Leto kasneje
Dani Ferčej
Tretjega oktobra je minilo leto dni od zgodovinske zmage na blejskem referendumu. Nobena stran med tem časom ni mirovala. Zagovorniki potopitve Brja in Piškovice se niso odrekli svojim apetitom. Pričakovati kaj drugega bi bilo iluzorno. Novost je v tem, da nas po prepričljivi 63 %-ni zmagi na referendumu nasprotna stran nekako spoštuje in nas mora jemati kot enakopravnega partnerja, kajti po naročilu Ministrstva za okolje in prostor (ki je prevzelo vlogo posrednika v pogovorih) mora projekt uskladiti s stališči Odbora za ohranitev Save Dolinke.
Savske elektrarne v javnosti vztrajajo pri neokusnem in jalovem modrem sožitju, vsebinsko pa tudi niso ponudili nobene bistvene novosti: ca. 5% zmanjšano akumulacijsko jezero in nekaj nasipov, s katerimi naj bi nekako (zelo dvomljivo) zavarovali pred potopitvijo najbolj vredne biološke cone sicer zaščitenega območja. Tako »prilagojen« projekt ni prav nič manj nesprejemljiv od tistega, ki ga je Bled odločno zavrnil na referendumu in je za Odbor za rešitev Save Dolinke nesprejemljiv.
Vsem, ki so nas podprli na referendumu zato sporočamo, da Odbor ostaja neomajno in enotno na dosedanjih stališčih, ki pomenijo ohranitev Brja in Piškovice. Ta stališča in argumente, na katerih slonijo smo podrobno predstavili med drugim v obeh dosedanjih izvodih glasila Zavest in na vseh dosedanjih javnih nastopih.
Temeljno razhajanje med obema stranema bi lahko opisali sledeče: medtem ko se Odbor zavzema za popolno ohranitev doline Brja in Piškovce in hkrati želi aktivno sodelovati pri iskanju možnosti za preživetje obstoječe HE Moste ali celo delno povečanje njene proizvodnje v okviru obstoječih gabaritov, pa je cilj naših nasprotnikov maksimiranje elektroenergetskega izplena ne glede na nepopravljivo škodo, ki bi jo realizacija takega megalomanskega projekta (glede na najvišjo kvaliteto krajine in krhkost 'okolšne', v katero ga želijo vriniti, ga mirno lahko označimo kot takega) neobhodno povzročila kraju.
Za Odbor je temeljni cilj pogovorov med obema stranema priti do take rešitve, ki bo omogočila obstoj in tudi razvoj HE Moste, prvenstveno pa ohranitev ene temeljnih vrednot Bleda, enkratne in neokrnjene narave.
Varovanje blejske Save je visoka stopnja človekove zavesti
Dr. Tone Wraber, redni univ. prof. v pokoju
Energijo seveda potrebujemo, o tem ne moremo dvomiti. Postavlja pa se zelo aktualno vprašanje, kaj še lahko žrtvujemo za potešitev vedno večje energijske žeje. Zelo aktualno zato, ker nekoč ni bilo tako. Ko so gradili, npr. dravske in druge naše starejše elektrarne, se to vprašanje še ni zastavljalo, vendar pa je minilo že več kot pol stoletja od tedaj, ko se je slovenska javnost uprla energijski izrabi Bohinjskega jezera in že tedaj glasovala v prid ohranitvi naravne dobrine.
V živem spominu je še odločitev iste javnosti, da zaradi potreb po energiji ne bomo žrtvovali doline Soče nad Tolminom. V novembru 1965 sem se udeležil tridnevnega simpozija o družbeno-ekonomski upravičenosti gradnje HE Trnovo. Ko že nekaj let berem ali poslušam zagovornike gradnje HE Moste, se še živo spominjam razlogov, s katerimi so tedaj zaradi vršne energije utemeljevali potrebo po gradnji HE Trnovo. Brez nje naj bi nam grozil električni mrk, »življenje ob sveči«, kar pa se kljub neuresničeni gradnji sploh ni zgodilo, Soča pa še vedno teče energijsko neizrabljena, a živa. Tudi tedaj so se zagovorniki gradnje dobrikali javnosti z enostranskim poudarjanjem delnih koristi od gradnje in z omalovaževanjem stališč njenih nasprotnikov. Poslužili so se celo prekinitve električnega toka na večernem zasedanju, na simpozij pa pripeljali svoje pristaše, da so med nastopi nasprotnikov gradnje divje žvižgali in vpili. Bila je prava ponovitev znamenite »tople grede«.
Zgodba se ponavlja. Dovolj je, da se spomnimo dosedanjih javnih razprav o gradnji spodnje HE Moste ali pa preberemo sluzasto lepljivo vsebino sporočila za medije Modro sožitje (Savske elektrarne, 5.oktobra 2004 in 13. septembra 2005). Zagovorniki gradnje tudi tokrat javnost iz-postavljajo enostranskim ali celo zavajajočim informacijam.
Ker nisem energetik, pišem izključno v imenu zagovornikov varovanja krajine z njenimi živimi in neživimi naravnimi danostmi ter iz etičnih razlogov.
Argumenti okoljevarstvenikov so prepričljivi in v današnjem času še posebej aktualni. O argumentih je bilo v našem primeru že dovolj povedanega, zato jih ne bom ponavljal. V prvem trenutku se morda marsikomu zde nepomembni, zanemarljivi, simbolni (saj res, koliko je v denarju vreden Triglav kot simbol slovenske dežele?) in zato brez materialne vrednosti. V resnici pa pomenijo klic k sožitju z naravo, k medsebojnemu sožitju vseh ljudi in k višji stopnji zavesti, od katere je v končni posledici odvisen tudi materialni obstoj človeške vrste.
Človeštvo je do takšnega spoznanja potrebovalo tisočletja. Danes se ga vse bolj zavedamo, čeprav je stvarnost od njega mnogokrat še vedno oddaljena. Človeška sebičnost, lahko bi jo imenovali tudi egoizem (človeške) vrste, je še vedno velika, kljub vse pogostejšim slabim izkušnjam.
Narava in človek kot njen del se sicer spreminjata, večkrat tudi neugodno, vendar ni pametno, da človek kot razumno bitje pri tem nerazumno sodeluje. Aesontius docet. Soča uči. Od izvira do Tolmina skoraj neokrnjena, nas spodbuja pri naravoohranjevalnih prizadevanjih. Verjamem, da bo ostala takšna tudi blejska Sava.
Sedim in pišem
Blaž Intihar, dijak
Sedim in pišem. V Brju. Ura je okoli 11 in nikamor se mi ne mudi. Vse, kar potrebujem za življenje, imam tu. Čisti zrak in čista voda. To je vse. Ničesar več ne potrebujem. Tu, v Brju imam celo več, kot bi potreboval. Imam prijatelje! To mi veliko pomeni. Tu so pravi prijatelji. Lahko jim vse zaupaš, pa te ne bodo nikomur izdali. Garantirano. To so ptice, metulji, ribe, … Tu imam pa še nekaj, in to je najpomembnejše. Tu je del mojega srca, v to dolino sem kar nekako zaljubljen. Sem se vračam najmanj enkrat tedensko.
Privlači me tukajšnje nasprotje. Vedno, ko pridem sem, je vse tako zelo tiho, pa vendar tako glasno. Tiho je, ker ko pridem sem, ne vidim nikogar od ljudi, tu se lahko sprostim, umirim. Če pa pogledam drugače, pa je vse tako glasno. Mravlje tekajo sem ter tja, metulji poskakujejo po rosnih cveticah, ki so se pravkar nastavile jutranjemu soncu. Vse je tako hitro, in vendar tako počasi. Vse je čisto neponovljivo.
Mogoče je voda, ki ravnokar teče mimo mene, tu že bila. Ali pa tudi ne. Nikoli ne bom izvedel. Ne vem niti, kako je bilo tu pred tisoč ali mogoče milijon leti. Vem pa, da danes in v prihodnosti tu ne bo jezera. Še najmanj umetnega. Tistega, ki bi to tišino uničilo in iz nje naredilo glasnost, in ki bi iz glasnosti naredilo tišino. Tega nikakor tukaj ne bo. Tu vladajo nasprotja! Če bi si tu slučajno kdo drznil narediti jez, bi vsa nasprotja uničil. In tako dolina ne bi mogla delovati normalno. Bila bi tako rekoč iznakažena, pusta, dolgočasna in predvsem umazana. Umazana od misli in dejanj odgovornih. Saj vemo katerih.
Sploh pa ne razumem, kako lahko Savske elektrarne temu prelepemu predelu rečejo Brje. To ime je prelepo, da bi ga lahko kar tako uporabljali za svoje zle namene. Saj je res, vsi imamo pravico govora, a vendar bi bilo pošteno, da ime Brje uporabljajo ljubitelji tega predela, ne pa tisti, ki to hočejo uničiti. Ker takrat Brja ne bi bilo več. Prav grozno mi je, ko pomislim, kaj vse si ljudje upajo in kaj vse si lastijo. Kakor da nimajo svoje zemlje, bi radi še sosedovo in tako naprej. Kakor da bi jaz okoli svoje hiše vse nasvinjal, potem bi pa šel k sosedu in mu rekel, da mi mora dati tudi on svojo zemljo, in tako naprej, dokler ne bi bil ves Bled moj in ves zasvinjan. Tak princip imajo S. E. Radi bi si postopoma prilastili vso reko in vso zasvinjali, namesto da bi počistili tisto kar imajo. S tem na koncu ne bo nič. Nula. Čista logika. Tako bi bilo bolje, da bi si Savske elektrarne namesto golega nakladanja po krajevnih skupnostih privoščile tečaj logike. Bi bolje delovali. Ampak naj bo to samo dobronameren nasvet v prihodnje. Kot tudi nasvet vsem Blejcem: ohranimo Brje. Naj živi ta prelepa dolina. In naj je ne uničijo ljudje, ki so dokazali, da ne znajo razmišljati logično. Zato razmišljajmo
Pričevanja
Dr. Albina Alijeski, specialist splošne medicine:
Mag. Branko Lubej, dr. med., Gorenjsko zdravniško društvo:
Judita Mandeljc Kunšič, dr. med.:
Prof. dr. dr. Franz Copf:
Dr. Branko Brodnik:
Dr. Vito Istinič, Zabreznica:
Marjan Veber, Slovenski Javornik:
Dušan Merc, pisatelj:
Mojca Kumerdej, pisateljica in publicistka:
Miha Žvan:
Franc Žerovc:
Gerard Drese:
Karel Maselj:
Iva Poličar:
Pavla Zupan:
Marjan Kalan:
Brje, Natura 2000 in erozija
mag. Martina Kačičnik Jančar, univ. dipl. biol
Uvodno razmišljanje
Janko Rožič, Odbor za rešitev Save Dolinke
Uvodnik Zavest 2
Spoštovane občanke in občani!
Rja namesto Brja? Ne, hvala!
Boris A. Novak
Odgovori na vprašanja
Si bomo brez gradnje jezu res morali svetiti s svečami?
Seveda ne! Gre za povsem nedopustno grožnjo, ki so si jo dovolile Savske elektrarne. Povečanje proizvodnje bi pomenilo samo 3 tisočinke slovenske porabe električne energije, ki nikakor ne morejo bistveno vplivati na preskrbo z električno energijo.
Bomo v primeru, da preprečimo uničenje Brja, res morali uvažati drago energijo?
Slovenija že sedaj uvaža električno energijo in sicer precej več, kot bi jo potrebovala. To pa zato, da del električne energije lahko tudi izvozi. Kupuje tam, kjer je cenejša (Avstrija, Hrvaška) in jo prodaja tja, kjer je dražja (Italija). Seveda pa ne smemo pozabiti, da Savske elektrarne niso Karitas. Če bi vložile 72.000.000 evrov, bi tiste 3 tisočinke električne energije poskušale prodati kar najdražje, da bi se jim povrnil ogromni vložek.
V Brjeh ne srečamo pogosto turistov. So res pomembne za razvoj turizma?
Glavna prednost celotne doline je prav njena skritost, ki je omogočila, da se je v njej skozi tisočletja ustvarila in tudi ohranila izjemna narava. V Brje trenutno zaidejo le redki turisti, ki raziskujejo okolico Bleda na lastno pest, saj zaenkrat na Bledu ne dobijo o Brjeh nobenih informacij, poti še niso označeni in zaenkrat še ni organiziranih rednih vodenih ogledov.
Ne pozabimo, da tudi v soteski Vindgar ni bilo turistov, dokler krajevni zanesenjaki niso uredili dostopa in poskrbeli za promocijo. In konec koncev tudi ob Blejskem jezeru ni bilo mnogo turistov, ko so se pojavljale ideje o izsušitvi in gradnji opekarne. Kljub temu pa je danes verjetno res vsakomur jasno, da bi bilo uničenje tako Vintgarja kot Blejskega jezera pomenilo nepopopisno barbarstvo, ki ga naslednji rodovi ne bi nikoli odpustili.
Bomo v primeru, da na referendumu z glasom ZA ohranimo zaščito Brja, potem pa država vseeno izpelje projekt, ostali brez denarja iz koncesij?
Seveda ne. Kot prvič –Do tega nikakor ne more priti. Država ne more posegati v lokalno samoupravo in samovoljno razveljavljati občinskih odlokov, poleg tega pa ne bi imela nikakršne moralne pravice grobo poteptati jasno izražene referendumske volje svojih državljanov. In kot drugič – Miloščina v obliki 14 milijonov tolarjev koncesijskih dajatev ni nikakršen izraz dobre volje Savskih elektrarn pač pa njihova zakonska obveza, ki se ji nikakor ne morejo izogniti.
O’Connorji obiščejo Bled, 2015
Vid Pečjak
Gospod Stevan O’Connor iz Dublina je sklenil, da si po dolgih letih trdega dela privošči prijetne počitnice.
Brskal je po turističnih katalogih, a se ni mogel odločiti za nobenega. World Turistic mu je ponujal Španijo, Greek Trade Grčijo, Near East Turism celo Bližnji vzhod, kjer pa še niso prenehali muslimanski nemiri. Potem mu je stari oče Vitus svetoval Bled, pravcati turistični paradiž v majhni alpski deželi Sloveniji. V svojih mladih letih ga je obiskal trikrat, vsakokrat je bil zelo zadovoljen in če bi imel večje dohodke, bi ga še naprej obiskoval.
“Romantično jezero, mir in tišina, prijazni ljudje, čudovito gorsko okolje, zapeljivi izleti v okolico, čudovit zrak, poln kisika, to je Bled,“mu je govoril. “Tam sem srečal svojo prvo ženo Micko, ki je čez nekaj let tragično preminula v prometni nesreči“
Stevan O’Connor se je takoj odločil, da preživi dva tedna na Bledu. Iskal je podatke na internetni strani World’s Turism, toda na svoje začudenje Bleda tam ni bilo. "Zastareli podatki,“ si je mislil in iskal naprej, dokler ni v nekem starenm turističnem prospektu našel Bleda z nazivom "Turistični biser Slovenije“. "Otok bleški, kinč nebeški“, je pisalo.
Brž je kupil vozovnice zase in za svojo družino.
Na letališču Brnik ni dobil nobenih uporabnih podatkov. Videl je kombije hotelov iz Kranja, Kranjske Gore in Bohinja, toda nobenega z Bleda. Zato je poiskal taksi. Vendar nihče ni hotel peljati do Bleda. Končno je le dobil nekoga, ki ga je vzel v vozilo s pripombo: "Ste bela vrana. Katerega turista pa danes še zanima Bled?“ O’Connor ga ni dobro razumel, zato je vprašal: “Zakaj?“ Taksist mu je odgovoril: "Boste videli, ko prideva tja. V mojih mladih letih je na Bledu mrgolelo turistov iz vseh dežel sveta, srečal si
Angleže, Nemce, Italijane, Ruse, a to je minilo. K nam se priziblje kvečjemu kakšen nevednež, ki pa ne ostane dolgo. Ponudil jim je plinske maske. "Vzemite, da omilite začetni šok.
Zavili so levo proti reki z imenom Sava Dolinka. Sprejel jih je neznosen smrad. Voznik je brž zaprl okna, a je bilo prepozno. Tudi maske niso pomagale. Smrad jih je spremljal vse do naselja in kasneje je O’Connor ugotovil, da se je tako zajedel v obleke, da jih je moral prepustiti čistilnici. "Fuj, kako smrdi,“ je potožil desetletni Mark.
"Nekdaj ni smrdelo“, je pojasnil voznik. "Toda kmalu potem, ko so zgradili jez, se je razširil po vsem naselju in le v močnem vetru se letovišče izčisti.“
Zavozili so čez most s kalno, blatno reko, po kateri so plavale kepe blata, zelene oplake alg, vele in druga nesnaga. Iz vode se je dvigala megla. Kasneje so O’Connorjevi videli meglo tudi po vsem turističnem naselju, ponoči jim je vdirala v sobe in lezla v pljuča, tako da so kašljali kot za stavo. V Hotelu Park so jih sprejeli prijazno in opozorili, naj ne odpirajo oken, ker so poslopje obletavali oblaki komarjev. Prvi dan je bilo vse v redu. Nato se je pokvarila klimatska naprava in gospa O’Connor je odprla okno. Komarji
so nemudoma vdrli v sobo in jih vso noč grizli in mučili, tako da niso mogli spati.
"Tega smradu, megle in komarjev ne bom več prenašal,“ je sklenil gospod O’Connor. "Prišel sem na počitnice, da si odpočijem od dolgoletnega dela, zdaj pa vidim, da bi bilo bolje ostati doma na West Endu Dublina, čeprav je to industrijska cona.“
Kljub temu so si s taksijem ogledali jezero. Po površini so plavale rdeče lise jezerskih alg. V daljavi se je skozi meglo videl otok. Turistov niso videvali, le na pletni sta sedela dva Angleža in tožila, da ju je turistična agencija zavedla.
O’Connorjevbi so še istega dne zapustili Bled. Odšli so na Koroško, kjer jim je turistična agencija Karntein obljubila počitnice brez megle, smradu in komarjev.
Doma jih je ded Vitus vprašal: "Kako vam je bil všeč Bled? Ste si odpočili?“
"Ker si bil na Bledu v prejšnjem tisočletju“, je odgovoril Stevan, "ti odpustimo, da si nas povlekel za nos. Toda vedi: Bleda, kot si ga poznal, ni več! Ni več zelene obale, modre vode, čistega zraka, zvezdnega neba in nobenih Mick“.