejavnost tudi izven kraja. 
Bled zaradi nenehnih podobnih izgub v preteklih letih, če se izrazimo simbolično, izgublja svojo dušo. Prebivalci v taki situaciji počasi izgubljajo zavest pripadnosti kraju in občutja varnosti svojega doma. Skupnost in njeno vodstvo pa izgubljata zaupanje ljudi in s tem sposobnost ustvarjanja dobrih pogojev za delo in življenje v prostoru.

Zemljišče, kjer stavba stoji, je rob blejskega parka in predstavlja varovano območje, v katerega se ne sme posegati. Zato bi se moral kupec, če bo do prodaje vseeno prišlo, zavedati, da sprememba namembnosti v tem prostoru ni mogoča. Pričakujemo, da bo možne poskuse v tej smeri vodstvo občine preprečilo, če bo potrebno tudi s široko podporo občanov.

Čeprav moramo spoštovati dejstvo, da je Športna unija zakonito postala lastnik objekta, ki ga je v preteklosti z lastnim trudom ustvarilo lokalno prebivalstvo, verdarle ne moremo sprejeti takšnega odnosa, ki bi posledično povzročil finančno okoriščenje institucije na državni ravni na račun duhovnega osiromašenja kraja. Zaradi tega pričakujemo in zahtevamo od države in vlade, da posreduje pri dogajanju in omogoči, da bosta stavba in dvorana služili prvotnemu športnorekreativnemu, kulturnemu in vzgojnemu namenu in potrebam občanov Bleda.

Zaradi navedenega pozivamo:

1. Športno unijo, da takoj ustavi postopek prodaje dvorane in naredi vse, da dvorana služi svojemu prvotnemu namenu. Športna unija naj v skladu s svojo dejavnostjo prične z aktivnostmi za potrebno sanacijo in uvajanje programov športnorekreativnih in drugih dejavnosti v skladu s svojimi vseslovenskimi programi. Če Športna unija ni sposobna vzpodbuditi take aktivnosti, naj dvorano dolgoročno prepusti v upravljanje lokalni skupnosti, kakor je bilo v obdobju pod lastništvom Zveze TVD Partizana Slovenije. Prepričani smo, da bodo krajani Bleda, njihova društva, gospodarstvo in Občina našli moč in sredstva, da domu povrnejo dušo in ponovno oživijo njegovo povezovalno vlogo.

2. Od Občine pričakujemo in jo pozivamo, da vztraja pri varovanju tega območja in ne popusti pod pritiski za spremembe namembnosti ali prostorskih ureditvenih planov, ki jih bodo seveda hoteli doseči tisti, ki bi želeli iz lokalni skupnosti iztrgano dobrobit spremeniti v prostor za posameznikom donosne dejavnosti. Kot se sliši, je možno, da bi stavbo in zemljišče kupila igralnica in tako v centru Bleda pričela z dejavnostjo, ki ima lahko izrazito negativen socialen in duhoven vpliv za kraj in v njem mnogokrat povzroči veliko povečanje zasvojenosti in drugih negativnih družbenih pojavov. Med mladimi se ob novodobnih igralnicah s prostori z igralniškimi avtomati močno zmanjšajo učinkoviti preventivni dejavniki v kraju. Zavedamo se legitimne pravice igralnice do rešitve svojega prostorskega problema, vendar je za to potrebno najti rešitev izven strogega centra kraja.

Kot člani Lokalne akcijske skupine za preprečevanje zasvojenosti menimo, da bi občina s tem, da bi dovolila spremembo namembnosti sodelovala pri dokončni odtujitvi stavbe krajanom in njenemu namenu in sama neodgovorno pomagala še dodatno poslabšati pogoje za psihosocialno, duševno in fizično zdravje svojih občanov, še posebno mladih.

3. Čeprav moramo spoštovati dejstvo, da je Športna unija zakonito postala lastnik objekta, ki ga je v preteklosti z lastnim trudom ustvarilo lokalno prebivalstvo, verdarle ne moremo sprejeti takšnega odnosa, ki bi posledično povzročil finančno okoriščenje institucije na državni ravni na račun duhovnega osiromašenja kraja. Zaradi tega pričakujemo in zahtevamo od države in vlade, da posreduje pri dogajanju in omogoči, da bosta stavba in dvorana služili prvotnemu športnorekreativnemu, kulturnemu in vzgojnemu namenu in potrebam občanov Bleda.

Pripis: Peticijo je podprlo več društev in mnogo posameznikov.
 

Krajani Mlina vztrajamo pri boljši varianti izgradnje južne obvoznice

 

Začasni vaški odbor Mlino

 

Krajani Mlina se z gradnjo južne blejske obvoznice strinjamo, ker je za Bled nujno potrebna, ne pa tudi s predlagano varianto, ki gre skozi vas po izjemno neugodni trasi: tesno mimo stanovanjskih hiš, po obdelovalni zemlji in od vasi loči 27 stanovanjskih objektov.

Zato še enkrat predlagamo veliko boljšo varianto spornega dela obvoznice, ki je za vas manj moteča in tudi ne ogroža sosednjih vasi. S to varianto se tudi izognemo hrupu in onesnaževanju vasi ter odboju zvokov od hribov proti vasi in jezeru, ki bi krajane in turiste zelo motil. Večji del vasi leži v bregu, na dva dela jo razpolavlja potok Jezernica, obvoznica pa bi jo še dodatno presekala in uničila Mlinsko polje, ki predstavlja zadnja ravna obdelo-valna zemljišča.

Po naši varianti obvoznice, ki naj bi potekala mimo čistilne naprave in zbirnega centra odpadkov, bi bili stroški gradnje celo manjši od predvidenih, ker bi za dostop do teh objektov lahko uporabljali isto cesto. Izognili bi se tudi: gradnji mostu čez Jezernico, gradnji viadukta in križišča na Savski cesti, gradnji na najbolj ilovnatem terenu pod Pristavo, gradnji zaščitnih ograj, uničenju kakovostnih kmetijskih površin in poslabšanju kvalitete bivanja krajanov in turistov.

Znova opozarjamo tudi na silno občutljivo območje jezerske sklede. Načrtovana obvoznica se preveč približa jezeru. Na področju pod Pristavo, kjer bi potekala cesta, je teren ilovnat in drseč. Domačini poznamo primer, ko so pred leti tja navozili gradbeni material porušenega hotela Park, ki je v nekaj letih zdrsel 20 metrov nižje proti Savi. Na istem področju na več mestih pronica voda iz jezera. Kdo bo nosil odgovornost za posledice, če se z jezerom kaj zgodi? Ledinski imeni Ilovše in Blato imata svoj pomen!

Zato predlagamo, da cesta poteka takole: iz predora med Stražo in Dobro goro naj se spelje v predor pod Mlinskim poljem za hriboma Kozarca in Dobra gora na priključek ceste za Bohinj, Mlinska cesta pa naj gre v obstoječem nivoju preko nje, saj takšna ne bo motila ne prebivalcev in pešcev in ne divjadi.

Za turiste je izredno zanimiva sprehajalna pot po Mlinski cesti skozi vas, kjer si ogledujejo vaške znamenitosti, nato jih vodi pot čez Mlinsko polje, ki je edini večji kos zelene površine v vasi. Sprehajalci tu uživajo v varnem in mirnem sprehodu s čudovitim pogledom na strugo reke Save Bohinjke, na vasi Selo in Kupljenik, na Talež in Jelovico. Vsak dih svežega zraka jim vrača razpoloženje in zdravje. Na tem prostoru se v miru pase tudi divjad, ki ima preko Mlinskega polja dostop do gozdov Straže in Dobre gore.

Menimo, da načrtovani posegi na območju naše vasi niso le problem stalno naseljenih prebivalcev vasi Mlino, pač pa je problem širši in zadeva kvaliteto bivanja krajanov širše in kvaliteto celotnega turizma Slovenije, ne samo Bleda.

Postopki izsiljevanja upravičenosti predlagane variante se vlečejo že več let kljub oporekanju prizadetih krajanov. Pripominjamo, da je bil že sam predlagani variantni predlog nezakonit, saj kot prizadeti stalni prebivalci nismo bili povabljeni ne pisno in ne osebno na njegovo obravnavo. Smatramo, da je nesprejemljivo in nezakonito, da se že na začetku izključi prizadete krajane in zasebne lastnike zemljišč, kjer naj bi potekala predvidena trasa ceste. Zato smo na zadnjem sestanku lastnikov zemljišč ob prisotnosti župana Občine Bled, g. Antoniča, soglasno sprejeli sklep za našo varianto obvoznice.

Kot prizadeti občani in vaščani, kar dokazujemo z 213-imi osebnimi podpisi, predlagamo, da predlagatelj in člani Občinskega sveta Občine Bled pred dokončno odločitvijo še enkrat pretehtajo in skupaj s krajani Mlina sprejmejo sklep o izgradnji variante, kot jo predlagamo. To je edina možnost za vsestransko sprejemljiv koncept izgradnje južne blejske obvoznice.

 

Ohranjanje okolja – novogradnja. Kje je prava mera?

 

Jožef Dijak, stanovalec Koritnega

Potreba po vse hitrejšem razvoju in strah, da nas bo vlak napredka pustil ob strani, da bodo investitorji odšli drugam, če jim ne bomo dali priložnosti … Vse to naj bi bili argumenti, ki se jih poslužujejo politiki, da bi nas prepričali o nujnosti posegov v prostor. Kljub takim in podobnim „argumentom“, pa je vredno prisluhniti notranjemu glasu ali pa zdravi kmečki pameti, ko gre za tako daljnosežne posege.

Poskus gradnje blokov na Koritnem je bil civilni družbi dobra šola, kakšnih nizkotnih metod se lahko poslužujejo tisti, ki jih izvolimo, da bi v našem imenu vladali in se odločali. Od zavajanja javnosti z nepopolno dokumentacijo ob razgrnitvah posegov v prostor, širjenja polresnic, ignoriranja zakonodaje in pristojnih uradov za prostor in za varovanje okolja do prikrivanja uradnih dokumentov in odločb.

Politiki na položajih naj se zavedajo, da bodo tako postopanje plačali z izgubo glasov na prihajajočih volitvah, velja pa poudariti tudi odgovornost občinskih uradnikov, ki morajo v prihodnje za nepravilnosti, prikrivanja in nedopustno sodelo-vanje z investitorji odgovarjati s svojim delovnim mestom in tudi pred zakonom. Na novo izvoljeni politiki vse premalo bdijo nad svojimi zbirokra-tiziranimi ekipami, ki imajo vpliv na dogajanja na občinskih nivojih. Lobiranje ali pa že kar spletkarjenje tako lahko sega v kroge projektivnih birojev, nepremičninskih podjetij in celo do odvetniških in notarskih pisarn. Pogosto svojo vlogo odigrajo tudi sorodstvene vezi, kar je moralno nedopustno. Izpostaviti bi bilo potrebno tudi mešetarje z zemljo, ki že predolgo gulijo občinske mize. Vendar pa si jih na novo izvoljeni politiki ne upajo kar tako odstraniti, saj ne vedo, do kod vse segajo njihove lovke, po drugi strani pa bi ta veter veljalo obrniti v lastna jadra. Občinski uradniki, ki so na položajih že zelo dolgo, se zdijo nepogrešljivi, saj se najbolje znajdejo v birokraciji, ki so jo sami zgradili. Na te položaje bi bilo potrebno kadrovati odgovorne in poštene ljudi.

In kaj lahko ob tem storimo? Poleg pazljive odločitve, komu bomo namenili volilne glasove, se informirajmo o dogajanjih v občini predvsem pa pravočasno preglejmo prostorske razgrnitve v občini in v krajevnih skupnostih in pravočasno vnašajmo pisne pripombe in mnenja ob takih razgrnitvah. O razgrnitvi se posvetujmo z ljudmi, ki jim zaupamo. Vsaka zapisana pripomba lahko bistveno vpliva na razumnost projektov v naši občini. In nasprotno, za projekte brez zdravega razuma bo kriva pripomba, ki ne bo napisana ali pa naše malodušje. Zavedajmo se, da bodo take posege čutili tudi naši otroci in vnuki.

Kaj pa novinarji? Čeprav se na prvi pogled zdi, da so to le zapisovalci dogodkov in nevtralni poročevalci, pa so med novinarji zelo velike razlike. Včasih se ne morem znebiti občutka, kako nekatere medijske hiše v svojih prispevkih navijajo za eno stran ali pa prepogosto pozabljajo omenjati bistvene stvari. 

Lahko, da novinar to stori nenamerno ali pa v želji, da bi njihov članek izpadel bolj atraktiven ali pa morda zaradi želje po višjem honorarju. Vedeti moramo, da so nekateri novinarji in uredniki plačani tudi iz občinskih proračunov, če že ne direktno, pa vsaj posredno. Mislim pa, da je novinarska etika večine novinarjev tako visoka, da se bodo sami prečistili. Le tako bodo obdržali naše zaupanje.

Bodimo pazljivi na polresnice, ki preplavljajo dnevno časopisje. Najnevarnejši so članki in priloge, ki se bistveno ne ločijo od običajne novice oziroma od poučnoinformativnega sestavka, v resnici pa so prikrita reklama neke družbe. Posebej bodite pozorni na bahave priloge z barvitimi slikami. Take priloge imajo navadno prikrit ekonomskopropagandni značaj. Najbolj zavajajoči so članki z različno oblikovanim, vendar vsebinsko enakim sporočilom, ki se ponavljajo v več različnih medijih. Namenjeni so spreminjanju javnega mnenja o neki zadevi. Za ta namen lahko izrabijo celo dokumentarna gradiva, ki vsebujejo prikrito reklamno sporočilo. Na žalost širjenje resnic ni tako intenzivno financirano.

Informacije pridobivajmo zato iz več različnih virov in tudi od ljudi, ki jim zaupamo in si ustvarimo čim bolj objektivno resnico o stvari.

Tudi ko kupujemo zemljo za gradnjo, se predhodno prepričajmo, če ni to območje zaščiteno z okoljevarstvenimi akti, saj posamezniki dobesedno ignorirajo zakone in izkoriščajo neinformiranost ljudi, prodajajo zemljo kot zazidljivo, kasneje pa krivdo za nezazidljivost zvračajo na ljudi, ki se zavzemajo za ohranjanje okolja. Še celo več, zazidljivost pogojujejo z izvedbo zazidalnega načrta, ki vsebuje nedopustne zgradbe, navadno stanovanjske bloke. Tako zlahka razcepijo mnenja ljudi, ki nato vzroke za nezazidljivost vidijo na napačni strani. Pravi vzroki so v nerealnih zazidalnih načrtih, ki bi porušili ubranost okolja in ne bi zagotovili ustrezne infrastrukture za običajno pregosto naseljenost, ki pa jo povzročajo prav taki projekti. Ali so posegi v okolje res podprti z realnimi potrebami? Kje so spiski mladih družin? Le-te ne bi našle domov v takih blokih, saj so ti navadno projektirani kot apartmaji (kar se v razgrnitvah navadno ne vidi) in so njihove cene nedostopne mladim družinam. Taka gradnja je namenjena predvsem premožnejšim kupcem iz drugih krajev, tudi iz tujine, ki pa bi ta stanovanja koristili za občasni prikriti turizem brez koristi za občino.

Na Bledu in v okoliških vaseh bi zazidalni načrti morali upoštevati vsaj osnovna načela skladnosti. To pa je v prvi vrsti velikost stanovanjskih objektov, ki ne smejo izstopati, še manj pa biti podobni „klasičnim“ stanovanjskim blokom.

Kaj pa trgovski center? Pri gradnjah zahtevamo vsaj približno prilagojenost objektov okolju. Pri projektih velikih centrov, podobnim velikim konzervam, ki navadno zakrivajo pogled na velik del obstoječega kraja, pa slišimo čuden argument, da imajo oni pač tak slog gradnje objektov, da je to njihova razpoznavnost. Zunanjost teh zgradb bi veljalo prilagoditi v prvi vrsti obstoječemu okolju in se nato še vprašati, ali tako obsežnost res rabimo. Prepoznavnost investitorjev pa naj se vidi predvsem z vsebino objekta.

Upam, da vas bodo moja razmišljanja spodbudila in vam ne bo vseeno, kaj se dogaja, pa čeprav v sosednji vasi.

 

Poziv bralcem

 

Naša želja je, da vas spodbudimo k pisanju in objavljanju svojih idej, zamisli, znanj in videnja naše lokalne stvarnosti v našem časopisu. Vabimo vas, de se lotite vsebin in problemov s strokovnega vidika, nekateri z vidika osebnih stališč in pogledov, nekateri pa ste gotovo pravi humoristi ali satiriki in pripovedovalci šal. Vsi prispevki, ki bodo v skladu z našim poslanstvom, bodo za nas dobrodošli in jih bomo z veseljem objavili.

Vaše prispevke, rešitve in odgovore pošljite na naslov:

Društvo za varstvo okolja Bled,
Mlinska cesta 3

4260 Bled,

zavest.bled@gmail.com

Varovanje blejske Save je visoka stopnja človekove zavesti

Dr. Tone Wraber, redni univ. prof. v pokoju

Energijo seveda potrebujemo, o tem ne moremo dvomiti. Postavlja pa se zelo aktualno vprašanje, kaj še lahko žrtvujemo za potešitev vedno večje energijske žeje. Zelo aktualno zato, ker nekoč ni bilo tako. Ko so gradili, npr. dravske in druge naše starejše elektrarne, se to vprašanje še ni zastavljalo, vendar pa je minilo že več kot pol stoletja od tedaj, ko se je slovenska javnost uprla energijski izrabi Bohinjskega jezera in že tedaj glasovala v prid ohranitvi naravne dobrine. 

V živem spominu je še odločitev iste javnosti, da zaradi potreb po energiji ne bomo žrtvovali doline Soče nad Tolminom. V novembru 1965 sem se udeležil tridnevnega simpozija o družbeno-ekonomski upravičenosti gradnje HE Trnovo. Ko že nekaj let berem ali poslušam zagovornike gradnje HE Moste, se še živo spominjam razlogov, s katerimi so tedaj zaradi vršne energije utemeljevali potrebo po gradnji HE Trnovo. Brez nje naj bi nam grozil električni mrk, »življenje ob sveči«, kar pa se kljub neuresničeni gradnji sploh ni zgodilo, Soča pa še vedno teče energijsko neizrabljena, a živa. Tudi tedaj so se zagovorniki gradnje dobrikali javnosti z enostranskim poudarjanjem delnih koristi od gradnje in z omalovaževanjem stališč njenih nasprotnikov. Poslužili so se celo prekinitve električnega toka na večernem zasedanju, na simpozij pa pripeljali svoje pristaše, da so med nastopi nasprotnikov gradnje divje žvižgali in vpili. Bila je prava ponovitev znamenite »tople grede«.

Zgodba se ponavlja. Dovolj je, da se spomnimo dosedanjih javnih razprav o gradnji spodnje HE Moste ali pa preberemo sluzasto lepljivo vsebino sporočila za medije Modro sožitje (Savske elektrarne, 5.oktobra 2004 in 13. septembra 2005). Zagovorniki gradnje tudi tokrat javnost iz-postavljajo enostranskim ali celo zavajajočim informacijam. 

Ker nisem energetik, pišem izključno v imenu zagovornikov varovanja krajine z njenimi živimi in neživimi naravnimi danostmi ter iz etičnih razlogov. 

Argumenti okoljevarstvenikov so prepričljivi in v današnjem času še posebej aktualni. O argumentih je bilo v našem primeru že dovolj povedanega, zato jih ne bom ponavljal. V prvem trenutku se morda marsikomu zde nepomembni, zanemarljivi, simbolni (saj res, koliko je v denarju vreden Triglav kot simbol slovenske dežele?) in zato brez materialne vrednosti. V resnici pa pomenijo klic k sožitju z naravo, k medsebojnemu sožitju vseh ljudi in k višji stopnji zavesti, od katere je v končni posledici odvisen tudi materialni obstoj človeške vrste.

Človeštvo je do takšnega spoznanja potrebovalo tisočletja. Danes se ga vse bolj zavedamo, čeprav je stvarnost od njega mnogokrat še vedno oddaljena. Človeška sebičnost, lahko bi jo imenovali tudi egoizem (človeške) vrste, je še vedno velika, kljub vse pogostejšim slabim izkušnjam. 

Narava in človek kot njen del se sicer spreminjata, večkrat tudi neugodno, vendar ni pametno, da človek kot razumno bitje pri tem nerazumno sodeluje. Aesontius docet. Soča uči. Od izvira do Tolmina skoraj neokrnjena, nas spodbuja pri naravoohranjevalnih prizadevanjih. Verjamem, da bo ostala takšna tudi blejska Sava.

 

Sodelujmo pri oblikovanju občinske razvojne in prostorske strategije

Ana Marija Kovač, svetnica liste Za ljudi in prostor

Občina Bled pripravlja za sprejem dva ključna dokumenta – razvojno in prostorsko strategijo, ki bi nam morala omogočiti zdrav in trajnosten razvoj, zato je pomembno, da se aktivno in pozorno vključimo v oblikovanje obeh dokumentov. Pomembno je, da pri tem v čim večjem številu sodelujejo vse organizacije in vsa civilna družba, organizirana po krajevnih skupnostih, društvih ali drugače. Občina naj ne objavi le nujnega obvestila, ki zadosti le postopku, ampak naj vse prebivalce večkrat in na različne načine povabi k sodelovanju. Zakaj je nekaterim v občinski strukturi to tako težko doumeti in izvajati, saj smo vendar vedno znova priče stiskam, ki izhajajo iz delovanja, ki teh principov ne upošteva?

Po zakonu so občine dolžne skrbeti za načrtovanje prostora. Na nivoju lokalnih skupnosti je pri načrtovanju potrebno nameniti povezovanju različnih interesov skupnosti kar največ posluha, saj edino tako povezovanje lahko pozitivno vpliva na prostor in ljudi v njem.

Potrebno je bolj pozorno, bolj prizadevno in bolj odprto predstavljanje in usklajevanje prostorskih dokumentov, saj mora javnost razvojne načrte razumeti in tudi sooblikovati, šele potem jih lahko sprejme za svoje.

Zasebno financiranje izdelave občinskih prostorskih aktov je dopustno le, kadar to izboljša tudi javno dobro. Načrtovalci morajo z uporabniki prebivalci vzpostaviti kar najbolj konstruktivne odnose. Vedno bolj ozaveščena javnost se mora kot aktivni partner vključevati v soodločanje o prostorskih zadevah. Glavni porabniki prostora so ljudje, ki tu živijo, zato jim je potrebno nameniti dovolj vplivno vlogo pri celovitem načrtovanju prostora.

Ljudje in prostor, v katerem živijo, predstavljajo najgloblje povezano vrednoto. Tukaj živimo od mnogih dejavnosti, v prostoru se prepletajo različne proizvodne dejavnosti, turizem, kmetijstvo in gozdarstvo, pa tudi izobraževanje in kultura. Jasno je, da tukaj živimo ljudje z različnimi interesi, vsi pa smo usodno vezani na jezero in na neokrnjeno naravo.

Proizvodna dejavnost lahko črpa iz okolja samo na način, ki ni v nasprotju z vitalnimi interesi kraja. Proizvodnja naj se s svojim delovanjem čim bolj skladno in ekološko neoporečno vključi v okolje. To je najmanj, kar lahko storimo za človeka in okolje danes, ko se skoraj vsakodnevno srečujemo z ekološkimi težavami oziroma kar katastrofami.

Hoteli na primer ne morejo živeti le za svoj ozek interes, pač pa morajo prisluhniti tudi interesom kraja. V nasprotnem škodijo kraju in s tem dolgoročno tudi sebi. Prostorska strategija Save, za primer, ki predvideva pozidavo zelenih planot okoli jezera, je za dolgoročno turistično go-spodarjenje na najvišjem nivoju nevarna in nesprejemljiva.

Enako velja za kmetije. Če kmetje ne vidijo interesa v turizmu (kot npr. ekološka pridelava hrane, ki zalaga vse hotele, lahko predstavlja najvišjo kategorijo ponudbe), če ne morejo sodelovati v njem in imeti od njega tudi korist, potem seveda ne morejo spoštovati in razumeti interesov hotelirjev.

Tudi šolstvo, tako mednarodna Poslovna šola Bled kot tudi Višja šola za turizem morata najti svojo partnersko vlogo v prostoru. V verigi sobivanja morata v skladu s svojim izobraževalnim poslan-stvom prispevati h kakovostnemu razvoju kraja.

Zavedam se, da je težko poenotiti poglede, vendar je potrebno odpreti in poglobiti sporazumevanje med vsemi, ki imajo interes v tem prostoru. Če bo dovolj zmožnosti vživljanja v potrebe in razmi-šljanja drugega, če bo dovolj razumevanja za prostor in ljudi v njem, potem imamo možnost takega razvoja, ki bo prijazen za vse in bo puščal enake ali celo boljše možnosti tudi prihodnjim generacijam.

V občinskem svetu se seveda odvija politika, gre za interese skupin ali posameznikov, ki imajo pravico do soodločanja. Premalo pa je upoštevano javno dobro, ki je namenjeno vsem občanom. Vse preveč je občinska politika pisana na kožo investitorjem, ki prihajajo k nam.

Ali smo kot skupnost določili pogoje, pod katerimi smo pripravljeni sprejeti vprašljive darove tistih, ki prihajajo s svojimi interesi? Kaj pričakujemo, kakšen je interes kraja, kako ga bomo uveljavili in do katere mere smemo popuščati pri pogajanjih?

Vstopili smo v veliko skupnost, ki nam odpira meje Evrope. Ali se zavedamo prednosti, ki jih imamo v primerjavi z okoljsko močno razvrednoteno Evropo? Nekatera naša podjetja so to že dojela. Ali bodo dojela tudi dolgoročne potrebe kraja, v katerem živimo? Povedati jim moramo, da bodo dobrodošla in uspešna le, če nas bodo razumela. Tega do sedaj nismo čutili, ker nismo mi postavljali pogojev, pač pa so jih oni nam. Se vam zdi to prav?

 

Pismo delavk bivšega podjetja Vezenine Bled

 

Na Bledu potrebujemo spodobno živilsko trgovino. Ali potrebujemo tudi velik trgovski center?

Vezenine Bled so bile v preteklosti zelo poznana tekstilna tovarna, cenjena doma in tudi v tujini. Odlikovala se je s kvalitetnim oblikovanjem dekorative in konfekcije.

S pogodbo 19. 9. 1994 je Sklad za razvoj prodal Vezenine sedanjemu lastniku Antonu Maglici s Klanca pri Kozini. V obratih Vezenin v Kočevju, Ilirski Bistrici, Vipavi in na Bledu je bilo tedaj zaposlenih 600 delavcev. Delavci iz obratov Vipava in Bled smo zaradi premalo izplačanih plač v takratnem znesku od 600.000 do 800.000 Sit postali skupni lastniki enotnega poslovnega deleža. Ob podpisu pogodbe naj bi naše interese zastopal sindikalist Aleksander Bartol.

Po dveh letih novega lastništva so se pričela odpuščanja delavcev, velik del delavcev ni prejel nikakršnih odpravnin. Po pripovedovanju delavk iz Vipave jim je bilo s strani lastnika in kadrovnika ponujeno 30 000 sit z besedami »Vzemite, ali pa 10 let ne boste dobil nič«. Odpuščanje se je nadaljevalo, 20. 5. 1999 nas je bilo še 100, 24. 3. 2005 nas je ostalo le še 47 delavcev, ki še upamo na družabnikovo pravično izplačilo. S strani kadrovika Jakoba Pora smo od junija 2003 dobivali ponudbe za »prodajo idealnega dela skupnega poslovnega deleža« za ceno, na katero nismo mogli pristati. Nekateri so bili svoj delež prisiljeni prodati za smešno nizko ceno, saj niso imeli sredstev zapreživljanje. Kadrovik, naš nekdanji sodelavec in sedanji svetnik Liste za požarno varnost naj bi bil zelo aktiven tudi pri prodaji zemljišč na območju Vezenin.

Zakaj je prišlo do takega zloma Vezenin? Celotno premoženje je lastnik Anton Maglica dobil, po našem mnenju, za zelo nizko ceno, vsekakor je za enkrat večji znesek že kmalu prodal polovico poslovne stavbe Mercatorju. Celotno premoženje je obsegalo: poslovno stavbo na Bledu, stavbo stare barvarne, stavbo stare vezilnice, novo vezilnico z novimi stroji (takrat vredne 5 milijonov mark), obrat v Vipavi , počitniške hiše na Cresu, osem stanovanj na Bledu, Eva butik v pasaži Maksimarketa v Ljubljani z visoko vredno zalogo, dve trgovini na Bledu, skladišče z visoko vredno zalogo gotovih izdelkov (prti, zavese, čipke …).

Lastnik je vse premoženje postopoma prodajal, vendar so Vezenine kljub temu venomer izkazo-vale negativno bilančno stanje in dolgove. Na kranjskem sodišču bo vložena zahteva za izbris podjetja iz sodnega registra. Torej Vezenin ni več. In denarja za odpuščene delavce tudi ne.

Pač pa si je v tem času Anton Maglica pridobil obilo premoženja. Poleg podjetja v Kozini je lastnik hotela in igralnice v Ankaranu, v času propadanja so Vezenine kupile podjetje Veletekstil s petnajstimi trgovinami po Sloveniji. In, glej ga, šmenta, kot beremo v Blejskih novicah, september 2005, zdaj Veletekstil kupuje Vezenine. Predstavnik pa lažnivo izjavlja, da so delavcem izplačali vse odpravnine in ostala izplačila ter poravnali vse terjatve. Magličina podjetja se torej kupujejo med seboj. Ne zdi se nam čudno, da pristojni državni organi preiskujejo njegovo poslovanje oz. poslovanje njegovih podjetij. Sumijo na oškodo-vanje družbenega premoženja.

Sprašujemo se, ali so Vezenine res mrtve zaradi neproduktivnosti ali zato, ker se je denar prelival drugam. Vezenine ga niso imele za nadaljevanje dela, ne za pošteno izplačilo delavcev, gospod Anton Maglica ga ima očitno dovolj, da pričenja z novim zanesenjaškim projektom na Bledu, izgradnjo številnih varovanih stanovanj. Ali bi bila to res varovana stanovanja, če mu bo dovoljeno graditi, lahko le ugibamo.

Prizadeti smo Občinski svet in župana prosili za pomoč, a je naša prošnja ostala brez odziva. Razočarani smo, saj z Vezeninami odhaja ne le del blejske zgodovine, temveč tudi del občinske dobrobiti, življenjskega standarda v našem kraju in čudi nas, da občina še naprej stavi na investicije takih podjetnikov, kot je lastnik bivših Vezenin. Ali mu naši predstavniki res še zaupajo, ali od njegovih projektih, ki so slabi za Bled, vidijo tudi lastne interese?

Upamo, da se bo sodstvo v naši državi zganilo in rešilo odtujeno premoženje, ki ga v Sloveniji ni malo.

47 lastnikov skupnega poslovnega deleža Vezenin Bled

Pripis: 47 delavcev Vezenin Bled, ki so ostali brez zaposlitve, lastnik pa jim noče izplačati poštenih deležev iz skupnega poslovnega deleža, je poslalo na Občinski svet dopis za pomoč ob njihovih težavah ob likvidaciji podjetja. Komentar svetnika Dominika Lavriča na njihov dopis (iz Zapisnika 21. redne seje Občinskega sveta Občine Bled) pa je bil:
»Strokovne službe občine bi morale skrbeti, da nam take dopise ne pošiljajo na stroške občine. Gre za zlorabo nekaterih, ali upravičeno ali neupravičeno, in zaradi tega naj z občine taki dopisi ne prihajajo več. V njem je navedenih veliko obtožb na Jakoba Pora.«

Toliko o občutljivosti naših izvoljenih svetnikov ob osebnih tragedijah njihovih občanov ter o njihovem občutju odgovornosti za preprečevanje podobnih nemoralnih poslovanj.

 

Uvodnik ZAvest 3

Janko Rožič, arhitekt 

Odbor za rešitev Save Dolinke

Dobro leto je minilo od zmage v neenakem boju za Savo Dolinko, ali bolje, odkar so ljudje z Bleda in okolice ne samo pokazali, temveč skozi referendum, to neposredno orodje demokracije tudi dokazali visoko stopnjo zavesti, poguma in ljubezni do tega prostora. Ta zmaga bi bila seveda povsem normalen odraz kakovosti Prešernove »okolšne« in pripadnosti domačemu kraju, če ne bi bila izborjena v tako nenormalnih razmerah, v katerih so si stali nasproti peščica ozaveščenih posameznikov in strokovnjakov zbranih okoli Odbora za rešitev Save Dolinke, ki smo branili posebne vrednote pokrajine pod Triglavom, seveda s tiho podporo ljudi in na drugi strani predlagatelji projekta, za katerimi je stal vrtoglavo visoki triglavi vrh tedanje politike, medijev in ekonomije. 

Razmerje moči je bilo skoraj tako, kakor na samem začetku leta 1999, ko je eden od slovenskih časopisov uporabil udaren navijaški naslov: »Mala orhideja proti mogočnim megavatom«. Tokrat so se sicer močneje pripravili, toda ne z boljšim projektom, temveč z razdelano strategijo prepričevanja ljudi. Namesto, da bi v skladu z najnovejšimi spoznanji stroke spremenili zastarel in neprimeren projekt, ki bi bil, kakor so ugotovili tudi z njihove strani najeti strokovnjaki ZRC SAZU, za naravo tega prostora uničujoč, so večino sredstev namenili predvsem za novo promocijo starega projekta. 

V čem je modrost "Modrega sožitja", propagandnega gradiva in celostne podobe, ki ga je posebej za ta namen izdelala organizacija za stike z javnostjo? Projekt, ki je bil »dimenzioniran predvsem na maksimalne ekonomske in ener-getske učinke«, je bil ponujen kot idealen projekt, ki naj bi pred erozijo rešil ne samo dolino, temveč celo Savo. Projekt, ki bi potopil izjemno dolino, naravni spomenik med Vrbo in Bledom z zastrupljeno vodo jeseniškega industrijskega bazena, pa je bil propagiran kot nova turistična ponudba Bleda. 

Čeprav so nas poleg energetikov imeli ves čas na očeh »profesionalni komunikologi«, čeprav so nekatere ključne »mnenjske voditelje«, kakor strokovno kličejo vplivne ljudi, prepričevali celo na domu, čeprav so za anketo vpoklicali celo študente Fakultete za družbene vede, čeprav so kršili tudi zakon o medijih, saj so v nekaterih časopisih prodajali svoje propagandne pamflete kot navadne članke, se je še enkrat izkazalo, da se resnice ne da postaviti na glavo in ljudi ne voditi za nos. Laž nikoli NE postane resnica, tudi če je stokrat, ne samo desetkrat ponoviš. S to bistro ugotovitvijo je sredi najbolj vročih razprav Dani demantiral vse, ki še danes ponavljajo to, v čemer se je motil že oče moderne propagande, Goebels. Ta droben a bistven popravek ni iskrica, ki v prvi povodnji ugasne, temveč eden od tistih kamenčkov, preko katerih se tudi umazana voda pretaka vse bolj čista. Prav ta drobna a dobra izkušnja, ki jo poznamo vsi, ki smo sodelovali, je prispevek Save Dolinke v zakladnico izkušenj človeštva. Zame se je še enkrat potrdilo, kar sem izkusil že večkrat, da se resnice ne da zadušiti in da naši ljudje znajo najti pravo rešitev, če imajo prave podatke in se lahko odločajo po lastni vesti.

Ker se po dveh neuspelih poizkusih uresničenja spornega projekta zavedamo, da bodo vedno znova sledili pritiski, dokler problem ne bo rešen, smo se po povabilu Ministrstva za okolje in prostor odločili, da z lastnimi strokovnimi izkušnjami in skupaj z izkušenimi projektanti in energetiki, poizkušamo pomagati razrešiti problem. Naše stališče je jasno, referendum zavezuje vse in se za časa tega občinskega sveta to vprašanje ne more več odpreti. Torej imamo še nekaj časa. Elektrarna kot tehnični objekt se mora prilagoditi izjemnosti tega prostora, ki je konec koncev naravni spome-nik. Verjamemo, po zadnjih že vloženih naporih pa smo tudi vedno bolj prepričani, da obe dolini, Brje in Piškovico lahko ohranimo, HE Moste pa v skladu z najsodobnejšimi okoljskimi, energetskimi in ekonomskimi spoznanji prenovimo in saniramo tako, da lahko preživi. Upam, da vam bomo že v naslednji številki ZAvesti lahko predstavili vsaj dve različici rešitve. 

Na koncu tega uvoda pa bi rad opozoril na izjemno perečo situacijo v blejskem prostoru, ki se zrcali v večini člankov nove številke ZAvesti. V času ko smo vsi ogromno energije posvetili »kompen-zacijskemu bazenu«, se je bistveno poslabšalo stanje okoli jezera. Takoj po referendumu, preden smo sploh lahko normalno zadihali, sta čez noč padli stari Pikonovi hiši v zavarovanem vaškem jedru Zagoric. Ta brezobzirna porušitev izjemne prostorske kompozicije starega vaškega jedra, ki sem jo kot primer modrosti in celovite uglašenosti ljudske gradnje kazal na vseh predavanjih pri nas in v tujini, me je še posebej prizadela. Ne samo zato, ker se Triglava in Debele peči, ključnega poudarka stare prostorske ureditve, zaradi previsokega slemena novogradnje z glavne vaške ulice ne bo dalo več videti, tudi umestitev samih apartmajev v jedru vasi, ki brez problematične spremembe občinskega odloka ne bi bila mogoča, je napaka, ki ruši turistično ponudbo v samem centru Bleda. Če se vaščani ne bi posebej zavzeli, pa bi izgubili tudi pot, ki vas povezuje s središčem kraja. 

Še slabše bi jo lahko odnesli vaščani Gradu, saj so bile zanje zaradi novih pritiskov Diagnostičnega centra, ki naj bi se širil na zavarovano območje celo v Zdraviliški park, že predlagane rumene dovolilnice, ki čudno spominjajo na židovske zvezde. Ne pretiravam, gre za tako skrajno nevarno zmes izsiljevanja parcialnih interesov in popuščanja občine, da se ne smemo več slepiti. Iz dveh slabih stvari, ki pri nas žal nista tako redki, se hitro lahko izcimi tretja, ki šele odkrije vso grozlji-vost takega početja. V taki brezbrižnosti, ki večkrat veje skozi občinske seje, niso ogrožene samo ključne vrednote in javni interes, temveč kaj hitro tudi osnovne človekove pravice. 

Zato ni čudno, da vaščane Mlina upravičeno skrbi, kaj bo naredila južna obvoznica iz njihove vasi. Saj od uničenja Betinske soteske ni bilo nobenega dobrega zgleda in bistvenega premika. Lokacijski načrt še vedno pripravlja ista oseba, ki je odgovorna za večino blejskih problemov v zadnjih desetletjih. 

K temu lahko dodamo stihijsko razpršeno gradnjo, ki se nadaljuje v okolici večine vasi, celo tam, kjer je doslej ni bilo, na sami obali jezera nad proble-matično prenovljenim Justinim rajem v osredju in ospredju Prešernovega raja. 

V središču Bleda, v osrednjem parku se prodaja stavba TVD Partizan. Sprašujemo se, kako je mogoče, da je edini telesno kulturni in kulturni objekt, ki pripada društvom in vsem prebivalcem Bleda, naprodaj in to celo brez njihove vednosti, kaj šele soglasja. Kaj ga Športna unija ni pridobila samo pod pogojem, da skrbi za njegov prvotni namen? 

Ker smo že pri kulturnih domovih ne morem mimo situacije v Zgornjih Gorjah, moji rojstni vasi, v kateri nameravajo sredi »farovškega sadovnjaka« zidati »novo pošto«, ki mu danes pravijo »večnamenski objekt«, prostoren Gorjanski dom pa zraven propada. Modrost ni ogrožena, dokler ni narejen ponaredek, pravijo stari modreci. Za nameček pa nameravajo prodati še staro občino, stavbo krajevne skupnosti, v kateri je pošta podnajemnik. Krajevna skupnost pa naj bi se preselila na podstreho nove pošte. Lokalna samouprava kot »nekakšen podnajemnik v podstrešni sobici« bi s tem dosegla najnižjo točko v zgodovini Zgornjih Gorij. Velika stara občina, ki je nekoč segala od Save na Jesenicah preko Blejske Dobrave do Triglava in v kateri je bilo že leta 1879 ustanovljeno prvo kulturno društvo, bi na pragu sanj o samostojni občini postala samo še spalno naselje, tik preden utone v kratko spanje pravičnega in dolgo nespečnost nepravičnih. 

V ureditvenem načrtu, ki smo ga pred nekaj leti izdelali s Fakulteto za arhitekturo in v katerem so bile Gorje prepoznane kot ena od prostorsko najbolje obdelanih vasi v Sloveniji, smo jasno zapisali, da se zaradi ohranitve centralnih funkcij naselja stavbi Stare občine in Zadruge ne smeta odprodati. Naredili smo več različic, kako najbolje povezati novo pošto s prenovo Gorjanskega doma. Zaradi »denacionalizacije«, ki so jo sami, to je sedaj že jasno, nerazumno dolgo vlekli, so nas dobesedno prisilili, da smo majhen objekt pošte rahlo ločili od Gorjanskega doma, vendar tako da je večji del sadovnjaka z vsemi razgledi še vedno ostal kot vrednota. Na večjo spremembo nismo pristali, zato je ureditveni načrt mimo naše volje spremenil nekdo drug in velik večnamenski objekt narisal na sredo sadovnjaka. Nerazumno so povečali tudi telovadnico, tako da ima neprenovlje-na šola zraven že sedaj velike težave z vzdrževanjem. Edina sled blokiranega ureditvenega načrta v stvarnem prostoru je začeta prenova glavnega vaškega trga, ki pa so jo ustavili v trenutku, ko smo že nastavljen pločnik pripeljali do najbolj prometne ceste. Pred znamenjem v Zgornjih Gorjah – kako pomenljivo – se vsak lahko prepriča, če le pogleda pod noge, da je bilo nekomu ljubše, da se otroci skozi Gorje še vedno prebijajo po najbolj prometni cesti, namesto da bi varno hodili po pločniku. Kakšna skrb za najmlajše?

Z novimi načrti na območju Vezenin je ogrožena edina res prava industrijska in poslovna cona Blejskega kota, ki leži na začetku in na robu naselja, tako da težki promet ne vpliva na stanovanja in turistični center. Za spremembo namembnosti iz poslovne v stanovanjsko absolutno ni nobenih strokovnih razlogov, naspro-tno s takim početjem občina z eno potezo ruši dve gospodarski osnovi kraja, pravo industrijo z ukinjanjem tukaj, z novimi apartmaji pa tudi »turistično« na celem Bledu. Kakšna skrb za podjetništvo, ki ga imajo nekateri svetniki vas čas na jeziku. Ali pa nekateri, ki so že pokupili zemljišča v Spodnjih Gorjah, spet nevarno špekulirajo? Češ, ukinimo tu, da bomo bolje prodali tam? To je odgovornost in napaka občine, kajti, če bi bilo jasno, da industrijske cone ni mogoče spreminjati v apartmajsko naselje, bi industrija brez špekulacij našla pravega lastnika, podjetnika z vizijo in bi danes, ko se celo moda vrača k izročilom, s čipkami v dobi čipov, Vezenine spet lahko cvetele. Ne samo nekaj sto delovnih mest, od tega bi lahko živelo nekaj sto blejskih družin. Ker so bile spremembe prevelike in niso bile razgrnjene, se načrti, ki niso v skladu z zakonom, morajo ustaviti. Še enkrat je treba premisliti sama izhodišča in popraviti kar je mogoče popraviti. 
Zato smo zadnjič z upanjem in zaupanjem pozdravili ministra za okolje in prostor Janeza Podobnika, ki si je s svojimi strokovnjaki kljub pozni uri vzel čas za srečanje z Blejci. Veseli nas, da je sprejel pobudo za arhitekturno in urbanistično delavnico, s katero bi bilo mogoče najbolj celovito, učinkovito ter odprto premisliti in naravnati prostorski razvoj blejskega kota. Prednost delav-nice ni samo v tem, da v večplastni prostorski problematiki skozi dialog različnih strok najhitreje pridemo do celovitih rešitev, temveč tudi v tem, ker so zaradi odprtosti procesa rezultati delavnice že usklajeni z lokalnim prebivalstvom. Že vnaprej se veselimo ustvarjalnih uspehov delavnice, saj smo že dolgo pripravljeni. 

Naj se vam na koncu zahvalim za vse kar ste dobrega storili in vam v imenu Odbora za rešitev Save Dolinke in drugih ljudi jasne zavesti in čiste vesti zaželim obilo sreče, zdravja in ustvarjalnega veselja v prihajajočem letu.

 

Zaskrbljujoča inventura vasi Grad in njene prostorsko okoljske prihodnosti

 

V imenu Uličnega odbora: Štefan Prskalo, Maja Vrtačnik, Miloš Ažman

Uvodoma želimo opozoriti na dejstvo, da so vasi Grad, Zagorice, Želeče, Mlino z Zazerjem, Rečica in druge, kasneje poimenovane kot Bled obstajale že pred letom 1004 in da prav tako tudi Slovenija ni vstopila v Evropo šele leta 2004.

Prebivalcem Bleda so stoletja vladali tuji oblastniki, pestile so ga vojne, epidemije, potresi, požari in vendar se je obdržal in na ta način ohranil slovenski narod v tem prostoru. Tudi v blejski zgodovini se je neštetokrat izkazalo, da so se nosilcem plemiških naslovov izpodmaknila tla pod nogami, preprost delovni človek pa se je kljub naštetim težavam ohranil na koščku zemlje, ki jo je pri delu napajal s svojim znojem. 

Zaradi arogance lokalnih oblastnikov smo danes še posebej zaskrbljeni, kaj od tega, kar smo prejeli od naših dedov, bomo lahko zapustili svojim vnukom.

Prebivalci grajskega jedra ugotavljamo, da smo v obdobju nove občinske oblasti pridobili le drobtine z županove mize, pa še te je zelo težko realizirati. Še manj od občinske uprave. Predzadnja seja občinskega sveta je javnosti pri sprejemanju Odloka o varnosti v prometu (zaprto območje) pokazala vso »strokovnost« nekaterih služb občinske uprave in odnos posameznih svetnikov do reševanja temeljne pravice občanov do uporabe in uživanja svoje lastnine.

Samo argumentaciji predlagatelja in sopodpisnikov amandmaja (ki iz Odloka črta uvedbo posebnih dovolilnic za stanovalce zaprtega območja) ter trezni utemeljitvi g. Novaka (da bodo morali pacienti Diagnostičnega centra Bled najprej po rumene kartone na občino, če bodo želeli vstopiti v zaprto območje) se lahko zahvalimo, da nam ne bo treba živeti v getu. Gospod župan se je komentarja vzdržal, gospod direktor občinske uprave pa je v poslovniku »preverjal« upravičenost predloga amandmaja, sprejetega na seji. Do prihodnjih volitev si bomo dobro zapomnili tudi gospoda svetnika, sicer častnega občana Bleda, ki je edini glasoval proti amandmaju, predvsem pa njegovo res zanimivo utemeljitev take odločitve.

Občane in javnost smo v imenu ustanovnih članov Uličnega odbora Grajske in Riklijeve ceste ter ceste Pod skalo pooblaščeni obvestiti, da smo 15.09.05 ustanovili politično neodvisen ulični odbor, ki bo povezoval vse zainteresirane prebivalce pri uresničevanju osnovnih pravic tega dela Bleda.

Na sestanku smo sprejeli sledeče sklepe:
1. Uredijo naj se odnosi med koncesionarjem za plinsko napeljavo in občinsko upravo in nadaljuje z deli, ki so se ustavila na Riklijevi cesti. Nujno je potrebno urediti vodovodno in komunalno infrastrukturo. Luknje v asfaltu so bile zakrpane šele po intervenciji občana zaradi padcev pešcev.

2. Prepreči naj se parkiranje na pločnikih in zelenih površinah na območju zgoraj navedenih treh cest. Zagotoviti je potrebno spoštovanje postavljenih prometnih znakov.

3. V parkovne površine Zdraviliškega parka ni dopustno posegati po sklepu občinskega sveta na 29. seji maja 2002.

4. Zahtevamo takojšnjo ureditev izvira pri hotelu Jelovica (samovoljno speljanega v kanalizacijo!), da bo studenec ponovno napolnil svojo dosedanjo strugo v parku.

5. Postavljamo vprašanje, kdaj bodo izvršena osnovna ureditvena dela na navedenih treh ulicah oz. cestah. Le te spadajo med najbolj obiskane dele Bleda, zato je nujna čimprejšnja ureditev razsvetljave, vseh odtokov meteorne vode in stopnišča na Riklijevo. 

6. Župana sprašujemo, kdo je v nasprotju s sklepi sodišča v Radovljici odobril parcelizacijo Zdraviliškega parka in javne poti Pod skalo. 

7. Kdo je predlagal prodajo javnih površin ceste 

8. Kdo je odobril širitev ceste Pod skalo za dvosmerni promet (izdano je bilo soglasje).

9. Kdaj se bo uredila cesta Pod skalo v skladu s sklepi zgoraj navedene seje občinskega sveta in upoštevali sklepi, sprejeti na sestankih med županom in prizadetimi občani (maj 03, februar 04, junij 04, september 04).

10. Pričakujemo tudi odgovor odvetniški pisarni in ne nazadnje revizijo odlokov: prostorsko ureditveni pogoji za središče Bleda (Ur.l. RS 90/98) in njegovih 4 (štirih) sprememb. Nekatere njegove spremembe niti niso bile usklajene z državnimi odloki (MOPE, Ur.l. RS, št. 11/99).
Sodoben urbani razvoj upošteva načelo, da se, če je le možno vzdržimo posegov v naravno in kulturno dediščino ali pa prilagodimo gradnjo lokacijsko in tehnološko tako, da bo poseg čim manj moteč. Tudi v Sloveniji se vse bolj zavedamo, da je potreben zavesten premislek pred samo gradnjo. 

Očitno je, da se posamezne urbane in krajinske strukture obnavljajo in razvijajo v uspešne centre, druge pa zastajajo, kot da razvojni tokovi tečejo mimo njih. Spet tretje pa propadajo zaradi brutalnega pritiska finančnih centrov, ki iz prostora črpajo kratkotrajne dobičke, ki se prelivajo kdove kam. Kam bi pri tem uvrstili Bled?

Zavedamo se, da je ozaveščeno upravljanje prostora zelo zahtevno in odgovorno delo, še posebej pa težavno za tiste, ki jim je prva skrb osebni profit in politična promocija. Vse javno leporečje ne odvezuje odgovornosti tistih, ki objektivno omogočajo zlorabe prostora v pridobitne namene. 

Naše mnenje je zelo podobno mnenjem številnih prebivalcev Bleda, slovenske strokovne in laične javnosti ter tudi tujih obiskovalcev (pridobljeno iz raznih anket) in sicer:

1. Največjo nevarnost Bledu in okolici predstavlja »trdi« in masovni turizem v povezavi s povečanjem že obstoječih kubusov in gradnjo novih v neposredni bližini jezera in pojezerja.

2. Prepogosto se izvaja prekrivanje namembnosti prostora z različnimi dejavnostmi na elitnih lokacijah, brez preverjene realne strategije turističnega razvoja in brez dolgoročne prostorske in okoljske strategije. Prav tako ni izdelane vizije umeščanja vaških jeder v celovito krajinsko podobo ambienta Bleda.

3. Skrb zbuja neurejena prometna infrastruktura, zelene površine, vodotoki in odnos oblasti do naravne in kulturne dediščine.

4. Nepripravljenost na sodelovanje s prebivalstvom in soočanje argumentov pri urejanju javnih zadev je postala že pregovorna.
 

 

Sedim in pišem

Blaž Intihar, dijak

Sedim in pišem. V Brju. Ura je okoli 11 in nikamor se mi ne mudi. Vse, kar potrebujem za življenje, imam tu. Čisti zrak in čista voda. To je vse. Ničesar več ne potrebujem. Tu, v Brju imam celo več, kot bi potreboval. Imam prijatelje! To mi veliko pomeni. Tu so pravi prijatelji. Lahko jim vse zaupaš, pa te ne bodo nikomur izdali. Garantirano. To so ptice, metulji, ribe, … Tu imam pa še nekaj, in to je najpomembnejše. Tu je del mojega srca, v to dolino sem kar nekako zaljubljen. Sem se vračam najmanj enkrat tedensko.

Privlači me tukajšnje nasprotje. Vedno, ko pridem sem, je vse tako zelo tiho, pa vendar tako glasno. Tiho je, ker ko pridem sem, ne vidim nikogar od ljudi, tu se lahko sprostim, umirim. Če pa pogledam drugače, pa je vse tako glasno. Mravlje tekajo sem ter tja, metulji poskakujejo po rosnih cveticah, ki so se pravkar nastavile jutranjemu soncu. Vse je tako hitro, in vendar tako počasi. Vse je čisto neponovljivo.

Mogoče je voda, ki ravnokar teče mimo mene, tu že bila. Ali pa tudi ne. Nikoli ne bom izvedel. Ne vem niti, kako je bilo tu pred tisoč ali mogoče milijon leti. Vem pa, da danes in v prihodnosti tu ne bo jezera. Še najmanj umetnega. Tistega, ki bi to tišino uničilo in iz nje naredilo glasnost, in ki bi iz glasnosti naredilo tišino. Tega nikakor tukaj ne bo. Tu vladajo nasprotja! Če bi si tu slučajno kdo drznil narediti jez, bi vsa nasprotja uničil. In tako dolina ne bi mogla delovati normalno. Bila bi tako rekoč iznakažena, pusta, dolgočasna in predvsem umazana. Umazana od misli in dejanj odgovornih. Saj vemo katerih.

Sploh pa ne razumem, kako lahko Savske elektrarne temu prelepemu predelu rečejo Brje. To ime je prelepo, da bi ga lahko kar tako uporabljali za svoje zle namene. Saj je res, vsi imamo pravico govora, a vendar bi bilo pošteno, da ime Brje uporabljajo ljubitelji tega predela, ne pa tisti, ki to hočejo uničiti. Ker takrat Brja ne bi bilo več. Prav grozno mi je, ko pomislim, kaj vse si ljudje upajo in kaj vse si lastijo. Kakor da nimajo svoje zemlje, bi radi še sosedovo in tako naprej. Kakor da bi jaz okoli svoje hiše vse nasvinjal, potem bi pa šel k sosedu in mu rekel, da mi mora dati tudi on svojo zemljo, in tako naprej, dokler ne bi bil ves Bled moj in ves zasvinjan. Tak princip imajo S. E. Radi bi si postopoma prilastili vso reko in vso zasvinjali, namesto da bi počistili tisto kar imajo. S tem na koncu ne bo nič. Nula. Čista logika. Tako bi bilo bolje, da bi si Savske elektrarne namesto golega nakladanja po krajevnih skupnostih privoščile tečaj logike. Bi bolje delovali. Ampak naj bo to samo dobronameren nasvet v prihodnje. Kot tudi nasvet vsem Blejcem: ohranimo Brje. Naj živi ta prelepa dolina. In naj je ne uničijo ljudje, ki so dokazali, da ne znajo razmišljati logično. Zato razmišljajmo

Blejci in na referendumu obkrožimo ZA!
 
Informacije in Donacije

Društvo za varstvo okolja Bled
Mlinska cesta 3
4260 BLED
tel: 031-617-851

TRR:
SI56 0700 0000 0400 215 Gorenjska banka Bled

DŠ: 44541287

matična št: 1142127

Prošnja za donacijo

Pristopna izjava

Izjavo izpolnite in nam jo pošljite na naslov zgoraj.

Facebook

Categories
Arhiv