Archive for the ‘Članki’ Category

Aarhuška konvencija

Špela Kapus:

Ker se ta pojem pojavlja vedno pogosteje in je danes njegova uporaba zelo moderna, ga je treba dodatno pojasniti in razložiti. Gre za dokument Evropske unije, ki ga je naša država podpisala leta 1998, ratificirala (potrdila njegovo veljavnost) pa leta 2001. Njegov napredek je v tem, da v vseh zadevah, povezanih z okoljem, legitimira pravico do soodločanja (participacije) javnosti in ne zgolj pravice do posvetovanja (konzultacije), in tako poglablja demokratično delo javne uprave. Njegove države pogodbenice potrjujejo, da je treba varovati, ohranjati in izboljšati stanje okolja in zagotoviti trajnostni in okolju primeren razvoj, povečati odgovornost in preglednost odločanja v vseh vejah oblasti in na vseh njenih nivojih, tudi lokalno. V odločanje državnih organov je treba v celoti vključevati okoljske vsebine v interesu javnosti.

(1.steber) javnosti in javnim organizacijam morajo biti dostopni vsi podatki v zvezi z okoljem in posegi vanj:
(2. steber) pravica do soodločanja 
(3. steber konvencije) učinkoviti pravosodni mehanizmi za varovanje teh dveh pravic .
Slovenija se je s svojo ratifikacijo zavezala, da bo načela in določila konvencije upoštevala in jih prenesla v svojo zakonodajo. Če tega v celoti še ni storila, jo konvencija še vedno in prav zato v popolnosti pravno zavezuje, zato se ne more sklicevati na pomanjkljivosti svoje zakonodaje. To velja tudi za delo lokalnih organov in njihove akte.
 
Organ vsake javne oblasti mora na zahtevo prosilca informacijo o okolju poslati najkasneje v enem mesecu, v izjemnih primerih v dveh. Razlogi za zavrnitev so našteti in jih je treba razlagati omejevalno. Če je dostop zavrnjen ali nepopoln, se oseba/organizacija lahko obrne na informacijskega pooblaščenca (Zakon o dostopu do informacij javnega značaja) ali ugovarja molk organa, če je stranka v postopku ali nevladna organizacija v javnem interesu (Zakon o upravnem postopku). V šestem členu konvencije je urejena pravica do soodločanja o dejavnostih, za katere daje dovoljenje država/občina, in so določene v prilogi konvencije. V ta okvir spadajo dodatno tudi vse dejavnosti, za katere je potrebna presoja vplivov na okolje, in vse tiste dejavnosti, ki bi lahko  pomembno vplivale na okolje. Ta člen ločuje t.i. zainteresirano javnost ( stranke v postopkih in nevladne organizacije v javnem interesu) od splošne javnosti (posamezniki, skupine, društva), ki ima prav tako splošno pravico do sodelovanja pri odločanju. Obe morata biti ustrezno obveščeni o vseh fazah postopka, o vseh relevantnih gradivih, organu, ki je pristojen za odločanje, času in kraju javne obravnave, organu, ki zbira pripombe, organu, ki daje informacije, rokih za predložitev pripomb. Javnost je upravičena sodelovati verižno, torej v vseh fazah od začetka do konca postopka, država/ občina pa mora zagotoviti, da se pri odločitvah ustrezno upošteva izid udeležbe javnosti. Organ lahko ponovno prouči ali dopolni pogoje za izvajanje predlagane dejavnosti ali posega v prostor.
 
Na ta način javnost in država/občina skupaj pripomoreta k iskanju dodatnih, alternativnih in boljših rešitev in ukrepov na področju varstva okolja. Če predlogi javnosti neupravičeno niso upoštevani in je prišlo do kršitev postopka, zainteresirani javnosti preostaneta institucija varuha človekovih pravic, ki da ustrezne informacije, in sodna pot ( Stvarnopravni zakonik, Obligacijski zakonik, Kazenski zakonik RS, Zakon o upravnem postopku, Zakon o upravnem sporu, Zakon o varstvu okolja, Zakon o ohranjanju narave, področni okoljski zakoni, Zakon o urejanju prostora,…) , splošni javnosti pa varuh človekovih pravic, ki se lahko neformalno vključi v postopke in zahteva pojasnila v zvezi z njimi ter prenehanje kršitev, zato je pri svojem delu zelo učinkovit. Glede na trenutno nizko stopnjo demokratičnosti in vključevanja javnosti v postopke odločanja na vseh nivojih je izraba tega instituta s strani javnosti v Sloveniji nezadostna in premajhna, zato varuh sam apelira na javnost, naj se obrne nanj v primeru kršitev s strani organov javne oblasti in nosilcev javnih pooblastil. V sedmem členu konvencija ureja sodelovanje javnosti pri pripravi programov in načrtov v zvezi z okoljem in prostorom, v osmem členu pa pravico do sodelovanja pri pripravi splošno veljavnih aktov javnih oblasti ( zakoni, uredbe, pravilniki, odloki, splošni akti nosilcev javnih pooblastil, drugi splošno obvezujoči akti) na državnem in lokalnem nivoju. Izid udeležbe je treba čim bolj upoštevati. Če pri tem pride do kršitev postopka, lahko stranka ali nevladna organizacija v javnem interesu zahtevata ustavno presojo akta (Zakon o ustavnem sodišču), širša vključena javnost pa naj se obrne na institucijo varuha človekovih pravic. Ta lahko pomaga tudi v primeru pogostih kršitev, nastalih v inšpekcijskih postopkih (Zakon o inšpekcijskem nadzoru, Zakon o varuhu človekovih pravic). Smiselno je tudi povezovanje lokalnih nevladnih organizacij s področja varstva okolja z nevladnimi organizacijami v javnem interesu, ki naj sodelujejo v pomembnejših lokalnih postopkih od začetka, torej že v fazi prve javne obravnave. Če pride do sprejema akta, ki je formalno sicer pravilno sprejet, pa ima hude vsebinske kršitve in notranje protislovnosti, bo nevladna organizacija v javnem interesu lažje uveljavljala protiustavnost kot majhna lokalna organizacija, ni pa to nujnost. Poleg tega nevladne organizacije v javnem interesu lahko sodelujejo v postopkih sprejemanja aktov kot stranke in tako lažje uveljavijo svoje interese (Zakon o varstvu okolja 43. člen, 64. člen, 73. člen).
 
Tudi Evropska Unija je za obravnavo kršitev ustanovila poseben sistem nadzora, ki naj bi širši javnosti in nevladnim organizacijam varstva okolja omogočil sodelovanje pri ugotavljanju in preganjanju kršitev s strani držav članic. Evropska komisija zato poziva subjekte k sodelovanju (splet). Na njeni ravni je za kršitve konvencije o sodelovanju javnosti pristojen Odbor za presojo skladnosti z Aarhuško konvencijo, ki preverja implementacijo njenih določil v nacionalne zakonodaje in uvaja ukrepe v primerih konkretnih neskladnosti. Nacionalna zakonodaja krši določila konvencije, če postavlja prestroge pogoje za vstop nevladnih organizacij v postopek ali jim ne priznava neposrednega pravnega interesa varstva okolja. Odbor proti članici v primeru hujših in ponavljajočih se kršitev sproži postopek pred sodiščem EU. Za ostale kršitve okoljskega prava EU pa je pristojen Generalni direktorat Evropske komisije za okolje, ki prav tako vodi posebne postopke ugotavljanja kršitev in državi članici naloži, naj jih odpravi, ali pa proti njej naperi okoljsko tožbo. Pritožniki v tem postopku so prav tako državljani ali nevladne organizacije na posebnem obrazcu (environment Directorate-General, Predstavništvo EK v Sloveniji). Alternativa domačim sodnim postopkom je tudi Evropski varuh človekovih pravic, ker pred njim ni potrebno izkazovati pravnega interesa. Pristojen je tudi za ugotavljanje kršitev evropskih organov.
 
Javnost mora po določilih konvencije sodelovati v vseh postopkih, kjer se odloča o aktivnostih, ki lahko vplivajo na okolje, torej je njihov vpliv že znan ali pa še ne. Zato je treba ta vpliv preverjati. Pomembno je, da javnost da soglasje k končnemu posegu, projektu in tehnologiji ter k njegovemu vplivu na prostor/okolje. Zato ima pravico sodelovati v postopku tudi že po nastanku posega, projekta ali umestitve tehnologije v prostor, kadar se naknadno pojavi vprašanje njihove sprejemljivosti na okolje. Parametri in vplivi na okolje morajo biti večkrat izmerjeni in preverjeni, tudi v različnih okoliščinah. Pri tem mora javnost sodelovati, prav tako pa pri izdaji dovoljenj za posege, projekte in tehnološke postopke v vseh fazah projekta. Pod nobenim pogojem ne sme biti izključena. Država/občina mora natančno analizirati projekt in tudi javnosti omogočiti dovolj časa za vpogled in pripombe, glede na naravo in obseg gradiva. Minimalen rok naj bo 30 dni in dodaten za pripombe, za večje projekte pa daljši (npr. Francija šest tednov za vpogled in 45 dni za pripombe). Potem je treba natančno in enakopravno preveriti vse alternative posega, ki se v postopku pojavijo kot možne, in izbrati tisto, ki najmanj vpliva na okolje in njegove sestavine.
 
Če bo država/občina v svojih postopkih pravilno postopala, se bo izognila okoljskim tožbam in izoblikovala trajnostni sistem sprejemanja okoljskih odločitev in okoljskega razvoja.
 
 
več na:
 
 

Japonski dresnik (Fallopia Japonica)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Oglejte si Invazivke na Bledu na večjem zemljevidu.

Značilnosti

Japonski dresnik (Fallopia Japonica) je do 5m visoka rastlina z grmičasto razrastjo. Spada v družino Dresnovk. Njegova domovina so japonski otoki. Nadzemni deli pozimi odmrejo, podzemni ostanejo živi. Najraje se razraste ob vodi, kjer njegovi gosti sestoji uničijo večino avtohtonih rastlin. 

Steblo je členkasto, na vsakem členu je par značilno oblikovanih listov. Cveti septembra, je medonosna rastlina in čebele jo imajo rade. Tuji viri trdijo, da rastlina ne proizvaja semen, pri nas se je izkazalo drugače. Nekatera rastišča obilno semenijo vsako leto! Iz semen so se med poskusi tudi razvile mlade rastline, kar pomeni, da so semena plodna (potok Jezernica). Po potoku Jezernica vsako leto tako v Savo Bohinjko pripotuje ogromna količina semen. Slika zgoraj je posneta na dvorišču tovarne Lip Bled na Rečici. 

Širjenje

Rastlina se širi:

s semeni

s korenikami pod zemljo

s koščki korenik, ki jih zanese drugam

s koščki nadzemnih delov rastline, ki jih zanese drugam

Rastlina je izjemno odporna. Le 1cm korenike lahko v ugodnih pogojih požene novo rastišče. Tudi iz nepravilno pokošenih rastišč se lahko razsadi zgolj s kosi nadzemnih delov (glej projekt Apis Promo BID – Iz česa zraste nov dresnik)

Največkrat se širi s premiki zemljišč z gradbenimi deli. Domači gradbeniki in prevozniki so premalo ozaveščeni o nevarnostih širjenja te rastline, nekateri je sploh ne poznajo in ne vedo o njej nič. Problem so tudi peskokopi, ki so v bližini rek, preraščenih s to rastlino (peskokop na strelišču pod Mačkovcem). Ena pomembnejših točk za širjenje pa je (bila) deponija pri tovarni Elmont, uporabljalo jo je predvsem Gozdno Gospodarstvo Bled. Iz tega kupa so rastlino v zadnjih letih zanesli na Biatlonski center na Pokljuki in na sanirano plazišče nad tribunami v Zaki na Bledu. Rastišče je skupaj z materialom v fazi sanacije oziroma odstranitve. S tem bo (upamo) rešen vsaj gozdni prostor in del TNP.

ukrepi proti širjenju

Najpomembneje je, da se zemlja, v kateri rastejo rastline ne razvaža drugam. 

Vodotoki (Ledina, Rečica, Jezernica, …) bi morali biti brez teh rastlin. Če že so, bi jih bilo treba redno odstranjevati s puljenjem in košnjo.

Ozaveščati gradbenike, prevoznike in druge o nevarnostih širjenja.

V občinske prostorske akte (OPN, OPPN, gradbena dovoljenja …) je treba vedno upoštevati tudi problem invazivk (torej, kam z rastlinami, kam z zemljo, prepoved odvažanja, načrt sanacije). V nekaterih občinah so že poskrbeli za to (Postojna, Pivka, Naklo, Kranj, Žirovnica pa tudi z odlokom o JRM, kjer piše, da je treba imeti doma tako urejen vrt, da se rastline ne morejo širiti na sosednjega.

Pri košnji (ob Blejskem jezeru in drugih vodotokih) poskrbeti, da pokošena stebla ne padajo v vodo. 

V občini (ali izven) določiti mesto za odlaganje teh rastlin in zemlje.

 

Nismo še ugotovili, kdaj in kako je Japonski dresnik (Fallopia Japonica) prišel na Bled. 

informativni list Frajman B., 2008. Japonski dresnik Fallopia japonica, Informativni list 1, Spletna stran tujerodne‐vrste.info/informativni‐listi/INF1‐japonski‐dresnik.pdf, Projekt Thuja. 

Imenovanje Komisije za sanacijo jezera kot posvetovalno telo župana

Slavko Ažman, Lista za ljudi in prostor,

 
Bled, 11.1.2011
 
 
V skladu s 17. členom Poslovnika Občinskega sveta Občine Bled  – UPB  (Ur. list RS, št. 67/2009), vlagam pobudo – postavljam vprašanje:

za imenovanje Komisije za sanacijo jezera kot posvetovalno telo župana.

Komisija bi povezovala strokovnjake različnih strok in predstavnike občin. Skupaj bi pripravili učinkovit prioritetni program ukrepov za zmanjšanje obremenitev in s tem izboljšanje stanja jezera.
 
Pristojnost komisije:
 
- opredeliti vse posamične vzroke za slabo stanje jezera
- pripraviti celovit program upravljanja z jezerom in pojezerjem 
- predlagati hitre in učinkovite ukrepe 
- dajati mnenja k posameznim ukrepom obeh občin (prostorski načrt, kanalizacija, kmetijstvo, ipd.)
- skupaj z občino in županom doseči ukrepanje za izboljšanje stanja jezera na državni ravni
- pridobiti zunanja strokovna mnenja
 
Predlagamo, da strokovno komisijo sestavljajo:
 
predstavnik Ministrstva za okolje in prostor,
predstavnik strokovnih služb Občine Bled,
predstavnik strokovnih služb Občine Gorje,
Ga. mag. Špela Remec Rekar, Urad za hidrologijo in stanje okolja, Sektor za kakovost voda, ARSO,  
G. Urban Ilc, Urad za upravljanje z vodami, Izpostava Kranj, ARSO, 
G. Anže Urevc, strokovnjak s področja upravljanja z jezeri,
Predstavnik kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Zavod Kranj,
predstavnik Društva za varstvo okolja Bled (poznavalec in opazovalec dogajanja na jezeru).
 
 
Obrazložitev:
 
Bled je mednarodno priznani turistični center. Njegova največja atrakcija je Blejsko jezero, ki ga vsako leto obiščejo številni turisti iz vseh koncev sveta.
 
Največji problem jezera od srede prejšnjega stoletja do danes je njegova preobremenjenost s hranili in s tem povezan proces evtrofikacije. Zaradi izredno slabega stanja jezera, kjer je bilo prisotno stalno »cvetenje« cianobakterij in pomanjkanje kisika in so odmirale občutljivejše rastlinske in živalske vrste, je bila že leta 1955 ustanovljena prva posebna komisija, z nalogo, da pripravi predloge za izboljšanje stanja jezera. Ta se je odločila za dotok Radovne v jezero, kot najbolj primeren dolgoročni ukrep, vendar pod pogojem, da bo istočasno urejena tudi kanalizacija. Dodatno se je pojavil tudi predlog za restavracijo jezera s pomočjo odvajanja hipolimnijske vode z natego. Vsi trije ukrepi so bili realizirani. Radovna je bila v jezero speljana že v letu 1964, natega je začela delovati v začetku 80. let, kanalizacija pa se je začela urejati šele po letu 1984 in se ureja še danes.
 
Vsi trije ukrepi so prispevali k bistvenemu izboljšanju stanja Blejskega jezera, ki pa se v zadnjem obdobju zaradi stopnjujočih pritiskov iz pojezerja ponovno slabša. Ugoden učinek sanacijskih naprav, Radovne in natege je premajhen, da bi omilil vse negativne vplive, ki jih povzročajo pritiski iz pojezerja. 
 
S pritoki in padavinsko vodo je jezero neločljivo povezano s svojo okolico. Izraba prostora in dejavnosti v pojezerju morajo biti usmerjena tako, da se negativni vplivi na kakovost vode v jezeru zmanjšajo na najmanjšo možno mero. V pojezerju Blejskega jezera je za dosego tega cilja potrebno še marsikaj urediti. Pri tem imata s svojimi prostorskimi plani glavno vlogo in najpomembnejše naloge Občina Bled in Občina Gorje. Bledu pripada ožje pojezerje z jezersko skledo, velik del pojezerja pa se na SZ razširi v Gorjanski kot, kjer ima pristojnosti Občina Gorje. Prvi korak za usklajeno delovanje, trajnostno rabo naravnih virov in sonaravno upravljanje s pojezerjem, je ponovna ustanovitev komisije za sanacijo jezera. 
 
Še posebno nujno se nam zdi to v času, ko se je stanje jezera po nekajletnem optimističnem izboljšanju v zadnjem letu zelo hitro in kritično poslabšalo. V lokalnem okolju smo od jezera odvisni in zato tudi odgovorni za aktivno in učinkovito ukrepanje ter to isto zahtevati tudi od države..
 
Mag. Slavko Ažman 
 
 

Zavest je vse

Daniel Ferčej

 
Ob rojstvu (nove) internetne Zavesti ponujamo bralcem razmišljanje Petra Russella o tem, kaj sploh je zavest. Upam si trditi, da bodo naša najglobja prepričanja o bistvu zavesti vplivala na prihodnost vseh nas. Tekst je nekoliko daljši, mestoma morda malo zahtevnejši, toda vredno se je potruditi, kajti zelo verjetno bo postavil na glavo vaš dosedanji pogled na svet.
 
 
ZAVEST JE VSE
 
O prvobitnosti in vseobsežnosti zavesti ter zakaj je bistvo realnosti duhovno in ne materialno
(The Primacy of Consciousness; Peter Russell (1))
 
Madžarski filozof Erwin Laszlo (2) v delu z naslovom »Znanost in obnovljeni čar vesolja: vzpon integralne vizije realnosti«  (Science and the Reenchantment of the Cosmos : The Rise of the Integral Vision of Reality) zagovarja tezo, da virtualno energetsko polje, znano kot kvantni vakum ali polje ničelne točke, ustreza temu, kar so stari Indijci imenovali Akaša (beseda v sanskrtu pomeni nebo, prostor ali ether). Je vir vsega, kar obstaja in nosilec spomina vesolja (glej npr.: http://en.wikipedia.org/wiki/Akasha).  V tem razmišljanju bi rad šel še korak dlje s trditvijo, da je bistvena značilnost tega končnega vira vsega zavest sama, nič več in nič manj.
 
Zamisel ni nova.  V Upanišadah je Braman, izvor vesolja (dobesedno: »to, iz česar vse raste«) smatran kot Atman (»to, ki se sveti«), bistvo zavesti. In v uvodnih vrsticah Damapade Buda pojasnjuje, da »misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje«.
 
Tak pogled, čeprav razširjen v številnih metafizičnih sistemih, je popolnoma tuj trenutnemu znanstvenemu pogledu na svet. Svet, ki ga opazujemo je tako prepričljivo materialen; vsak namig, da bi lahko imel kaj skupnega z zavestjo, je hitro zavrnjen, češ da nima »realne osnove«.  Vendar, ko pobliže spoznamo ta alternativni svetovni nazor, se izkaže, da ni v nasprotju z nobenim odkritjem sodobne znanosti – pač pa le z njenimi izhodiščnimi predpostavkami. In kar je še pomembneje, ponuja precej bolj privlačno sliko vesolja.
 
Vse je v zavesti
 
Ključ do tega alternativnega pogleda je dejstvo, da so vse naše izkušnje – vse naše zaznave, vtisi, sanje, misli in občutki – oblike, ki se pojavljajo v zavesti. To sicer ne izgleda vedno tako. Ko vidim drevo, se mi zdi, da vidim neposredno drevo samo. Toda znanost nas opozarja, da se dogaja nekaj povsem drugega. Svetloba, ki vstopa v oko sproža kemijske reakcije v mrežnici, ta pošilja elektrokemične impulze vzdolž živčnih vlaken v možgane. Le ti predelujejo tako prejete podatke in nato ustvarijo lastno podobo o tem, kaj je tam zunaj. Sledi občutek, kot da opazujem drevo. Toda kar dejansko doživljam ni drevo samo, temveč le podoba, ki se pojavi v zavesti. To velja za vse, kar doživljam. Vse, kar vemo, zaznavamo, ali si predstavljamo, vsaka barva, zvok, vtis, vsaka misel ali občutek je oblika (forma) v naši zavesti. Vse je oblika (in-formacija) v zavesti.
 
Dejstvo, da nikoli ne doživljamo fizičnega sveta neposredno je zaposlovalo številne filozofe. Eden najbolj znanih je bil Kant, nemški filozof iz 18. stoletja, ki je potegnil ostro ločnico med obliko, ki se pojavi v zavesti (kar je poimenoval fenomen – grška beseda phenomenon, ki pomeni »to kar izgleda«) in svetom, ki vzbuja te zaznave, kar je poimenoval nomen (grško noumenon: »to kar je zamišljeno«). Vse, kar poznamo izkustveno, je trdil Kant, so fenomeni – pojavne oblike v naši zavesti. Nomen, »stvar sama po sebi«, ostaja vedno onstran našega zaznavanja ali neposrednega vedenja.
 
Za razliko od nekaterih njegovih predhodnikov Kant ni trdil, da je ta realnost tudi edina realnost. Irski teolog škof Berkely je podobno zagovarjal tezo, da poznamo samo naše zaznave. Sklepal je, da ne obstaja ničesar razen naših zaznav, kar ga je privedlo v težak položaj, ko je moral pojasnjevati, kaj se zgodi s svetom, kadar ga nihče ne opazuje. Kant je predpostavljal, da obstaja temeljna realnost, le da jo nikoli ne moremo izkusiti neposredno. Vse, kar lahko spoznamo o njej, je neka oblika, ki se pojavi v naši zavesti – naš mentalni model tega, kar naj bi bilo »tam zunaj« nas.
 
Včasih slišimo, da je naš model realnosti iluzija, toda to ne drži povsem. Lahko, da gre le za pojave v zavesti, toda vseeno je to neka realnost – edina realnost, ki jo poznamo izkustveno. Do iluzije pride, ko zamenjujemo realnost, ki jo zaznavamo s fizično realnostjo, stvarjo-samo-po–sebi. Vedantski filozofi starodavne Indije so to zamenjavo imenovali maja. Čeprav pogosto prevajana kot »iluzija« (napačna zaznava sveta), bi bilo pojem bolje razlagati kot zmoto, (napačna razlaga sveta). Trpljenje povzroča zmota, ko verjamemo, da so pojavi (fenomeni) v naši zavesti hkrati tudi zunanji svet neposredno. Zavajamo sami sebe, ko mislimo, da je podoba drevesa v naši zavesti hkrati tudi drevo samo.
 
Drevo kot fizični objekt sestavljajo znani gradniki materije: molekule, atomi, podatomski delci. Toda iz česa je podoba v naši zavesti? Jasno je, da ni zgrajena iz fizičnega materiala. Zaznavana podoba je iz »take snovi« kot so sanje, misli, občutki, za vse to pa ne moremo trditi, da je iz fizičnih atomov ali molekul. (Lahko, ali pa tudi ne, gre pri tem istočasno za odgovarjajoče fizikalno kemijske aktivnosti v možganih, toda tu govorim o bistvu podobe same.) Kaj je torej bistvo te nematerialne podlage (osnove) iz katere se porajajo (oblikujejo / in-formirajo) vsa naša izkustva.
 
Angleški jezik nima primerne besede za to mentalno (duhovno) esenco. V sanskrtu beseda čitta, pogosto prevajana kot zavest (v agleščino pa včasih tudi kot kot »mindstuff«), pomeni mentalno (duhovno) podstat (sub-stanco). To je tisto, kar privzame mentalno obliko slik, zvokov, vtisov, misli in občutkov. Vsi ti fenomeni zavesti pa so veliko bolj snovani (sanjani – slovenščina tu z istim korenom obeh besed ponuja enkraten vpogled) kot snovni.
 
Polje zavesti (mindstuff ali čita) ima sposobnost zavedanja vsakršnega možnega izkustva – vse, kar kdorkoli sploh lahko izkusi v življenju (tudi izven fizičnega telesa); vsaka izkušnja vseh bitij na tem planetu ali kateregakoli čutečega bitja kjerkoli v vesolju. V tem pogledu ima zavest neskomčen potencial. Z besedami Mahariši maheš Jogija, »Zavest je polje vseh možnosti«.
 
Ta vidik zavesti spominja na svetlobo iz filmskega projektorja. Le ta seva svetlobo na zaslon in jo pri tem prilagaja tako, da na njem pričara katero od neštetih možnih podob. Te podobe so kot zaznave, vtisi, sanje, spomini, misli in občutki, ki jih izkušamo – oblike, ki se porajajo na našem notranjem zaslonu, zaslonu naše zavesti. Svetloba sama, brez katere ne bi bila možna nobena podoba, odgovarja tej zmožnosti zavesti, da prevzame katerokoli obliko.
 
Za podobe na platnu vemo, da nam jih riše ali slika nanj usmerjena svetloba, toda običajno se te svetlobe niti ne zavedamo, vso pozornost posvečamo gibljivim podobam in zgodbam, ki nam jih le te posredujejo. Na zelo podoben način vemo, da imamo sposobnost zavedanja, toda običajno se zavedamo samo kakšne od številnih različnih zaznav, misli ali občutij, ki se pojavijo v zavesti. Redko se zavedamo zavesti same.
 
 
Vsi pojavi so projekcija zavesti.    Tretja Karmapa.
 
Svet brez materije?
 
Čeprav zunanjega sveta ne moremo zaznavati neposredno, pa iz naših izkustev lahko sklepamo na njegove značilnosti. To je bil pravzaprav osnovni cilj naših znanstvenih prizadevanj. Znanstveniki so poskušali razumeti delovanje sveta, ki nas obdaja, in priti do sklepov glede njegovih resničnih značilnosti.
 
Na začudenje mnogih se je svet »zunaj nas« izkazal za precej drugačnega od sveta naših izkustev. Pomislimo na našo zaznavo zelene barve. V fizičnem svetu je to svetloba določene frekvence, toda svetloba sama ni zelena. Prav tako električni impulzi, ki potujejo od oči do možganov, niso zeleni. Barve same po sebi ne obstajajo. Zelena barva, ki jo zaznamo je kvaliteta, ki se pojavi v zavesti kot odgovor na to frekvenco svetlobe. Obstaja samo kot subjektivno izkustvo v naši zavesti.
 
Enako velja za zvok. Slišim zvok violine, toda ta zvok je le pojav v moji zavesti. V zunanjem svetu zvok kot tak ne obstaja, gre le za vibracije molekul zraka. Vonj vrtnice ne obstaja brez zavesti, ki bi ga zaznavala, pač pa le molekule določene vrste.
 
Enako velja tudi za trdnost, ki jo zaznavamo v materiji. Svet zaznavamo kot zelo trden, zato predpostavljamo, da je trden tudi svet sam po sebi. Dva tisoč let smo si predstavljali, da so atomi nekakšne drobne kroglice, model, ki smo ga seveda povzeli iz zunanjega sveta. Ko so fiziki odkrili, da atom sestavljajo še bolj elementarni osnovni delci (elektroni, protoni, nevtroni itd.) je model atoma dobil obliko osrednjega jedra okoli katerega krožijo elektroni, kar je ponovno model, ki izvira iz naših zaznavanj zunanjega sveta.
 
Atomi so majhni, kakšno milijardinko centimetra merijo, toda podatomski delci so še stotisočkrat manjši. Zamislite si jedro atoma, povečano na velikost žogice za golf. Celoten atom bi potem imel velikost nogometnega stadiona in elektroni bi bili kot grahova zrna, krožeča na obrobju stadiona. Kot se je izrazil angleški fizik iz začetka dvajsetega stoletja Eddington: »Materija je večinoma strašljivo prazen prostor«. Natančneje, materija je 99.9999999% prazen prostor.
 
Z razvojem kvantne fizike so fiziki ugotovili, da tudi podatomski delci še zdaleč niso trdni objekti. Dejansko sploh niso materialni. Nemogoče jih je prijeti in izmeriti. Večinoma izgledajo bolj valovanja kot pa delci. So kot nejasen oblak potencialnega obstoja, brez določene lokacije. Karkoli že je materija, ima zelo malo ali nobene fizične substance.
 
Naša predstava materije kot trd(n)e stvari je, tako kot zelena barva, kvaliteta, ki se pojavi v zavesti. Je model tega, kar naj bi bilo »zunaj nas«, toda kot pri večini modelov, se precej razlikuje od tega, kar se v resnici dogaja okoli nas.
 
Tudi pojem mase je vprašljiv. Po Einsteinovi splošni teoriji relativnosti sta masa in pospešek nerazločna se med seboj prepletata. Oseba v dvigalu se počuti lažjo, če dvigalo pospešuje navzdol in težjo, ko se zaustavlja. To ni iluzija, tehtnice bi potrdile spremembo teže. Kar doživljamo kot maso je upor tal pod našimi nogami proti našemu siceršnjemu prostemu padanju proti središču Zemlje. Po Einsteinu se na naša telesa vrši stalno zaviranje in to občutimo in si razlagamo kot maso. Astronavt v vesolju ne občuti mase, dokler ne zadane v steno vesoljske ladje in tam občuti začasno zaviranje.
 
 
Karkoli že je materija, zagotovo ni narejena iz materije.    Prof. Hans Peter Duerr
 
Prostorčas in energija
 
Einsteinovo delo je prav tako pokazalo, da prostor in čas nista absolutna.Spreminjata se glede na gibanje opazovalca. Če se gibljete hitro mimo mene in oba meriva razdaljo in čas med dvema dogodkoma, npr. avto, ki se pelje od ene do druge ulice, potem boste opazili, da je avto prevozil krajšo razdaljo v krajšem času, v primerjavi s tem, kar bom opazil jaz. Ali nasprotno, z vašega gledišča se jaz gibljem naglo mimo vas in v vašem referenčnem okviru bom jaz opazil manj prostora in časa kot vi. Čudno? Da. In za nas skoraj nepredstavljivo. In vendar nam to potrjujejo številni eksperimenti. Zmotne so naše zdravorazumske predstave prostora in časa. Ponovno gre za konstrukte v zavesti, ki ne odražajo zadovoljivo dejanskega stanja okrog nas.
 
Kant je to predvidel sto let pred  Einsteinom. Sklepal je, da sta prostor in čas dimenzijski okvir, v katerem zavest gradi svoja izkustva. Vgrajena sta v proces zaznave in ne moremo razmišljati drugače kot v pogojih prostora in časa. Toda prostor in čas nista aspekta objektivne realnosti. Realnost je po Einsteinu nekaj drugega, nekaj, kar je poimenoval prostorčas. Ko ga opazujemo, se prostorčas pojavlja kot določena količina prostora in kot določena količina časa. Toda koliko prostorčasa zaznamo kot prostor in koliko kot čas ni določeno, odvisno je od gibanja opazovalca.
 
Če prostor, čas in materija nimata absolutnega statusa, kaj pa potem energija? Fiziki težko razložijo, kaj energija sploh je. Definirajo jo kot zmožnost opravljanja nekega dela, torej ustvarjanja neke spremembe. Energija prevzema mnogo različnih oblik: potencialna, kinetična, kemična, električna, toplotna, sevalna. Toda nikoli ne merimo energije kot take, ampak vedno le spremembe, ki jih pripisujemo energiji.
 
Energijo imamo pogosto za temeljno lastnost vesolja. Toda tudi to se pokaže kot zmotno. V skladu s Posebno teorijo relativnosti energija in masa lahko prehajata ena v drugo, glede na Einsteinovo slavno enačbo E = mc2. Opazovalca, ki potujeta z različno hitrostjo namerita različno količino energije nekega objekta. Kvantna teorija ponuja nadaljne vpoglede v značilnosti energije. Kvant se običajno imenuje kvant energije, najmanjša možna enota energije. Toda to ni povsem pravilno. Kvant je pravzaprav kvant aktivnosti.
 
Kaj je aktivnost? Je še ena fizikalna veličina kot razdalja, hitrost, moment, sila in ostale, ki jih srečujemo v fiziki, toda običajno ji v osnovah matematike in fizike ne posvečamo veliko pozornosti.
 
Količina aktivnosti v kvantu je izjemno majhna, okoli 0.00000000000000000000000000662618 erg.sek (ali v krajši obliki 6.62618 x 10-27 erg.sek) – toda ta količina je konstanta. Je ena obstoječih redkih absolutnih veličin in je bolj temeljna kot prostor, čas, materija in energija. Polje ničelne točke torej ni polje potencialne energije – kljub dejstvu, da ga pogosto jemljemo kot takega. Je polje potencialnih kvantov, polje potencialne aktivnosti.
 
Foton predstavlja en kvant svetlobe, toda energija, ki jo pripisujemo fotonu je zelo različna. Foton gama žarka, npr. vsebuje bilijonkrat več energije kot foton radijskega valovanja. Toda prav vsak foton, prav vsak kvant predstavlja enako količino aktivnosti.
 
Ko očesna mrežnica posrka foton, le ta sprosti določeno količino energije, ki je merljiva po količini spremembe, ki jo je zmožen povzročiti. Ta sprememba nato potuje do možgan, kjer jo zaznavamo kot barvo. Količina spremembe, ali energija, je odvisna od frekvence, zato pravimo, da različne barve ustrezajo različnim frekvencam svetlobe.
 
Kaj je frekvenca? Ponovno gre za model, vzet iz naših izkušenj iz zunanjega sveta, uporabljen za prikaz domnevnih lastnosti fotona. Zelo malo verjetno je, da bi foton imel frekvenco, kakršno si mi predstavljamo. Pravzaprav je tudi sama ideja fotona še en primer tega, kako projiciramo naše izkušnje na zunanji svet. Zaznavamo delce in sklepamo, da bi svetloba lahko bila iz delcev. Zaznavamo tudi valovanje in predstavljamo si svetlobo kot valovanje. Svetloba včasih bolj odgovarja enemu opisu in drugič bolj drugemu. Veliko bolj verjetno je, da svetloba ni ne eno in ne drugo. Da ne bomo predolgi tu ne bom zahajal v podrobnosti, bralec, ki ga to zanima pa bo več o tem našel v moji knjigi Od znanosti do boga (From Science to God; glej npr. amazon.com; op.p.).
 
Če povzamemo: vsa naša izkustva so proizvod naše zavesti, oblika, ki se pojavi v zavesti. Te mentalne oblike nimajo fizične osnove, pač pa so duhovne – snov zavesti (mindstuff). Predstavljamo si, da je svet tak, kot se nam kaže znotraj naše zavesti, toda vedno se pokaže, da skoraj v nobenem pogledu ne odgovarja podobam, ustvarjenim v zavesti. Kar se nam kaže kot temeljne veličine in lastnosti fizičnega sveta – prostor, čas, materija in energija – ni nič drugega kot temeljne veličine in lastnosti oblik, ki vznikajo v naši zavesti.
 
Materija izhaja iz zavesti, ne zavest iz materije.   Tibetanska knjiga velike osvoboditve.
 
Dva aspekta ali en sam?
 
Uvodoma omenjeni Ervin Laszlo v svojem delu uvaja pojem panpsihizma: hipoteza, da zavest ni lastna samo ljudem ali višje razvitim živalim ali celo bitjem z živčnim sistemom. Zavest je v vsem. Toda kot posebej poudarja, s tem ne želi trditi, da imajo tudi nižji sistemi sposobnost mišljenja, čutenja ali drugih mentalnih vzgibov, ki jih povezujemo z zavestjo, temveč le, da je obstaja, pa čeprav še tako majhna, sposobnost zavesti v neki obliki. Tudi nižje bakterije premorejo preblisk notranje svetlobe, morda milijardinko te notranje svetlobe, ki jo poznamo ljudje, toda tudi to je bistveno več kot popolna tema.
 
Obstoječa znanstvena paradigma (temeljna hipoteza) predpostavlja ravno nasprotno: materija sama naj bi bila popolnoma brezčutna (mrtva), popolnoma brez zmožnosti zavedanja. Zavest naj bi se pojavila šele z evolucijo kompleksno oživčenih sistemov. Problem pri tem pogledu je, kako pojasniti vznik zavesti iz mrtve materije. Zakaj se vsa ta nevralna obdelava podatkov ne odvija še naprej »v temi« oz. nezavedno.
 
Ervin Laszlo pojasnjuje, da je edina smiselna razlaga (čeprav heretična glede na trenutno prevladujoč svetovni nazor uradne znanosti), v tem, da se potencial za doživljanje notranjih izkustev ne pojavi kar nenadoma, kot po nekakšni čarovniji, v trenutku, ko je dosežen nek določen razvojni nivo. Ta zmožnost notranjega izkustva je vseskozi tu.
 
Panpsihizem običajno predpostavlja dvojni vidik vsega: fizični vidik, ki ga lahko opazujemo od zunaj in mentalni vidik, ki ga opazujemo znotraj sebe. Dolgo časa sem se posluževal tega dvojnega pogleda na svet. V zadnjem času pa sem začel dvomiti o njem. Ne dvomim o obstoju mentalnega ali duhovnega aspekta, kar počne večina. Začel sem se spraševati, če sploh obstaja fizični vidik. Vem, da je to za mnoge radikalno, toda naj na kratko navedem razloge za tako razmišljanje in njegove posledice.
 
Kadarkoli želimo definirati nek aspekt fizičnega sveta ostanemo praznih rok. Vsaka razlaga se izkaže za zmotno in pojem materialnosti izpuhti pred našimi očmi. Toda naša verovanja v materialni svet so tako globoka in tako močno podprta z našimi izkustvi, da vztrajamo pri naših domnevah, da mora obstajati nek fizični ali materialni temelj sveta. Podobno kot srednjeveški astronomi niso dvomili o Zemlji kot središču vesolja, tako tudi mi ne podvomimo o naši predpostavki, da je zunanji svet materialen. Morda fizični svet dejansko sploh ne obstaja. Nobene materije same po sebi. Morda obstaja en sam vidik celotne stvarnosti: mentalni vidik.
 
Akašo bi potem morali obravnavati kot polje, ki je po svojih značilnostih povsem mentalne, duhovne narave. Dejansko predstavlja bistvo zavesti. Težje predstavljivo, vem. Dejansko je vse, kar si lahko zamislimo samo nek pojav v naši zavesti. Ne moremo si zamisliti zavesti same. Zavest je nekaj, v čemer se odvijajo dogodki mentalnega sveta, je to v čemer se porajajo podobe. Verjetno je bolje, da si niti ne poizkušamo predstavljati kakšno je polje zavesti, kajti zanesljivo bomo zašli v podobne zmote, kot kadar si poskušamo predstavljati kvant ali prostorčas.
 
Vse kar lahko rečemo je da ne gre za enolično polje. Neke vrste raznoličnost mora vsebovati, kajti prav te variacije so izvor zaznavanja sveta. Če ne bi bilo variacij v polju, ne bi bilo možno ničesar opazovati, ničesar izkusiti.
 
Te variacije v polju so »objekti« našega zaznavanja ali zavedanja. Toda tu ne gre za objekte v smislu materialnih stvari. Ti objekti postanejo materialni objekti šele v zavesti opazovalca. Šele tu se pojavi občutek materialnega predmeta v »zunanjem svetu«. Nato predpostavljamo, da materialnost, ki jo občutimo (in ki izgleda tako prepričljiva, izvorna ali primarna), mora biti tudi resnična lastnost »zunanjega sveta«.
 
Toda čeprav ne obstaja materialna osnova zunanjega sveta, zakoni fizike ostajajo še naprej veljavni. Vse kar se spremeni je naš odnos do tega kar opazujemo. Ne merimo materialnih delcev kot takih, temveč aktivnosti v polju zavesti, ali v polju (oceanu) Akaše, kot bi rekli indijski modreci. Zakoni »fizičnega sveta« postanejo tako zakoni dogajanj v polju zavesti, razmišljanja o medsebojnem učinkovanju dogodkov v tem polju.
 
To čemur pravimo elementarni delec odgovarja elementarni variaciji v polju. Bolje bi ga bilo imenovati elementarna entiteta kot pa elementarni delec. Elementarne entitete se (v skladu z voljo in predstavo dirigenta; op.p.) organizirajo v atome, molekule, celice in podobno, čisto v skladu z obstoječo paradigmo. Razlika je v tem, da nam ni treba več razmišljati o zavesti, ki zaznava materijo (z vsemi težavami, kot npr. kako materija vpliva na zavest), pač pa se zavest sedaj neposredno zaveda sama sebe.
 
Součinkovanje (interaktivnost) lahko sedaj smatramo kot zaznavanje – zaznavanje ene regije polja zavesti s strani neke druge. V skladu s sedanjim pogledom pri vsaki interakciji posreduje kvant aktivnosti (inter-akcija). Po tem alternativnem pogledu pa je najmanjša postavka enota zaznave, enota izkušnje. Lahko mu rečemo tudi kvant zavesti, kvant čite.
 
Preko naših izkustvenih zaznav fizičnega sveta smo odkrili, da je aktivnost temeljna značilnost. Po tem alternativnem gledanju je temu še vedno tako. Zavest učinkuje, je aktivna, ko znotraj sebe ustvari neko podobo. Kvant učinka (akcije) je kvant izkustva, kvant čitte.
 
Zdaj lahko razumemo zakaj materialni svet izgleda mrtev, nezaveden. Kvalitete, ki se pojavljajo v zavesti – barve, zvoki, vonjave, snovi ali karkoli – postanejo predmet zaznavanja, postanejo »materialni svet«. Toda tu ni sledu zavesti same v podobah materije, ki se porajajo v zavesti. Kot pri filmski projekciji, kjer je svetloba osnova slik na zaslonu in kjer v sami filmski zgodbi ni nobenega dokaza, da je temu tako. Oblike, ki vznikajo in plešejo v zavesti same po sebi v ničemer ne namigujejo, da so vse le manifestacija zavesti ali duha. Izgledajo kot nekaj drugega kot zavest. In tako domnevamo, da je (o)snov(a), iz katere je »zunanji svet« – materija – nezavedna, mrtva.
 
Fizika je proučevanje strukture zavesti. Snov, iz katere je svet, izvira iz snov*. Sir Arthur Eddington 
 
(*sen, množina: sn'ovi, iz sn'ov – torej iz sanj; v angl. originalu: mindstuff;
kot že rečeno: etimologija oz. skupni izvor obeh slovenskih pojmov za snov in snove t.j. sanje nudi 
čudovito besedno igro in fantastičen vpogled; pri tem gre tako za nočne sanje kot za budno snov-anje,
torej receptivni (jin) vidik, kot aktivni (jang) vidik)
 
- Iz take smo snovi kot sanje.   W. Shakespear
- Avstralski staroselci imenujejo svojo 65 000 letno kulturo in pogled na svet »Dreamtime«.
- Patanjali Joga Sutre razlagajo svet kot čitta vriti, »modifikacije zavesti«.
           
 
Nov pogled na težavno vprašanje
 
Težavno vprašanje o tem, kako bi iz mrtve materije lahko kdajkoli izšla zavest je sedaj postavljeno na glavo. Materija ne obstaja – razen te, ki se pojavi v zavesti. Vprašanje se sedaj glasi: Kako zavest privzame vse te kvalitete, ki jih iizkušamo, vključno z materialno.
 
Na to vprašanje najlaže odgovorimo preko direktnega zavedanja; s preusmeritvijo svetlobe zavesti na zavest samo in z opazovanjem značilnosti zavesti iz prve roke. To pot so izbrali številni veliki mistiki, jogiji, vidci, svetniki in modreci najrazličnejših kulturnih okolij skozi vso zgodovino človeštva.
 
Kljub časovnim in kulturnim razlikam so prišli do presenetljivo podobnih spoznanj. Žal ta spoznanja nimajo kaj dosti vrednosti za trenutno prevladujočo miselnost zahodnega sveta. V večini primerov so tako v nasprotju z obstoječim svetovnim nazorom znanosti, da jih le ta vzvišeno zavrača – in s tem tudi vrednost teh spoznanj za duhovnost na splošno.
 
Pomislimo npr. na izjavo baba Muktanande, ki pravi: »Si ves svet. Si v vsem in vse je v tebi. Sonce, luna in zvezde krožijo znotraj tebe«. Večina ljudi bi bila začudena, če že ne zmedena. Izjava povsem nasprotuje današnjemu svetovnemu nazoru, po katerem sem majhna pika v središču mojega sveta, okoli katere se vse obrača. Muktananda trdi nekaj povsem nasprotnega. Lahko bi pomislili, da je morda prismuknjen od preveč meditiranja.
 
Če pa na stvar pogledamo s stališča globokega notranjega poznavanja fenomenov zavesti in s tem celotnega sveta, postane tak pogled veliko bolj smiseln. Vsako izkustvo, vse kar je možno spoznati, se zgodi znotraj nas.
 
Podobno si zelo radi predstavljamo, ko poslušamo razlage takih ljudi o nastanku sveta, da gre pri tem za nastanek fizičnega sveta. Na nek način je to res. Toda pravzaprav govorijo o fizičnem svetu kot ga zaznavamo v zavesti in kako proces ustvarjanja teh zaznav nenehno poteka.
 
Aštavakra Gita, zelo cenjen indijski tekst pojasnjuje: »Vesolje je bilo ustvarjeno v meni kot podoba, je prežeto z mano. Vesolje je porojeno iz mene, v meni obstaja in v meni premine«. Težko dojemljivo, dokler na zadevo ne pogledamo s stališča zavesti.
 
»Na začetku je bil Logos«. Pogosto preveden kot »Beseda«, logos pomeni tudi »misel ali bistvo«. Na začetku je bilo duhovno bistvo, čitta.
 
Izrek »Miruj in vedi, da sem Bog« ni nujno poziv k mirovanju in priznanju avtorja take izjave kot stvarnika celega vesolja; gre za povabilo k umiritvi lastnega notranjega sveta – z besedami velikega jogija Patanjalija: »naj manifestacije čitte odmrejo« – in k neposrednemu spoznanju, da je »Jaz«, to vseprisotno, nespremenljivo, najgloblje bistvo tvoje lastne zavesti hkrati tudi bistvo vsega, kar obstaja.
 
S pomočjo take razlage ponovno najdem čar vesolja. Če je naše lastno bistvo božansko, in če je to bistvo zavesti možno najti povsod in v vsem, potem je vse božansko. Panpsihizem postane panteizem. Ni pomembno, če ga poimenujemo Univerzalna Zavest, Alah, Bog, Jehova, Veliki Duh ali Polje kvantnega vakuma, vsi izviramo iz tega istega bistva.
 
To dviguje nivo spoštovanja do sveta v katerem živim, ali v katerem izgleda, da živim. Ko pomislim na to, da ta svet – čeprav na prvi pogled prav nič ne kaže na to – v končni fazi izvira iz istega bistva, kot moje lastno bitje, sem poln čudenja. Vse ponovno dobi svojo očarljivost in čarobnost.
 
Peter Russel
 
 
 
Morda se boste vprašali, kakšna je praktična uporabnost tega novega, povsem drugačnega svetovnega nazora. Če bi odgovor moral strniti v en stavek, bi se le ta glasil takole: če smo dosedaj verjeli, da dogodki v »zunanjem« svetu določajo naše notranje občutke, pa je resnica ravno nasprotna, naša notranja občutja in misli določajo našo »zunanjo« realnost. Kaj več o tem pa morda kdaj drugič.
 
Želimo vam čimveč dobrega počutja, karkoli se že dogaja »okoli« vas. Vzt-rajajte v njem, privabilo bo vašim dobrim vibracijam ustrezne odseve v svetu, ki vas obda(r)ja. Bodite pozorni na to, kar sanjate in skrbno izbirajte to, kar snujete. Svet je že od vsega začetka ves iz svet-lobe, ki se po-raja in oblikuje (in-formira) v naši zavesti. Vesolje je predvsem veselje in veliko bolj pri-Jaz*-no in so-delujoče (inter-aktivno), kot se nam v-časih zdi. Živ-ite in u-živ-ajte v igri, ki jo ponuja. Del te igre, kot vidite, nam vse-mir-je za-vest-no, pravkar in t-raj-no, omogoča tudi skozi naš o-čar-ljivo Bog*-at jezik. Prisluhnite torej temu čar-obnemu jeziku vse-mirne za-vesti.  
 
 
* O odnosu med Jaz-om, Božanstvom** in zavestjo govori P. Russell v enkratnem tekstu z naslovom »Does God Speak English«. Ker različni jeziki ne omogočajo enakih besednih iger, vabim vse, ki vsaj malo obvladajo angleščino, da kliknejo na spodaj navedeno avtorjevo internetno stran in si tekst prebrejo v originalu. Izjemno lepo, provokativno in hkrati prepričljivo.
**Izraz Bog ni po-srečen, saj s slovničnim moškim spolom besede neizogibno nakazuje samo moški aspekt tega, kar označuje ta beseda, kar je seveda samo polovica resnice; uporabnik te besede povsem z-greši Boginjo, ženski aspekt . Slovnično in tudi vsebinsko nevtralna beseda in s tem veliko bolj pravilen izraz Božanstvo predstavlja elegantno rešitev, saj vsebuje oba tudi sicer lepo združljiva aspekta oz. s-pola. Stvar ni brez-vezna, saj je povezana s večstoletnim psihološkim, družbenim in tudi fizičnim zatiranjem žensk (in seveda tudi ženskega aspekta duševnosti pri moških) s strani številnih vladajočih religij in političnih partij.
 
 
 
(1) O avtorju eseja: Peter Russell je študiral matematiko in fiziko v Cambridge-u v Angliji. Zaradi izjemnega zanimanja za človekovo duševnost se je lotil še študija psihologije. V Indiji je proučeval meditacijo in po vrnitvi napisal številna pomembna dela o psihologiji in fiziologiji meditacije. Je eden pomembnejših zagovornikov novih pogledov na svet, podprtih z odkritji moderne znanosti, predvsem kvantne fizike in s starodavnimi spoznanji vzodnih filozofij. Več o njem in številne zanimive tekste najdete na: http://www.peterrussell.com/index2.php
 
(2) O avtorju knjige »Znanost in obnovljeni čar vesolja: vzpon integralne vizije realnosti«: Ervin Laszlo je madžarski filozof in humanist, ustanovitelj Budimpeštanskega kluba, katerega poslanstvo z njegovimi besedami je »usmeriti pozornost na razvoj človeških vrednot in zavesti, kot ključnega dejavnika pri zaustavitvi drvenja v razkroj, polarizacijo in katastrofo in preusmeritvi k vrednotam humanizma, etike in trajnostnemu razvoju sveta«. O zavesti pravi: »Menim, da je zelo očitno, da zavest ni samo nekakšen vzporeden pojav možganskih aktivnosti; je nekaj, kar prežema vse vesolje. Zavest ni enostaven proizvod nekega dovolj zapletenega živčnega sistema. Prisotna je v celem telesu in v vsem stvarstvu.«
 
 
 
 
 

 

Lehnjakotvorni izviri v Brju in Brejah

[nggallery id=9 thumbnail=yes]

Leaflet on the natural values of the River Sava Dolinka Valley

 

Committee for saving the Sava Dolinka River

 
Established in January 1999
Members: 1500
 
Leaflet on the natural values of the River Sava Dolinka Valley
(translated in english for the Ramsar's Convention meeting, Bled , oct. 2001)
 
 
 

Just above its confluence with the river Sava Bohinjka, the river Sava Dolinka had excavated a valley in a moraine of  Bohinj glacier, closed from both sides. Still today there is neither a highway nor a railway leading through it. A vigorous and torrential river had separated a slightly undulated landscape of Bled from a flat land beneath the Stol mountain. A separation is just an appearance, as the river created and deepened, running through a lake sediment and glacier alluvium, the new relationships. Things which are elsewhere hidden under the surface, here become visible again. In a long period of time and space the river created a valley, which restores the echo of the river's name: Sava Dolinka. A dull buzz from the valley leads to the river and guides deeper beyond the traps of civilization into the earthly layers to become one with the nature itself.

 
Bled is realy a kind of nook: on the north it is closed by Mežakla and Hom hills, on the west there is the natural obstacle of  the Pokljuka plateau and the mountain of Triglav and on the south there is Jelovica plateau. A chain of high mountains and plateaus is broken on east, where the valley mornings the sun. The valley of Sava Dolinka is a gap between inhale and exhale of days and nights, which renders us to see space in all its freedom, simplicity and variety. Right here, between Vrba and Bled is a place, which represnets the essence of our's and our poet Prešeren's likeness of  paradise. Let it take its course!
 
In the middle of the fields, between settlements Dobe, Gmajna, and Zasip, behind the dense forest edge above Dobravci, a special world, a real oasis of untouched nature is opened to the visitor.  From the steep road following tightly the slope, descending toward the stream of buzzy river, now and than a contour of tall red pine trees could be seen from the bottom of the valley, covered by the bright green of beech, white beech and hazel trees.  This special atmosphere is intensified by the play of sun rays which now and than succeed to reach ground through the dense vegetation. Various birds sing their songs, among them black birds, titmouses, common chiffchaffs and song thrushes, the best singers. With every step we enter deeper  in the valley and its earthy history. Agglomerates of  sand and stones of different forms are seen emerging from the ground vegetation like the remnants of ancient ruins which were brought here by the glacial  and uncovered  by the river itself. It can still be seen the creativness of both, the power of glacier and the force of water. The first one grinds and transports, the last one polishes and carries further. But it remains what has been created here.
 
Sava dolinkaFrom the road at the bottom of the valley the view is opened of the peak of the mountain Stol with the Golica ridge. An attentive visitor is able to notice a trace of an old river-bed along the road. On the other side, if  he is curious enough, he could find out that at a place where the pine trees are the most abundant, a  trace of an island still exist as an evidence that the river had change its course.  Water from the springs emerging from the slopes of the valley is still filling the old river-bed and supply various wetlands. This spring-water finding a way through the alluvium of an ancient lake is saturated with limestone depositing it at a location as a travertine. Within the porous stone there is hundreads of  life forms creating cups and artificial passages gethering in a picturesque, some ten meter long golden – yellowish cascades. A vivid rock soaring before our eyes is fragile like a lace therefore just one false step can destroy  that masterpiece of centuries. Here we are sharing an experience of  the vulnerability of life compared with the fragile rock which is carrying only a bit of  it. These are the last travertine cascades preserved in the region of Gorenjska. The area with the name  B’rje which means wetland,  hides-some exceptional and rare plants and is therefore protected as a natural monument. A stand of Saw-grass, a vulnerable plant is thieving  at the foot of a slope while a tiny Fen orchid finds an unstable moisty substrate as an ideal growing place.
 
On worm days, when the sun hits the slopes, the valley smells on the red pine trees. An association of  red pine trees and grasses (Brachypodio-Pinetum) is rare, extending mostly along the river Sava Dolinka being the most abundant and beautiful right here. The land used as a pasture in old times, has been gradually overgrown by pine trees, willows, elms, ash trees, beeches, spruces, reaching nowadays a high biotic and landscape diversity. This should be a forest of a special value, with ecological and social function being more important than economic one, taking  also in a consideration its position of a  green zone of Bled. The water sources and marshy sites which remain opened, not being overgrown by the forest are important sites for the migrating and overwintering birds as well as important ecological niches for wildlife. Woods, shrubbs, meadows, overgrown pastures, river banks, river and of course riverside wetlants are abundant mosaic of  habitats. The EU legislation pays special attention for them and ranks them among habitat types with  a priority of conservation. In such special environment rare flower and animal species are living. Loeselova grezovka (Liparis loeselii (L.) L.C.Rich.)
 
A tiny yellow blooming Fen orchid (Liparis loeselii) being on the Red list as an endengered species, has on the river banks of Sava Dolinka two of a few habitats in Slovenia. The Convention for protecting an European vegetation and wildlife suscribed also by Slovenija, ranks it among severe conservated species. Just a few flowers can be noticed on a small area of some square metres. The Saw grass (Cladium mariscus), a Cyperaceae with sharp cutting leafs had colonized an old river-bed. The plant is rare and in the valley there is its largest biotop.
 
Rosy flowers of Bird's – eyed primrose (Primula farinosa) which rise between dark stems of Black bog – rush (Schoenus nigricans) give a special charm to the water springs in springtime. On the more humid grounds very common are also both carnivorous plants, a Whiteflowerred  alpine butterwort (Pinguicula alpina) and a Blueflowerred common butterwort (Pinguicula vulgaris).
 
The valley of the river Sava Dolinka is a home for several endangered animal species. Half of all known amphibian species in Slovenia can be found in the stagnant water systems near the bank. Nine butterfly species that occur here are rare in the alpine region. A Common sandpiper (Actitis hypoleucos) uses river sandbank as its breeding place. Nearby, in pine crowns, two raptor species are breeding, a Black kite (Milvus migrans) and a Hobby (Falco subbuteo). The area is one of two in Slovenia where breeding of the Black kites was confirmed. Under Piškotar's bridge is the most northwestern place where huchen (Hucho hucho), the greatest predator in fresh waters of Eurasia, are spawned. In waters of the Dolinka valley also an endangered lamprey can be found.
 
A river with its banks is a very dynamic system, which changes continuously. It was mentioned in the old Franciscan cadastre that there was an island in B'rje area. Nowadays the river is still deepening its bed and sapping its banks. The dam of the HE Moste took away the river its gravel but not its power. This should be an experience  to become aware that nature is our true value, and that natural habitats are so complex that they can not be replaced by man if  destoyed.
 
An information that was inscribed in every ecosystem by thousands of years of emerging, transforming and adjusting can not be falsificate even in a modern information era. So, let's preserve and take care of already recognised and many times verified values.
 
If comes to a realisation, the project "Sanation and Enlargement of hydroelectric power plant HE Moste" with a compensation basin, is going to completely destroy a natural monument of wetland B'rje. Therefore the old hydroelectric power plant with its accumulation basin yet being in an operation for a half of a century, must be renewed. Works should be in accordance with the natural potential of this area, following a holistic concept which appreciates signage between the river and its environment as much as the condition for the maximum production of energy.
By supporting this approach the communities of Bled, Jesenice, and Žirovnica will make a step forward in a new cycle of sustainable development which is going to last.
 
The two valleys were created in Glacial. The glacier of Bohinj carried the huge amounts of a material at first, which ground and deepened the valley of the River Sava Bohinjka later on. The other glacier in the valley of Sava Dolinka was weaker, reaching only the slopes of Blejska Dobrava while the more extensive glacier of Bohinj pushed the river Sava Dolinka away, right to the very foot of the Karavanke mountains. During the warmer interglacial period, the river moved its course again toward the slopes of Mežakla.  At the end of the last glaciation the river cut its gorge of Kavčke, which was flooded for the purpose of the hydroelectric power plant in 1951.
 

Vodne rastline Blejskega jezera

Blejsko jezero skoraj vse leto ponuja obiskovalcem najrazličnejše možnosti za rekreacijo. Na žalost pa v zadnjih letih to harmonijo po prvi zimski otoplitvi vse pogosteje moti pojav vodnega cvetenja. Ledena skorja, ki je zaradi milih zim vedno tanjša, najkasneje v marcu že izgine. Kmalu zatem se pojavi drugačna skorja, nelepa in za rekreacijo neuporabna. Govorim o pojavu, ki ga žal pozna vedno več ljudi: imenujemo ga vodni cvet in ne prizanaša niti sladki niti slani vodi. V normalnih razmerah, ko vlada v jezeru dinamično ravnotežje, pa je jezero bogato z različnimi organizmi, ne samo algami. 

 

Olga Urbanc-BerčičVodne rastline Blejskega jezera. Proteus, letnik 53, št. 3, str. 99-102, november 1990.

Čolnarji in izvoščki na Bledu

Čolnarji in izvoščki na Bledu so zrasli iz potreb blejskega vsakdanjega življenja. Še danes, čeprav postajajo v vedno večji meri turistična znamenitost, ni povsem prešla njihova stara vloga in pomen. Po času nastanka se obe dejavnosti, ki sta v nekem smislu blejska posebnost, bistveno razlikujeta, čeprav služita, na splošno vzeto, prevozu ljudi, turistov, čolnarji na blejski otok, izvoščki za prijeten izlet okoli jezera ali v bližnjo okolico.

Pojav blejskih čolnarjev je treba postaviti daleč v zgodovino, izvoščki pa so na Bledu pojav modernega časa in posledica turističnega razvoja.
 
 
Avtor: Božo Benedik
 
vir: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1984, letnik 32, številka 2/3

Cerkev na otoku in izsušitev Blejskega jezera

Kdo bi si mislil, da je mična, prijazna cerkvica na otoku Blejskega jezera dala kdaj prvi in pravi povod nameri popolne ali pa vsaj delne osušitve jezera: saj bi bil ta »kinč nebeški« s tem ob vso svojo lepoto, ob ves svoj privlačni prirodni čar!

In vendar se je ob času, ko tujski promet ni igral še nobene vloge, sprožilo kar naenkrat to vprašanje. In nenadoma kot se je  pojavilo, je tudi izginilo s površja. Naloga zgodovinarja pa je, beležiti take, same po sebi sicer malenkostne pojave, ki so pa za krajevno zgodovino zanimivi in so pravzaprav dostikrat le rahel odmev velikih zgodovinskih dogodkov, ki so pretresali svet, in jih le v tej zvezi moremo docela umeti in prav oceniti.

 

Cerkev na otoku in izsusitev Blejskega jezera

Vir: Dom in svet, 1917, letnik 30, številka 3/4

 

Prispevki k paleolimnologiji Blejskega jezera v Sloveniji in razvoju okoliške vegetacije ter klime

 

Auszug
 
Die spät- und frühpostglazialen Abschnitte einen 675 cm langen Bohrkernes aus dem Ostbecken des Blejsko jezero wurden pollenanalytisch und pigmentanalytisch untersucht und mit Ergebnissen aus ähnlichen Profilen in Kärnten verglichen.
 
Kratka vsebina
 
V 675 cm dolgem jedru kasnoglacialnih do zgodnjepostglacialnih sedimentov z vzhodnega dela Blejskega jezera sta bila raziskana pelod in pigment ter opravljena primerjava podatkov s podobnimi profili na Koroškem.
 
Abstract
 
In a 675 cm long core of late glacial to early postglacial sediments from the east part of the Bled Lake pollen and pigment were investigated and results compared with data from similar profiles in Carinthia (Austria).
 
Informacije in Donacije

Društvo za varstvo okolja Bled
Mlinska cesta 3
4260 BLED
tel: 031-617-851

TRR:
SI56 0700 0000 0400 215 Gorenjska banka Bled

DŠ: 44541287

matična št: 1142127

Prošnja za donacijo

Pristopna izjava

Izjavo izpolnite in nam jo pošljite na naslov zgoraj.

Facebook

Categories
Arhiv