Archive for the ‘Brje’ Category

Aleksander Mežek

 

SRCE NA ELEKTRIKO

Dolgo je reka kopala zemljo
z bistrozeleno deročo vodo
kakor umetnica s svojo roko,
da izklesala je raj pod goro.

Morda že kmalu ne bo več tako.
Vsi, kar pomembnih je, pravijo,
da od lepote koristi ne bo.

Reka naj daje elektriko!

Ko sem bil deček, sem se učil,
dneve in ure ob reki prebil,
čiste lepote od nje se naužil
in še za mojo je pesem izliv.

Morda že kmalu ne bo več tako.
Jutri pred mano bo jezero
in ta dolina bo pod vodo.
Bo verz opeval elektriko?

Naše dežele ponos in obraz,
struge življenja pojoči okras.
Kdor jo pozna, naj pristavi svoj glas,
zdaj je mogoče še čas.

Morda že kmalu ne bo več tako.
Kam bo šel deček po čisto vodo?
Kam bo šel romar po duše zlato?
Bo mar srce na elektriko?

Dobro blago se samo hvali

Ljuba Kapus

Ker izravnalno jezero v naši neposredni bližini in z njim projekt izgradnje nove HE Moste nista dobro blago, se pač ne moreta hvaliti sama. Savske elektrarne so zato najele propagandno agencijo Informa Echo iz Ljubljane, ki nas po ameriškem konceptu vplivanja na ljudi bombardira s prefinjeno reklamo. Po večini bralec sploh ne opazi, da bere reklamni oglas, saj ga skrijejo v na videz nedolžno obliko kot je pismo bralcev (Brjevarstvo) ali resen strokoven članek (intervju z g.Tomanom), prejeli pa smo tudi kar celo reklamno prilogo. Bodite pozorni na zelo majhno oznako ob robu z imenom agencije in se zavedajte, da so ta besedila predvsem plod ljudi iz reklamne agencije. Ker so reklamniki v anketi, ki smo je bili deležni, ugotovili, da se v tem koncu bere Gorenjski glas in posluša Radio Triglav, sta seveda to medija, ki jim za reklamo najbolj služita. Uredništvo Gorenjskega glasa se sklicuje na to, da po zakonu morajo objaviti plačane oglase, jaz pa smatram, da s tem, ko take oglase pomagajo skrivati in jih ne označijo jasno kot oglasi, kršijo Zakon o medijih, predvsem pa moralne norme. Ob tem seveda preprečujejo objavo naših argumentov na način, kot jih ima možnost elektroenergetska stran, kar bi bili v imenu objektivnosti dolžni.  

Drugi način je lovljenje mnenj posameznikov iz naše občine, ki bi jim pomagali pri reklamnem poslu. Hvala bogu, jih prav veliko niso mogli preslepiti, a se je kar nekaj (predvsem predstavnikov krajevnih skupnosti in društev, ki bi morali sami objektivno ugotavljati mnenja svojih krajanov) dalo pretentati kljub temu, da so nekateri v naprej zagotavljali, da bodo iz načelnih razlogov ostali nevtralni. Pričevanja ljudi, ki niso podlegli tovrstnim pritiskom, so zanimiva in bodo morda še kdaj objavljena.

Reklamni pritisk na krajane Gorij, Rečice, Bohinjske Bele, Ribnega, ki niso v neposredni bližini nameravane zajezitve, je še posebno močan. A verjamem, da se bodo prav ti še posebno dobro zavedali, da smo v občini povezani in da bo huda škoda, ki lahko nastane, posledično vplivala tudi nanje. Na obljube o pomoči (ki mimogrede iz dneva v dan naraščajo in bodo do referenduma še), pa po tem v vsakem primeru lahko kar pozabite. Bojim se, da bo gospodom ob izpolnjevanju neverjetnih obljub o »pozlatitvi« Bleda in okolice zmanjkalo denarja za samo investicijo. V resnici se zavezujejo le na ureditve del v zvezi s projektom, kar je pravzaprav njihova dolžnost. Zavedajmo se, da projekt odvzema vsem nam nekaj velikega, profit pa bo prinesel le ozkemu krogu ljudi predvsem izven občine, znotraj nje pa s posli  morda pomagal nekaterim podjetnikom reševati že napol propadla podjetja, ki ne plačujejo več ne  svojih delavcev in ne računov.

Ne prepustite se torej reklami, kajti um, oropan modrosti, je zvesti služabnik elite, ki ji niso mar preprosti ljudje.

Poseben vidik projekta je vloga države in pristojnega ministrstva. Moč kapitala je segla tako visoko, da v nasprotju s strokovnimi podlagami delujeta tako minister kot predsednik vlade. Po njegovemu leporečju o pomembnosti ohranitve pomena Bleda v državnem in celo evropskem pogledu, je prejšnji teden mirno sprejel dokument, v katerem kot prioriteto dovoljuje greznico ob njem. Da ne omenjam, da je bil tudi dokument, ki ga bomo skupaj zavrnili na referendumu, pripravljen na samem ministrstvu, kasneje pa ga je g. Kopač kot »reševalec potopitve na Gorenjskem« sam razglasil za nezakonitega. Politična opcija, ki pristaja na tako igranje s svojimi državljani, ni vredna vaše pozornosti na prihodnjih volitvah. Preden se odločite, koga boste podprli, se natančno pozanimajte, kdo zagovarja vaše interese, kdo pa je politik za to, da pridobiva predvsem zase.

Drage bralke in bralci, mi nimamo denarja za podobno kampanjo. Ker je pač moč kapitala takšna, da nam je preko medijev preprečeno predstavljati svoje tehtne argumente, smo se odločili, da »rodimo« tega našega otroka: glasilo Zavest. Otroka zato, ker se je res šele rodil, in zato, ker kot »novopečeni starši«, ki brez izkušenj, a z vso ljubeznijo in skrbjo želimo narediti nekaj, kar bo dobro za vse nas, naše otroke in vnuke, za našo okolje, ki predstavlja biser narave ter za način razvoja, ki nam bo ohranil tisto, kar bo čez dvajset ali trideset let največja vrednota ali celo osnovni pogoj za preživetje – čisto okolje in čista voda.

Marsikje so že izgubili možnost do tega, mi jo imamo in naj se ne zgodi, da jo zapravimo.

Zato vas vabim, da v nedeljo 3.oktobra z ZAvestjo odidete na referendum in obkrožite ZA zavrnitev odloka, ki ukinja režim varovanja naše doline.

 

 

Prebivalci Piškovce

 

smo z vso resnostjo  preučili brošuro »Modro sožitje« in na našo globoko žalost ugotovili, da se predlagatelji projekta »sanacije in doinštalacije HE Moste« na nas, enajst redno živečih enostavno pozabili. Tako smo prizadeti prebivalci na Savske elektrarne poslali pismo. Na naša vprašanja smo dobili vljuden odgovor Savskih  elektrarn in možnost, da si sami ogledamo določene elaborate. Ob pregledovanju teh dokumentov pa smo bili ponovno razočarani. Dokumenti omenjajo redke in ogrožene živalske vrste in redke habitatne združbe, o ljudeh pa nič. Citiramo: »Naselij neposredno ob akumulacijskem jezeru ni«. Tudi podatkov glede emisij v primeru uresničitve projekta nismo dobili. Bi se kvaliteta bivanja spremenila v tolikšni meri, da bi bila potrebna preselitev na drugo lokacijo? Moti nas tudi obljuba predlagatelja projekta, ki nudi nove možnosti za rekreacijo. Naj to ponudbo razumemo tako, da bi morebitna uresničitev projekta prinesla tolikšne koristi, da bi bili prebivalci dolžni še kaj plačati namesto zahtevati odškodnino?

 

Naša dopisovanja s Savskimi elektrarnami smo vedno dajali v vednost tudi drugim pravnim subjektom, med drugimi tudi Ministrstvu za okolje, prostor in energetiko. Iz odgovora ministrstva št. 350-07-2/97 z dne 29.06.2004 je razvidno, da splošnega nacionalnega interesa za ta projekt ni. S tem pismom smo dobili še dodatno potrditev našega prvotnega stališča. Naš privatni interes bi se pred splošnim družbenim umaknil, pred privatnim pa ne. Savske elektrarne so d.o.o z znanimi lastniki; privatni interes pa se privatnemu ni dolžan umakniti! S  predstavniki »družbe z omejeno odgovornostjo«  so vse obljube na trhlih nogah.

 

Minister Kopač se je v raznih intervjujih za medije različno opredeljeval, to vedenje pa izhaja iz protislovnega položaja in statusa njegovega ministrstva. Interesi energetike so prepogosto v nasprotju z interesi okolja; funkciji se torej izključujeta že v izhodišču.

Prebivalci Piškovce ugotavljamo, da je bil dosedanji postopek s tem projektom nezakonit. O tem se veljavno lahko izreče samo Ustavno sodišče, vendar je že pravnemu laiku jasno, da tukaj nekaterim smrdi, drugim pa diši – po kapitalu.

Spoštovani prebivalci Bleda z vso okolščno podobe raja!

Čutimo dolžnost, da vam damo še neko informacijo, ki ima osnovo v dokumentih, ki si jih vedno lahko ogledate in ugotovite pravo resnico v zvezi s tem projektom. Odločitev pa je samo vaša.

Za prebivalce Piškovice po njihovem pooblastilu in soprizadeti prebivalec

 

Marjan Žmavc, univ. dipl. pravnik z državnim pravosodnim izpitom.

PREIZKUS CIVILIZACIJSKE ZRELOSTI MODERNE SLOVENSKE DRUŽBE

 

Dr. Boštjan M. Turk, docent za francosko književnost Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

 

S prehodom iz industrijske v informacijsko družbo, z zamenjavo političnega sistema in z osamosvojitvijo smo Slovenci napravili bistven civilizacijski korak naprej. Ta korak je pomenil tudi izostritev čuta za nekatere stvari, ki smo jih v času »težkoindustrijskega« socializma sistematično spregledovali. Morda najpomembnejša izostritev čuta poleg smisla za soupravljanje družbe, za parlamentarno demokracijo, je bila izostritev pogleda na ravnanje z okoljem. Nenadoma smo se zavedli, da le to ni dano enkrat za vselej, in da so takšni koraki v smer njegovega opustošenja lahko nepovratni. Premik od pogleda na svet skozi očala »težke industrije« do opazovanja skozi natančen mikroskop informacijske dobe, nas je napravil občutljive tudi za dojemanje čara naših krajev.

Med tiste kraje, ki so po lepoti najbolj zaznamovali slovenstvo, brez dvoma sodi Bled. Bled je prestižen simbol naravne lepote, hkrati pa velika priložnost našega »visoko tehnološkega« turizma. Bled po vsem kar ima, ne pripada samo Sloveniji, temveč je del evropske naravne in duhovne krajine. Ob njem teče reka, ki povezuje mnoge narode, verstva in kulture. To je reka Sava, ki je tako lepa, da so ji pesniki že posvetili svojo besedo in misel. Nepozabna v tej zvezi ostaja zbirka, ki jo je Jože Snoj, Prešernov nagrajenec, posvetil reki Savi »od svita do svita«. Ta Bled in ta Sava sta v enem najobčutljivejših delov sedaj pripravljena za likvidacijo, za potop. Brezdušna birokratska roka, skrita pod imenom »Savske elektrarne« želi izvesti uničenje dela reke in doline, da bi pridobila dodatnih nekaj watov električne energije. Te je dobesedno zasula žlindra, kajti v času težkoindustrijskih  Jesenic so jo sipali v akumulacijsko jezero, ki ga je počasi, a vztrajno zasula. Sedaj nameravajo kvarni učinek žlindre odpraviti tako, da bi poplavili področja v zelenem pasu Bleda. Predlagana pregrada akumulacijskega jeza je samo 200 metrov od igrišča za golf, 1400 metrov od rojstnega kraja Franceta Prešerna in le dobrih 1000 metrov od Bleda. Gre za poseg, ki bi nepovratno pokvaril okolico tistega kraja, na katerega smo Slovenci tako ponosni. Nesprejemljivo je, da se škoda, ki jo je nekdaj povzročilo težkoindustrijsko opustošenje, poskuša sedaj rešiti na tak način, z ekološko skrajno spornim novim akumulacijskim jezerom. To bi pomenilo tudi smrt mnogih rastlinskih in živalskih vrst, od katerih je prenekatera ogrožena ali že na robu izumrtja.

Vprašanje civilizacijske zrelosti slovenske družbe zato je, ali se bo takšnim ukrepom znala zoperstaviti in zavarovati življenjski, duhovni in kulturni prostor Bleda ter ga prihraniti prihodnjim generacijam.

 

 

Gozd v Brju – Zeleni pas Bleda

 

Miro Kapus, univ. dipl. inž. gozd.

 

 

Gozd v Brju – Zeleni pas Bleda  – trajnostni, sonaravni, okolju prijazen turizem in razvoj nasploh

 

V Zaključnem poročilu Biološke inventarizacije bregov Save Dolinke od Most do izliva Save Bohinjke Biološkega inštituta ZRC SAZU iz junija 1997 lahko preberemo:»Gozdno združbo rdečega bora in glot z vsemi variantami in razvojnimi fazami je treba v celoti zavarovati kot posebnost v našem prostoru, saj je v Sloveniji razširjena le na tem ozkem območju, ki smo ga raziskovali.« V Brjeh je najbolj razprostranjena in razvita. » Bodoča potopitev bi vendarle uničila zanimive biotope nizkih barij, nekaj zelo zanimivih rastišč rastlinskih vrst, zanimivih gozdnih združb in tudi drstišč nekaterih vrst rib.«

Gozd v Brjeh načrtovalci projekta Modro sožitje obravnavajo zgolj kot »manj pomembno lesno njivo«, prezrejo pa  pomembne ekološke in socialne funkcije, ki jih v krajini opravlja. Zaradi tega je po njihovem mnenju sprejemljivost poplavljenega gozda in njen vpliv na gozdarstvo ocenjen kot zmeren in ne bi nilo več nikakršnih ovir za izgradnjo izravnalnega bazena. Prezrte so predvsem varovalna, hidrološka, klimatska, pestrostna, estetska, poučna, raziskovalna, turistično-rekreacijska funkcija in funkcija varovanja naravne in kulturne dediščine.

Vse te in še druge funkcije opredeljujejo gozd v Brju kot gozd s posebnim namenom in je sestavni del širšega območja Zeleni pas Bleda. Krčenje gozda za izravnalni bazen bi pomenilo zmanjšanje le tega za »12« odstotkov. Zato ne moremo več govoriti o zmernem, temveč o nesprejemljivem vplivu na gozd in okolje.

Gozdovi v Blejskem kotu okrog Blejskega jezera in širše v trikotniku Dolinka – Bohinjka imajo posebno vrednost za prebivalce in obiskovalce Bleda. Taka vsebina jim je bila priznana že vsaj sto petdeset let nazaj, od časa Riklijevega zdraviliškega turizma naprej. Sprehodi po gozdovih osamelcev okrog jezera in širši okolici so bili, poleg kopanja v hladni vodi in sončenja, sestavni del njegovega znamenitega zdravljenja z zračnimi, sončnimi in vodnimi kopelmi. Večina sprehajalnih poti, ki jih je skoraj 100 kilometrov, je prav iz teh časov. Tudi v Brje in po dolini je vodila povezava z Bledom.

V gozdnem prostoru se nahajajo številne naravne in kulturne vrednote: apnenčasti griči – osamelci, mokrišča in povirja, lehnjakotvorni izviri, habitati redkih in ogroženih rastlin in živali, stara in debela drevesa, kulturni spomeniki, Riklijeva fitnes promenada, ipd.

Gozdarji skupaj z občinskimi strokovnimi delavci pripravljamo Odlok o zelenem pasu Bleda, ki bo posredovan v sprejem občinskemu svetu na eni od jesenskih sej.

Kako pester (na majhni površini – relativno) je vegetacijski pokrov in celotni prostor nasploh tudi v naši občini, nam pove podatek, da je glavnih gozdnih združb in podzdružb več kot osemdeset. Od gozda rdečega bora in glot v Brju (450 m n.v.) do rušja s slečem, slečnikom in macesnom na zgornji gozdni meji, ki je na Lipanci (1850 m n.v.). Zračna razdalja med Brjem in Lipanco je le 15 km.

Lahko si predstavljate občutke tudi okoljsko manj zahtevnega popotnika, ki začne svoj izlet v obrečnem ambientu v Brju. Nadaljuje pot preko Blejske ravnine s prostranimi kmetijskimi površinami do z gozdom poraščenimih osamelcev okrog Blejskega jezera. Povzpne se na Blejski grad. Napreduje preko gozdnate krajine pobočja Pokljuke in se mimogrede ustavi v Pokljuški soteski. Dvigne se na plato visoke planote z obširnimi pokljuškimi smrekovimi gozdovi, ki jih prekinjajo posamične planine. Nadaljuje v svetu ruševja, gorskih travinj, melišč in skalovja na pobočjih nad Pokljuko do Lipance in zaključi s pristopom na najbližje Mrežce, kjer mu ob pogledu na Triglav, južno ostenje Rjavine in 1200 m strmo navzdol ležeče doline Krme dokončno zastane dih! In to v času dobrega pol dneva, po dobrih 25 prehojenih in prevoženih kilometrih.

Skrajni točki v »pestrostnem prerezu« torej prestavljata obrečni ambient v Brju in gorska krajina na Lipanci. Z zalitjem doline bi bil uničen ta izvirni obrečni ambient. Za blejski prostor in za celo občino Bled bi bila to pač prevelika, nedopustna izguba!

Ne s promocijo lažnih turistično- rekreativnih priložnosti, ki jih ponuja Modro sožitje, temveč z urejenim dostopom in izboljšavo in izgradnjo primerne opreme (sprehajalne poti, učna pot, table, klopi, kurišča) bi Brje in celotni »pestrostni prerez« lahko vključili v izvirno okolju prijazno turistično ponudbo Bleda in okolice.

Z referendumom  ZA zavrnitev sprejetih sprememb odloka o zavarovanju mokrišč v Brjeh in Piškovici smo, hočeš nočeš, pristali v vodah prvorazredne lokalne politike. To je čas, ko poleg temeljnih ožjih strokovnih argumentov postajajo vse pomembnejše in odločilnejše celovite strateške presoje.

Ko so pred leti vnovič oživele aktivnosti v zvezi s »sanacijo in doinstalacijo« HE Moste, so se nam  najprej postavljala vprašanja o strategiji rabe tega prostora. Prepričani smo bili, da tako grob poseg v ta prostor enostavno ne sodi. Zavedali smo se naravnih in vtkanih kulturnih vrednot, izvirnih  (ne lažnih) turističnih priložnosti in ne na koncu simbolnega pomena Prešernove »podobe raja«. Menili in upali smo, da ima vsaj približno take načrte s tem prostorom tudi nova Slovenska država. Kar potolaženi smo bili ob  spoznanju, da je ta nova država že v letu 1992 v parlamentu sprejela prostorsko strategijo razvoja, po kateri se Sava Dolinka do sotočja z Bohinjko opredeli kot naravni spomenikBled s širšo okolico pa kot poudarjeno turistično območje. Omenjena strategija naj bi predstavljala obvezno izhodišče za dolgoročno planiranje in rabo prostora.

Tu tiči tudi odgovor na lažno dilemo pri nekaterih: »Ali veljajo ključni strateški argumenti ali gre za goli populizem »amaterskih« naravovarstvenikov?!« Več kot jasno je, da bi z izgradnjo takega izravnalnega bazena, šla zadeva čez rob

Pričakovanja, da bo država spoštovala svoje lastne usmeritve, so se kmalu izkazala kot naivna. Dokončno pa so bila izneverjena z izbrisom Brja ministra Kopača iz predloga za Naturo 2000.

Pri iskanju prepričljivih argumentov je potrebno izhajati iz nekaj temeljnih dejstev:

  1. Poplavitev Brja bi bila velika in nepopravljiva naravovarstvena napaka, kar je jasno iz prejšnjih ugotovitev;
  2. Bled z okolico je najbolj reprezentativen simbol naravne in kulturne dediščine v Sloveniji. Za občino Bled je to dejstvo temeljno razvojno – strateško izhodišče. Samo odločna enotna zavrnitev predlaganega »Modrega sožitja« bi blejske turistične delavce in (temeljnim pogojem celotnega prostora) prilagojeno gospodarstvo nasploh odrešilo pred zgodovinsko zablodo.
  3. Slovenija je država z največjo relativno biotsko raznovrstnostjo (pestrost na majhnem prostoru) in pestrostjo nasploh v Evropi, če ne na zemeljski obli. Za našo državo je to  bistvena primerjalna prednost. Naloge, ki izhajajo iz tega, so varovanje, trajnostni in sonaravni razvoj, iskanje ekonomskih učinkov višjega okoljskega standarda in sprejemljive rabe prostora, kar od nas zahteva občutljiv odnos. Ta raznovrstnost ne more biti le nadležno breme, kot se ta trenutek v pogojih podivjanega kapitalizma mnogokrat kaže, ampak nasprotno, velik izziv in priložnost za državo!

O vseh teh širših razsežnostih se snovalci projekta HE Moste neradi pogovarjajo, če pa se, gre za veliko mero podcenjevanja in cinizma!

 

Strupene usedline, ki zelo ogrožajo zdravje ljudi ob Savi in njeni okolici

 

Aleš Alijeski, univ.dipl.bio.

 

Že večkrat ste bili  seznanjeni  z dejstvom, da se za jezom HE Moste nahaja  velika količina  usedlin (2,3 mil m³) prepojenih z težkimi kovinami, fenolov, raznimi kemikalijami in razgradljivimi organskimi odplakami. Zelo visoke vsebnosti težkih kovin Ni, Co, Cd, Pb, Hg, Mn in drugih, pa niso opazne samo v samih usedlinah, ampak tudi v presežnih koncentracijah v rastlinstvu, ki se nahaja na obrežju same akumulacije. Razlog, da ne HE Moste, ali kdo drug, nimajo nobenega namena odstraniti strupenih usedlin, ker naj bi bile stabilno »zapečatene«, se nam zdi skrajno neodgovorno in strokovno neopravičljivo.  Iz zgodovine obratovanja ravno taiste HE Moste vemo, da takšen teoretični nadzor nad tako nevarnimi usedlinami še zdaleč ni zanesljiv. Leta 1974 je pri njih že prišlo do »pobega« tega smrtonosnega tovora,  čemur je sledil popoln pomor rib in življa vzdolž Save vse do Črnuč.  Posledice pa je bilo moč čutiti  tudi daleč po toku Save navzdol. Takšne usedline nikoli niso varno zapečatene, saj v njih neprestano potekajo v anaerobnih razmerah metabolne aktivnosti bakterij, ki povzročajo postopno mezenje strupenih snovi iz usedlin. Občasno pa se tudi zgodi, da iz usedlin uhajajo plini, ki nastajajo ob presnovi.  Mehurčki plinov »potegnejo oz. sprostijo« tudi nekoliko večje količine teh strupenih snovi, ki so le do neke mere stabilno zamuljene. Ker je teh usedlin veliko, postopoma na opisan način prihaja do kroničnega onesnaževanja akumulacije. Obstoječa akumulacija je vsekakor s stališča vzdrževanja skrajno zanemarjena in kar se tiče človekovih dejavnosti kot sta turizem in rekreacije popolnoma neuporabna in zdravju celo škodljiva, če ne celo zelo nevarna. Ta dejstva nam sama po sebi zgovorno povedo, kako zelo enostranske namene imajo tudi v prihodnje bogati gospodarji.

Mislim, da smo vas s stališča stroke ekologi in naravovarstveniki  dolžni opozoriti, da je sama problematika polucije novega izravnalnega bazena veliko bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled oz. kot nam jo v modrem sožitju predstavljajo propagandisti profesionalne službe, ki so jo posebej v ta namen najele in drago plačale HE Moste. 

Problematiko polucije predstavljam zelo na kratko. Na območju tik nad mestom, kjer naj bi se nahajala načrtovana akumulacija, se nahajajo velike travniške površine, pašniki in obsežne njive z monokulturo koruze, na katerih potekajo intenzivne kmetijske dejavnosti. Žal imajo tla na tem območju v našem primeru neželeno lastnost, da so zelo propustna  in se zato umetna gnojila (kemikalije), gnojnica (prisotno je prekomerno gnojenje), herbicidi in pesticidi dokaj hitro odcejajo skozi porozne prostore v bližnje vodotoke. Mokrišča, ki se nahajajo na samem dnu doline, presekajo pot tem vodotokom in delujejo kot filter, ki količinsko redči te strupene snovi in tako tudi močno ublaži njihove toksične efekte. Ker je tok Save dokaj hiter, s seboj odplavlja in dodatno razredči še tisti del teh snovi, ki se jim je uspelo prebiti skozi naravno filtrirno pregrado. Ob pojavu akumulacije bi bila, žal, ta mokrišča v celoti uničena, zato na tem območju ne bi bilo več naravnega filtrirnega sistema, ki bi te snovi še naprej lahko »zadrževal«. Verjetno bi kmalu prišlo do naplavljanja neželenih snovi v samo akumulacijo.

V stoječi vodi akumulacije bi se tako postopoma ustvarjal prebitek težkih kovin, razkrojljivih organskih snovi (stalen dotok jeseniške komunalne odplake), gnojnice (nitrati, nitriti- najbolj rakotvorne snovi, ki jih z vodo lahko zaužijete) ter ostalih smrtonosnih kemikalij in kompleksov, ki so poznani po svoji toksičnosti, genotoksičnosti in kancerogenosti. Pogoji za razvoj megle bi bili veliko bolj idealni (odprtost prostora in veliko vodno telo – 2,3 km dolgo jezero, večje razlike med temperaturo vode in okolico) kot so danes. Z njo bi potovale tudi nekatere od teh snovi, ki so hlapne, kar pa bi še posebej lahko občutili prebivalci naselja Dobe, ki pa so na žalost že tako ali tako močno preobremenjeni z rakavimi obolenji. Akumulacija kot taka predstavlja tudi resno grožnjo samemu zajetje pitne vode, ki se nahaja v njeni neposredni bližini, saj bi prišlo do dviga podtalnice in tudi morebitnih sprememb njenih lastnosti.

Ker ima reka oz. stoječa voda akumulacije vplive tudi na tla okolice, ki jo obdaja (voda se pretaka po majhnih prostorih tal več deset metrov od struge oz. bregov) ima negativne vplive tudi na samo okolico in življenje v njej. Strupene snovi, predvsem težke kovine, se tako lahko koncentrirajo v obrežnih tleh, od tod preidejo v obrežne rastline, živali in v akumulaciji sami predvsem na enocelične alge. Na algah se tekom časa snovi postopno koncentrirajo in se nato že koncentrirani obliki z njihovim zaužitjem pričnejo prenašati preko prehranjevalne verige  naprej in tako posredno zastrupljati še ostala bitja (v vodi npr.(alge→ rakce → ribe), na kopnem npr.(obrežne rastline→ rastlinojedce → mesojedce)). Tako so praktično  posredno ogrožena vsa bitja, ki živijo na tem območju.  Zato bi kopanje ali uživanje ujetih rib iz te akumulacije zelo verjetno ogrozilo zdravje ljudi, ki bi si takšne aktivnosti v njej upali privoščiti.

 

Težke kovine sodijo med najbolj nevarne polutante v okolju. V naše telo lahko pridejo oralno, preko dihal ali pa tudi preko kože in sluznic. V telesu se navadno kopičijo v kosteh (Kadmij (Cd) povzroča razkroj in deminelarizacijo kosti), telesnih maščobah, jetrih,ščitnici,trebušni slinovki, ledvicah in v možganih (Živo srebro (Hg) trajno poškoduje možgane). Negativnega posledice toksičnega delovanja težkih kovin pa se kažejo na različnih bioloških ravneh (HV Thurman in H.H. Webber 1984):

1. Na biokemično-celularni ravni pride do poškodbe celičnih struktur,  poškodb in mutacij dedne zasnove, mitohondrijev, celičnih membran in inaktivacije celičnih encimov (Svinec (Pb) onemogoča sintezo porfirinov)   itd.

2. Na organizmični ravni pride do presnovnih sprememb, odstopanja v vedenju, povečani obolevnosti, zmanjšanju hitrosti rasti, spolnega dozorevanja in razmnoževanja ter tudi do, rojevanja spačkov.

3. Na populacijski ravni s spremembami v populacijski dinamiki

4. Na ravni celotne združbe kjer prihaja  do vrstnih sprememb v življenskih okoljih, zmanjšanja vrstne raznolikosti in motnjami (upad) v energetskem pretoku.

 

 

 

 

Preprečimo zajezitev Save Dolinke

 

Dr. Jože Štirn, zaslužni univ.prof.

Član Evropske akademije za okolje

Preprečimo zajezitev Save Dolinke, ohranimo prost njen rečni tok in
tako tudi njene dragocene naravne vrednote!
 
Kot se vidi iz naslova, bom v tem prispevku pisal največ o nepopravljivem razvrednotenju rečnega okolja Save Dolinke in nekaterih drugih, zelo resnih problemih, do katerih bi po mojem trdnem prepričanju neizogibno prišlo v primeru dejanske izvedbe projekta “Sanacija in doinstalacija HE Moste“. Pred tem pa moram bralcem, ki še niso dovolj seznanjeni s to zadevo, posredovati nekaj uvodnih informacij. Najprej na kratko o ciljih tega projekta, ki so naslednji:
 
1 – sanacija obstoječega zajezitvenega jezera (delna) in dvig njegove gladine za največ 1.5 m;
2 – hidrotehnična obnovitev obstoječe, 54 let stare jezovne pregrade;
3 – postavitev sodobne strojnice HE Moste II na novi obrežni lokaciji nasproti zaselka Piškovca;
4 – izgradnja ~5 km tunela (∅ ~5 m), vodostana in cevovoda za spust vode od jezu do strojnice;
5 – izgradnja nove jezovne pregrade višine 18.5 m z vgrajeno strojnico HE Moste III ;
6 – formiranje novega zajezitvenega jezera med Piškotarjevim in Blejskim mostom.
 
 
Poleg navedenih investicijskih ciljev in pomembno zvišane proizvodnje električne energije, ta Projekt obeta tudi raznotere druge koristi, naložbe in dejavnosti, ki naj bi po potopitvi omenjenega dela rečne doline in sedanjega naravnega spomenika Brje, nenavadno pomembno prispevale k izboljšanju okolja na ožjem območju s formiranjem “novih vlažnih biotopov“, urejenostjo lepo nasutega terena ob jezeru, odpravljanjem smeti, kosovnih odpadkov ipd.. Novo zajezitveno jezero in preostanki ravninskeg terena (pretežni del doline, ki ne bi bil potopljen, so namreč strma in skorajda neprehodna gozdnata pobočja in navpične konglomeratne stene), naj bi omogočili tudi neslutene turistične, rekreacijske in izobraževalne možnosti, ki bi lahko pomembno razširile turistično ponudbo Bleda. Najbolj blagodejni učinek izgradnje izravnalnega bazena, (kot je v Projektu to zajezitveno jezero poimenovano), na katerega se nestrpno čaka že od l.1952, pa investitor in njegovi zvesti zaščitniki na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo vidijo v tem, da bi jezero umirilo hidrološka nihanja Save, vse tja do HE Mavčiče in tako ublažilo kritične erozijske procese (kar pa je samo delno res!). Spričo omejenega prostora v “Zavesti“, na tem mestu teh zadev nebom mogel komentirati, bom pa29/9/04 zvečer ob diapozitivih tudi otem predaval na Gozdni upravi Bled.Sploh pa se mi za te teme zdi škoda vašega in mojega časa, ker menim, da so bolj puhlice za pridobivanje prijateljevProjekta, kar me sem in tja spominja že na kakšno burko. Se bom rajši posvetil utemeljevanju mojega trdnega stališča, da je načrtovana zajezitev Dolinke, ne glede na pričakovane gospodarske učinke, enostavno nedopustna.
 
 
 
(pripis k sliki) Položaj spornega odseka Dolinke in naravnega spomenika Brje v "predsobi" slovenskega alpskega sveta, za katerega smo 1995 ratificirali Alpsko konvencijo, njenih določil in priporočil pa se, vsaj v zadevi Save Dolinke ne upošteva.
 

Kot prvo v tej zvezi, bom obravnaval skrb za ohranitev naravnega rečnega okolja Dolinke, ki bi nepovratno izginilo v načrtovanem zajezitvenem jezeru, kot zelo majhen, pa vendarle sestavni del celotne Save, upajmo pa, da ne tudi še en vzrok več v nadaljevanju degradacije njenega vodnega okolja. Naj začnem s tem citatom iz monografije Melik A., 1935, Slovenija I.: “Naši kraji so na glasu po tem, da imajo čudovito čiste vode, ki se odlikujejo po modrozeleni barvi, kot jo ima Sava . . . .“ Sam se je takšne še spomnim iz prvih povojnih let, pa ne iz Zelencev, ampak izpod Šmarne gore. Na žalost je ta alpska in naša najdaljša reka takšna samo še od izvira do sredine Jesenic, torej vsega 29 km, oziroma 13 % celotne dolžine Save, ki brez pritokov meri na slovenskem ozemlju 219 km. Nizvodno od Jesenic sledi 6 km neznansko onesnažene reke iz Moščanskega jezera, nato 3 km občasno hidrološko – osiromašenega rečnega okolja v “stari strugi“ ter 4 km “samočistilnega odseka“, skupno torej 13 km degradirane Save. Nizvodno od tega območja, tja do izliva Tržiške Bistrice, torej kakšnih 18 km, je Sava, sicer ne več deviška, vendar še lepa in prav neznatno onesnažena reka, no, z eno zanemarljivo “lepotno napako“ pod izlivom Save Bohinjke, zakaj tako, rajši ne bi povedal. Od tu do hrvaške meje pa je Sava skoraj neprekinjeno grobo onesnažena in degradirana do stopnje, ki je izrečno nesorazmerna, tako s številom prebivalstva, kot z vrednostjo industrijske in agrarne proizvodnje. Ostalo je torej le kakšnih 50 km, oziroma 23 %, več ali manj neprizadetega rečnega okolja.

Spričo takšne, kar malo grozljive podobe, pač ni treba biti ne vem kakšen specialist, ali pa sovražnik elektrarn in razvoja na sploh, da spoznaš in uveljavljaš: STOP za vse posege na Savi, ki bi nepovratno ogrozili njen naravni ekosistem, druge naravne vrednote ali njeno očarljivo lepoto. STOP tudi zato, ker če ne bomo nadaljnih uničujočih posegov preprečili zdaj, jim bodo sledili drugi, dokler Sava ne bo takšna kot recimo Pad. Mora pa se seveda ta STOP pač nekje pojaviti prvič.

(pripis k sliki desno) Investitor prikazuje vlogo nove zajezitve tudi kot okoljsko naložbo, predvsem v smislu omilitve rečne erozije, ki pa je v spodnjem sektorju Dolinke izjemna, pravilo pa so gornji podori, teh pa ne povzroča reka; dobro, da so, ker vračajo reki prod, ki zaradi HE Moste ne pride vnizvodno strugo; tale podor je v Piškovci.

Še posebno dobrodošlo bi bilo, če bi se ta “prvič“ udejanil v zvezi z našo akcijo za ohranitev naravnega toka Dolinke prav v “samočistilnem odseku“, kajti eden izmed poglavitnih razlogov te težnje je vzporedna ohranitev takšnega okolja, ki omogoča vse samočistilne, v največji meri biološke procese. Le-ti imajo za kakovost vode v Dolinki, pa tudi v gornjem delu že združene Save, ogromen pomen. Če bi si, takole za lažje predstavljanje, odmislili samočistilne procese tam, kjer naj bi valovalo novo jezero, bi bila kvaliteta Save, recimo pod Šobčevim bajarjem, verjetno prav tako slaba kot jo imamo v Piškovci, kadar HE Moste obratuje in iz iztočnega tunela bruha sivozeleno godljasto vodo. Investitor in drugi, ki o tej zadevi odločajo, bi se namreč morali soočiti z dejstvom, da v takšnih, grobo onesnaženih in evtrofnih zajezitvenih jezerih kot je n.pr. obstoječe Moščansko in kakršno bi neizogibno in zelo hitro postalo tudi novo načrtovano jezero, samočiščenje, v pravem pomenu te besede, usahne. V takih jezerih se kakovost vode ne izboljša, ampak pokvari; iz jezera teče slabša voda kot je bila tista, ki je vanj pritekla. Celo vsebnost kisika se bistveno zmanjša, ker bakterijski razkroj mrtve organske materije, (uvožene in v jezeru pridelane, pretežno kot mogočna biomasa, predvsem iz ponavljajočega se “cvetenja“ enoceličnih planktonskih alg), porabi  kumulativno ogromne količine kisika.

 

Zato bi sedimenti načrtovanega jezera bržčas ugrabili dobršen del kisika iz Radovne, ki je, še posebno zaradi svojih, izredno bogatih zalog kisika “dobrotnica“ samočiščenja Dolinke. Tudi izgubo teh in drugih dobrodejnih učinkov Radovne uvrščam med težke posledice načrtovane zajezitve. Seveda med prav take posledice štejem tudi že sam pojav jezera, za kar imam kar nekaj tehtnih razlogov, tudi v navezi s fantazmi o njegovi rekreativni in turistični rabi, vendar pa mi razpoložljivi papirni prostor ne dopušča nadaljnih razpravljanj. Zato tudi nimam možnosti, da bi nekoliko pojasnil nekatere strokovne pojme, pač pa predlagam bralcem, ki se posebno zanimajo, da si preberejo spodaj omenjeni članek prof.Tomana, pa jim bo vse to brž precej bolj razumljivo.
 

Četudi čutim, da bosta zdrava pamet in za premnoge Slovence tako značilna ljubezen do narave,
gotovo zmagali, tako kot sta (proti mnogo tršim pritiskom prejšnjega režima) na Soči, Radovni in
drugih nesprejemljivih hidrotehničnih projektih ter da zato do dejanske izvedbe novega zajezitvenega jezera sploh ne bo prišlo, se mi zdi smotrno opozoriti na naslednjo pomembno ugotovitev: v nobenem gradivu in dosegljivih dokumentih ter razpravah o tem Projektu na vseh mogočih ravneh, sploh ne najdem nobene resne obravnave ključnih vprašanj, kakršna sem na kratko pravkar orisal, ker pač v osnovi zadevajo varovanje naravnega rečnega okolja. Za mene je to šokantno in popolnoma nerazumljivo, tudi ironično, kot da je reka postranska reč, četudi bi zajezitev vendar najprej in najbolj prizadela prav naravno rečno okolje ter seveda njegove kopenske sestrice na obrežjih. Najbrž so prav zaradi očitnega ignoriranja “rečnih zadev“ naročeni raziskovalci SAZU pripravili, sicer kar lep katalog flore in favne, ki pa obravnava skoraj izključno le kopenske organizme, izmed vodnih pa le nekatere alge, ličinke žab in enodnevnic ter ribe, dočim bi najpreprostejša verodostojna analiza rečnih združb zahtevala raziskave za najmanj petnajst drugih taksonomskih skupin, ki pa sploh niso obdelane. To pa še ni vse, kajti kot je v svojem članku “Zajezene reke skoraj niso več reke (DELO,7/4/03) prav originalno povedal prof.dr. M.Toman, (predavatelj ekologije celinskih voda in vnet raziskovalec zajezitvenih jezer): “ekologija ni pesniška zbirka rastlin in živali v nekem okolju, ampak zapletena igra, v kateri vsak igra svojo življensko vlogo, tudi tisti, ki ga trenutno ni na odru. Le če to igro pozorno spremljamo, lahko pravilno sodimo o procesih v vodnih okoljih in relevantno odločamo o posegih, ki bodo zdravilni za vse organizme, vključno s človekom.“ Investitor pa “hop“, presodi, (samo na podlagi kataloga prvenstveno kopenskih organizmov ter skoraj brez kakršnihkoli uporabnih podatkov o fizikalno-kemijskih razmerah v kopnih in vodnih biotopih), tako kot je na primer 13/8/04 jedrnato razložil gospod Drago Polak, direktor Savskih elektrarn, v svojem pismu reviji VEČ (DELO): “na podlagi rezultatov meritev, izračunov, popolne biološke inventarizacije . . . lahko trdno  zagovarjamo izbrano rešitev kot edino sprejemljivo z ekoloških in gospodarskih vidikov.“ Torej na takšnih temeljih naj bi prišlo do nepovratne (!) izgube naravnih vrednot tega dela naše, slovenske Save in nenavadne lepote reke, obdane z očarljivo, naravovarstveno nenadomestljivo in že zaščiteno naravo njenih obrežij in širšega zaledja? Ob tem pa, za pomiritev živcev, iz Siddharte (Hesse, 1922): “ Vprašaj reko o tem, prijatelj! Poslušaj jo, kako se ob tem smeje!“
 

Za nadaljevanje teh razmišljanj, ponovimo samoumevnost, da bi prav presoja obstoječih in pričakovanih razmer v rečnem in jezerskem ekosistemu morala predstavljati osrednjo temo vrednotenja vplivov načrtovanega posega, vendar pa tega celo dokumenti, na katerih sloni lokacijski načrt predvidenih posegov, ne obravnavajo. Po tem sodeč, ta aspekt najbrž tudi v nobeni izmed 40-tih specifičnih študij, ki jih je investitor ustvaril, oziroma financiral zunanjim izvajalcem, ni adekvatno obdelan. Težko, pa vendar še nekako razumem Investitorja, da si je, očitno premalo razgledan na dokaj zahtevnem vrednotenju rečnega ekosistema, dovolil tako nekorektne spodrsljaje. Zdi pa se mi seveda nedopustno in graje vredno, da je prav tako ravnalo tudi Ministrstvo za okolje, prostor in energijo. No, v tej zadregi vendarle vidim določeno “olajševalno okoliščino“ v tem, da jim tam spričo zelo svojstvene strukture Ministrstva – ker ta namreč “daje streho“ obema: rabi in zlorabi okolja – pač ni lahko krmariti. Sploh pa o naravnanosti Ministrstva v tej zadevi najbolj zgovorno pričajo izjave gospoda ministra Kopača, ki jih je dal 18.avgusta t.l. po radiju A-1; nekaj jih, dobesedno po posnetku, navajam: “ ne glede na to, da mi ta projekt načeloma sicer podpiramo, vendar nima zelene luči, dokler ni spremenjen ta odlok (t.j. odlok, s katerim je l.1998 Občina Bled razglasila Brje za naravni spomenik, op.p.) po pravilni poti . . . po tem je seveda pot projektu odprta.“, pa še tole prikrito omalovaževanje: čeprav seveda tam (v Brju, op.p.) je neka naravna vrednota in malo, recimo hudomušnosti:. . . čeprav je bila (razglasitev, op.p.), eh, eh, tako po kavbojsko, če smem tako malo reči . . . Seveda lahko tako rečete, gospod minister, prepovedano ni, lepo pa tudi ne! 

Tedanjim občinskim svetnikom, ki so, legitimno in prav nič po “kavbojsko“, razglasili omenjeni Naravni spomenik, naravovarstveni zavesti občanov, ki so jih pri tem podpirali in neumorni dejavnosti strokovnjakov Odbora za rešitev Save Dolinke, smo namreč lahko vsi le globoko hvaležni, najmanj za to, da sedaj že več kot štiri leta zadržujejo izvedbo Projekta. Pri tem jih vodi osnovni cilj, da pač novo zajezitveno jezero ne bi potopilo Brja in izničilo njegov status naravnega spomenika. Odboru se moramo zahvaliti dvakrat, kajti na ta način so vzporedno reševali tudi naravne vrednote rečnega ekosistema, njegov vsestranski pomen, vključno njegove  pragmatične funkcije“, kot sem to zgoraj na kratko orisal in vas seveda skušal prepričati v logiko mojega, pa k sreči ne samo mojega stališča, da je projektna komponenta HE Moste nesprejemljiva in nesmotrna ter zato in spričo zgoraj obravnavanih pomanjkljivosti bazičnih dokumentov neizogibno zahteva najmanj popolno obnovitev vseh lokacijskih procedur. Status naravnega spomenika Brje namreč ni edina ovira na poti izvedbe Projekta, kot mislita Investitor in Ministrstvo. Če pa bi na tem vztrajali, bi to seveda vodilo v očitno kršitev določil Zakona o varstvu okolja (2004), Zakona o vodah (2002) in Alpske konvencije (1995).
 

Seveda bo obnovljeni lokacijski postopek zahteval bistveno izpopolnjene bazične dokumente, ki
bodo temeljili na rezultatih adekvatnih raziskovanjih vodnega ekosistema Dolinke in Moščanskega jezera ter vsaj enoletnega, visoko – frekvenčnega monitoringa razmer v fizičnem okolju in v bioloških združbah, kakor tudi na modelskih in eksperimenalnih simulacijah, namenjenih okvirnemu prognoziranju pričakovanih evtrofizacijskih pojavov v načrtovanem zajezitvenem jezeru.

 

Vzorec dna iz tolmuna v "stari strugi", ki kaže debelino plasti mulja na podlagi prej nanesenega drobnega peska

Pred tem pa še nekateri pogledi na Projekt z drugega zornega kota. Bržčas ni nikogar, ki sanacije ne bi navdušeno podpiral, še posebno pa ne med nami “odpisanimi“ iz Piškovce. Mi namreč živimo zraven Save, komaj nekaj metrov nad njenim sedanjim (!) vodostajem in mimogrede rečeno, pri vsakem potresu malo v skrbeh, da bi prišlo do porušenja pregrade in posledičnega premetavanja naših hiš po strugi, medtem ko bi mi, če sploh, surfali na porušitvenem valu. Investitor, pa tudi “odpisani“, smo torej stisnjeni v, ne ravno ljubezenski trikotnik mnogih okoljskih problemov in upravičenih naravovarstvenih nasprotovanj projektu v enem kotu, vprašanj potencialne odgovornosti za življenja in imovino 11 občanov v drugem ter trmastega vztrajanja investitorja na nedeljivi izvedbi projekta po “vse ali nič principu“ v tretjem kotu. Četudi z vsem srcem pripadam strokovnjakom Odbora za rešitev Save Dolinke, ob tejle zmedi investitorju vendarle dobronamerno predlagam, da še naprej išče realno možnost za obojestransko sprejemljivo izvedbo Projekta (saj tehnika zmore vse, mar ne?) in najde pot do dejanskega “Modrega sožitja“. Prav to namreč res vsi potrebujemo, kajti če bo Investitor nepristransko preverjeno dokazal, da sanacija obstoječe HE Moste brez nove zajezitve dejansko ni mogoča ter da zato ne bo mogel uradno zajamčiti varnosti pregrade, sledi nič drugega kot opustitev in razgradnja tega, roko na srce, res starega, zastarelega in okoljsko skrajno problematičnega sistema. V izogib morebitnim nesporazumom pa naj povem, da imam za takšno dokazovanje v mislih zgolj hidrotehnična in sorodna tehnična dejstva. Sklicevanje na pomembnost nove zajezitve za proizvodnjo električne energije, je namreč, ob upoštevanju neprecenljive škode na reki in ob njej ter, po mojem lajčnem mnenju, nesorazmerno visokih investicijskih stroškov), bolj kilav argument.

Večdnevnni tok goste blatne vode iz akumulacije Završnica v "staro strugo" Dolinke je le to masivno prekril z muljem in hitro potolkel vso rečno favno, ki si je opomogla šele po treh letih. To se je zgodilo junija 2000 zaradi nemarnega praznjenja jezera.

Kakorkoli že, trdno sem prepričan, da se bo moralo odločanje o tem, kaj se bo ali kaj naj bi se v tem delikatnem in nenadomestljivem okolju zgodilo:

1) sanacija z doinstalacijo, 

2) samo sanacija

3) opustitev HE Moste,

prenesti iz razmeroma ozkega kroga (Ministrstvo za okolje, prostor inenergijo, Investitor in občinski sveti: Bled, Jesenice in Žirovnica) na višjo raven Republike Slovenije, vendar, kot sem zgoraj že utemeljil, le na podlagi odgovarjajočih analiz in primerno pripravljenih strokovnih dokumentov. Potrebno pa je tudi bistveno več posluha za javno mnenje, domačinov in vseh drugih Slovencev, ki verjamemo, da je, v veliki meri še neprizadeta, prav gotovo pa očarljiva narava Slovenije naše največje bogastvo. Ob podobnih dilemah je pokojni dr. Miha Potočnik, naš legendarni alpinist, pa tudi uspešen borec proti neprimernim akumulacijam na Soči, Idrijci in Radovni, povedal takole modro in lepo: “Soča ni občinska reka, zato o njeni usodi ne more odločati samo ozek krog ljudi. Soča je slovenska reka. Soča je stvar vsakega Slovenca, ki ima o njej pravico povedati svoje mnenje“. Trdno sem prepričan, da bi prav tako povedal tudi o Savi.

Smeti na Moščanskem jezeru in ob njem nudijo kronično odurno podobo; nikjer na petih celinah
nisem na vodah videl takih "pejsažev."

 

 
 

 

Dolina in reka

 

Prof. dr. Alenka Gaberščik, biologinja

Dolina in reka ne potrebujeta razlogov za zaščito, že to, da sta tam tisočletja, je zadosten razlog. Posebej zato, ker smo jih do danes večino že spremenili ali celo uničili. Dolina usmerja reko in reka dolbe dolino, skupaj pa ustvarjata razmere za pestro življenjsko združbo. To sožitje je mogoče zaradi neštetih procesov, ki vplivajo na širše okolje. Uravnoteženost ter pestrost procesov in organizmov pa zagotavljata kakovostne življenjske razmere tudi za nas.

To, da nekje izgine cvetlica, se večini najbrž ne zdi nič posebnega. Pa vendar to pomeni, da so se njene življenjske razmere spremenile in s tem tudi razmere za druge organizme, vključno s človekom. Če pa je ogrožena redka cvetlica, je to klic na pomoč, saj to pomeni, da njeni življenjski prostori izginjajo. Posledice takšnih sprememb se že odražajo v slabšanju kakovosti naših osnovnih virov – zraka, vode in hrane.

Pogosto se mi porajajo vprašanja: »Zakaj je treba naravo braniti pred novimi in novimi posegi? Kako to, da se nam zdi vedno večja poraba normalna, čeprav živimo na omejenem planetu z omejenimi viri? Kam neki smo zakopali prastaro vedenje, da lahko spreminjamo in jemljemo le toliko, kolikor se sproti obnavlja?« – »Saj imamo vendar otroke, ki bodo živeli naprej in tudi oni bodo za preživetje potrebovali reke in doline«.

 

Energetska moč vodnega kroga

 

Dr. Olga Urbanc Berčič, biol.

Voda, čarobna tekočina. Tekočina, ki vzdržuje  nevidni življenjski krog, ozelenjuje in oživlja zemeljsko površje. Kjer vode ni, je puščava, življenje pa pritajeno, skrito pred močnim soncem in vetrom, ki pobirata še zadnje kapljice vode. Vendar pa se tudi pusta pokrajina skoraj hipoma spremeni, ko prične deževati. Voda kot čarobna paličica prebudi nešteta semena in oživi neverjetno veliko živali. Prej izsušena pokrajina se spremeni v zelenocvetoči raj, kjer kar poka od silne življenske energije. Kako je sploh možen tak hiter preobrat? Skrivnost je v energiji, ki kot transformator preklaplja življenske procese in preko njih omogoča različne načine  prilagajanja.

Voda poganja mehanizem kroženja snovi in energije tudi v gozdu. Rastlinski orjaki, kakršni so gozdna drevesa, sooblikujejo svoje okolje in se obenem nanj prilagajajo. Ta proces je potekal dolgo, mnogo daljši čas, kot si ga človek sploh lahko predstavlja. Izoblikovali so se številni osnovni procesi, ki omogočajo življenje v gozdu in ga vzdržujejo. Vse pa je povezano z vodo. Odnos med drevesi, gozdom in vodo najlažje prepoznavamo v gozdu samem. Ko prve kapljice dežja padejo iz oblakov, se ujamejo v drevesnih krošnjah. Drevesni listi so prvi  deležni te čudotvorne življenjske mane. Dežne kapljice zdrsnejo po listih, jih sperejo in osvežijo, se potočijo dalje po vejah in dosežejo deblo. Tu so našli svoj življenski prostor lišaji in mahovi, ki živijo v sožitju z drevesi. Njihove celice željno srkajo vodo, izsušene blazinice spet zaživijo. Dežja je vedno več in ko se z vodo napojijo zgornje plasti gozdne vegetacije, vodne kaplice, združene v srebrne potočke, dosežejo gozdna tla. Tu je veliko porabnikov vode, največji pa so drevesa sama, ki do sedaj še niso prišla na vrsto, da se odžejajo. Gozdna tla so debela in bogato prepredena z mrežo korenin in mikroskopsko drobnih hif, s katerimi glive stopajo v sožitje z drevesi. Koreninska plast vsrkava vodo kot goba, vedno pripravljena za nove pošiljke dežja.

Si lahko predstavljate, koliko vode dnevno porabi ena sama odrasla, gosto olistana bukev? Na desetine litrov, saj korenine preko dneva ves čas srkajo vodo in jo dovajajo v liste, od koder prehaja skozi odprte listne reže nazaj v ozračje. Več je vode v tleh, več se je vrača v ozračje. To kroženje vode omogoča življenje rastlinam, živalim in ljudem. V suši, ko dolgo ni dežja, se sprožijo mehanizmi, ki upočasnijo in zmanjšajo izhlapevanje. Takrat se tudi življenski ritem upočasni.

Tudi gozdni potoček doživlja te spremembe. S stopnjevanjem suše postaja  struga izrazitejša, saj je vode v njej čedalje manj, prej zakrita bregova golo štrlita vsaksebi. Voda se pretaka le še po dnu in zastaja v kotanjah ter za zajezitvami, kjer so si našle zatočišče vodne živali. Vendar se jim obetajo slabi časi. Žuborenje potočka zamira, kot zamira življenjska sila, ki jo drugače tako močno čutimo v deževnem gozdu, ko pod prvimi kapljicami dežja celo listi zazvenijo, potoček postaja glasnejši, zažubori, presušena tla hlastno srkajo. Življenje se vrača v gozd in v pokrajino.

Za gozdove radi rečemo, da so pljuča planeta. In ko dihamo z drevesi, postanemo tudi mi del tega življenjskega toka. Toka, ki je eno samo veselje, ena sama radost. Tako kot je v žuborenju potočka ena sama ljubezen. Ljubezen, ki daje smisel življenju in bivanju. Voda je ljubezen, zato je tako dragocena. Ko jo imamo dovolj, se njene vrednosti ne zavedamo, ko jo primanjkuje, je dragocena in nenadomestljiva. Posegati v kroženje vode brez zavedanja pomena teh procesov je uničujoče za življenje nasploh.

Brje, Natura 2000 in erozija

mag. Martina Kačičnik Jančar, univ.dipl. biol.

 

Natura 2000 je evropski sistem posebnih varstvenih območij namenjenih varovanju rastlinskih in živalskih vrst in njihovih življenjskih prostorov – habitatnih tipov. Merila, kako izbrati območja varovanja pa tudi pravila kako jih varovati, natančno določa evropska zakonodaja. Za nekatere, »prednostne« vrste in habitatne tipe je določeno strožje varstvo.

Loeselova grezovka, lehnjakotvorni izviri in povirna barja z reziko so tista vrsta in »prednostna« habitatna tipa, ki so širše območje Brja pripeljala na prvi, izključno strokovni seznam območij Natura 2000 v Sloveniji. To pomeni, da je bila dolina Save Dolinke pri Bledu uvrščena med evropsko naravno dediščino. Naravovarstvena stroka je dolino Save Dolinke med Piškovico in povirjem pri Višnarju opredelila kot enega najvrednejših delov slovenske narave.

V zaključni fazi priprave seznama posebnih varstvenih območij se je v stroko vmešala politika in Brje izbrisala iz seznama. Razlog za to naj bi bila erozija rečnega brega, ki naj bi vsak čas odnesla Brje. Sava Dolinka že stoletja spreminja svoj tok v dolini zdaj proti levemu in nato spet proti desnemu bregu. V Franciscejskem katastru je bilo Brje otok, reka pa je tekla pod desnim pobočjem. Razlog zakaj je bilo Brje izbrisano iz Nature 2000 je torej treba iskati drugje.

Evropski predpisi, ki urejajo varstvo območij Natura 2000 določajo, da je območje s prednostnimi habitatnimi tipi ali vrstami mogoče uničiti ali prizadeti le v primeru, ko gre za zdravje ali varnost ljudi ali za velike javne koristi. Vendar pa mora te velike javne koristi potrditi Evropska komisija. Potopitev doline Save Dolinke zaradi 0,3% letne proizvodnje elektrike seveda ne more biti nacionalni interes. Zato je Ministrstvo za okolje in prostor, ki je obenem tudi ministrstvo za energijo, naknadno umaknilo Brje iz mreže območij Natura 2000. Povirji v Brjeh in Piškovici sta kljub temu ostali zavarovani z občinskim odlokom.

Dolina Save Dolinke ima številne potenciale. Elektroenergetski potencial je med vsemi najlažje merljiv, mogoče ga je izraziti v številkah, jasno je mogoče povedati, kdo bo imel od njega koristi. Ali bi koncesija Savskih elektrarn v višini 2% letnega proračuna občine Bled, ki bi jo dobili v zamenjavo za potopitev, res zadostovala za čist zrak, mir, sprehode, raftanje, ekoturistične možnosti, veliko območje neokrnjene divjine, mesojede mastnice, zavarovane brstične lilije, pribežališča divjadi, najbolje ohranjene lehnjakotvorne izvire, …

Zavzemam se ZA  pravično in trajno rabo tistih potencialov Doline Dolinke, ki pripadajo in koristijo nam vsem.

 

 

Informacije in Donacije

Društvo za varstvo okolja Bled
Mlinska cesta 3
4260 BLED
tel: 031-617-851
email: dvo.bled@protonmail.com

TRR:
SI56 0700 0000 0400 215 Gorenjska banka Bled

DŠ: 44541287

matična št: 1142127

Prošnja za donacijo

Pristopna izjava

Izjavo izpolnite in nam jo pošljite na naslov zgoraj.

Facebook

Categories
Arhiv