Archive for the ‘Bled’ Category

Uvodnik ZAvest 3

Janko Rožič, arhitekt 

Odbor za rešitev Save Dolinke

Dobro leto je minilo od zmage v neenakem boju za Savo Dolinko, ali bolje, odkar so ljudje z Bleda in okolice ne samo pokazali, temveč skozi referendum, to neposredno orodje demokracije tudi dokazali visoko stopnjo zavesti, poguma in ljubezni do tega prostora. Ta zmaga bi bila seveda povsem normalen odraz kakovosti Prešernove »okolšne« in pripadnosti domačemu kraju, če ne bi bila izborjena v tako nenormalnih razmerah, v katerih so si stali nasproti peščica ozaveščenih posameznikov in strokovnjakov zbranih okoli Odbora za rešitev Save Dolinke, ki smo branili posebne vrednote pokrajine pod Triglavom, seveda s tiho podporo ljudi in na drugi strani predlagatelji projekta, za katerimi je stal vrtoglavo visoki triglavi vrh tedanje politike, medijev in ekonomije. 

Razmerje moči je bilo skoraj tako, kakor na samem začetku leta 1999, ko je eden od slovenskih časopisov uporabil udaren navijaški naslov: »Mala orhideja proti mogočnim megavatom«. Tokrat so se sicer močneje pripravili, toda ne z boljšim projektom, temveč z razdelano strategijo prepričevanja ljudi. Namesto, da bi v skladu z najnovejšimi spoznanji stroke spremenili zastarel in neprimeren projekt, ki bi bil, kakor so ugotovili tudi z njihove strani najeti strokovnjaki ZRC SAZU, za naravo tega prostora uničujoč, so večino sredstev namenili predvsem za novo promocijo starega projekta. 

V čem je modrost "Modrega sožitja", propagandnega gradiva in celostne podobe, ki ga je posebej za ta namen izdelala organizacija za stike z javnostjo? Projekt, ki je bil »dimenzioniran predvsem na maksimalne ekonomske in ener-getske učinke«, je bil ponujen kot idealen projekt, ki naj bi pred erozijo rešil ne samo dolino, temveč celo Savo. Projekt, ki bi potopil izjemno dolino, naravni spomenik med Vrbo in Bledom z zastrupljeno vodo jeseniškega industrijskega bazena, pa je bil propagiran kot nova turistična ponudba Bleda. 

Čeprav so nas poleg energetikov imeli ves čas na očeh »profesionalni komunikologi«, čeprav so nekatere ključne »mnenjske voditelje«, kakor strokovno kličejo vplivne ljudi, prepričevali celo na domu, čeprav so za anketo vpoklicali celo študente Fakultete za družbene vede, čeprav so kršili tudi zakon o medijih, saj so v nekaterih časopisih prodajali svoje propagandne pamflete kot navadne članke, se je še enkrat izkazalo, da se resnice ne da postaviti na glavo in ljudi ne voditi za nos. Laž nikoli NE postane resnica, tudi če je stokrat, ne samo desetkrat ponoviš. S to bistro ugotovitvijo je sredi najbolj vročih razprav Dani demantiral vse, ki še danes ponavljajo to, v čemer se je motil že oče moderne propagande, Goebels. Ta droben a bistven popravek ni iskrica, ki v prvi povodnji ugasne, temveč eden od tistih kamenčkov, preko katerih se tudi umazana voda pretaka vse bolj čista. Prav ta drobna a dobra izkušnja, ki jo poznamo vsi, ki smo sodelovali, je prispevek Save Dolinke v zakladnico izkušenj človeštva. Zame se je še enkrat potrdilo, kar sem izkusil že večkrat, da se resnice ne da zadušiti in da naši ljudje znajo najti pravo rešitev, če imajo prave podatke in se lahko odločajo po lastni vesti.

Ker se po dveh neuspelih poizkusih uresničenja spornega projekta zavedamo, da bodo vedno znova sledili pritiski, dokler problem ne bo rešen, smo se po povabilu Ministrstva za okolje in prostor odločili, da z lastnimi strokovnimi izkušnjami in skupaj z izkušenimi projektanti in energetiki, poizkušamo pomagati razrešiti problem. Naše stališče je jasno, referendum zavezuje vse in se za časa tega občinskega sveta to vprašanje ne more več odpreti. Torej imamo še nekaj časa. Elektrarna kot tehnični objekt se mora prilagoditi izjemnosti tega prostora, ki je konec koncev naravni spome-nik. Verjamemo, po zadnjih že vloženih naporih pa smo tudi vedno bolj prepričani, da obe dolini, Brje in Piškovico lahko ohranimo, HE Moste pa v skladu z najsodobnejšimi okoljskimi, energetskimi in ekonomskimi spoznanji prenovimo in saniramo tako, da lahko preživi. Upam, da vam bomo že v naslednji številki ZAvesti lahko predstavili vsaj dve različici rešitve. 

Na koncu tega uvoda pa bi rad opozoril na izjemno perečo situacijo v blejskem prostoru, ki se zrcali v večini člankov nove številke ZAvesti. V času ko smo vsi ogromno energije posvetili »kompen-zacijskemu bazenu«, se je bistveno poslabšalo stanje okoli jezera. Takoj po referendumu, preden smo sploh lahko normalno zadihali, sta čez noč padli stari Pikonovi hiši v zavarovanem vaškem jedru Zagoric. Ta brezobzirna porušitev izjemne prostorske kompozicije starega vaškega jedra, ki sem jo kot primer modrosti in celovite uglašenosti ljudske gradnje kazal na vseh predavanjih pri nas in v tujini, me je še posebej prizadela. Ne samo zato, ker se Triglava in Debele peči, ključnega poudarka stare prostorske ureditve, zaradi previsokega slemena novogradnje z glavne vaške ulice ne bo dalo več videti, tudi umestitev samih apartmajev v jedru vasi, ki brez problematične spremembe občinskega odloka ne bi bila mogoča, je napaka, ki ruši turistično ponudbo v samem centru Bleda. Če se vaščani ne bi posebej zavzeli, pa bi izgubili tudi pot, ki vas povezuje s središčem kraja. 

Še slabše bi jo lahko odnesli vaščani Gradu, saj so bile zanje zaradi novih pritiskov Diagnostičnega centra, ki naj bi se širil na zavarovano območje celo v Zdraviliški park, že predlagane rumene dovolilnice, ki čudno spominjajo na židovske zvezde. Ne pretiravam, gre za tako skrajno nevarno zmes izsiljevanja parcialnih interesov in popuščanja občine, da se ne smemo več slepiti. Iz dveh slabih stvari, ki pri nas žal nista tako redki, se hitro lahko izcimi tretja, ki šele odkrije vso grozlji-vost takega početja. V taki brezbrižnosti, ki večkrat veje skozi občinske seje, niso ogrožene samo ključne vrednote in javni interes, temveč kaj hitro tudi osnovne človekove pravice. 

Zato ni čudno, da vaščane Mlina upravičeno skrbi, kaj bo naredila južna obvoznica iz njihove vasi. Saj od uničenja Betinske soteske ni bilo nobenega dobrega zgleda in bistvenega premika. Lokacijski načrt še vedno pripravlja ista oseba, ki je odgovorna za večino blejskih problemov v zadnjih desetletjih. 

K temu lahko dodamo stihijsko razpršeno gradnjo, ki se nadaljuje v okolici večine vasi, celo tam, kjer je doslej ni bilo, na sami obali jezera nad proble-matično prenovljenim Justinim rajem v osredju in ospredju Prešernovega raja. 

V središču Bleda, v osrednjem parku se prodaja stavba TVD Partizan. Sprašujemo se, kako je mogoče, da je edini telesno kulturni in kulturni objekt, ki pripada društvom in vsem prebivalcem Bleda, naprodaj in to celo brez njihove vednosti, kaj šele soglasja. Kaj ga Športna unija ni pridobila samo pod pogojem, da skrbi za njegov prvotni namen? 

Ker smo že pri kulturnih domovih ne morem mimo situacije v Zgornjih Gorjah, moji rojstni vasi, v kateri nameravajo sredi »farovškega sadovnjaka« zidati »novo pošto«, ki mu danes pravijo »večnamenski objekt«, prostoren Gorjanski dom pa zraven propada. Modrost ni ogrožena, dokler ni narejen ponaredek, pravijo stari modreci. Za nameček pa nameravajo prodati še staro občino, stavbo krajevne skupnosti, v kateri je pošta podnajemnik. Krajevna skupnost pa naj bi se preselila na podstreho nove pošte. Lokalna samouprava kot »nekakšen podnajemnik v podstrešni sobici« bi s tem dosegla najnižjo točko v zgodovini Zgornjih Gorij. Velika stara občina, ki je nekoč segala od Save na Jesenicah preko Blejske Dobrave do Triglava in v kateri je bilo že leta 1879 ustanovljeno prvo kulturno društvo, bi na pragu sanj o samostojni občini postala samo še spalno naselje, tik preden utone v kratko spanje pravičnega in dolgo nespečnost nepravičnih. 

V ureditvenem načrtu, ki smo ga pred nekaj leti izdelali s Fakulteto za arhitekturo in v katerem so bile Gorje prepoznane kot ena od prostorsko najbolje obdelanih vasi v Sloveniji, smo jasno zapisali, da se zaradi ohranitve centralnih funkcij naselja stavbi Stare občine in Zadruge ne smeta odprodati. Naredili smo več različic, kako najbolje povezati novo pošto s prenovo Gorjanskega doma. Zaradi »denacionalizacije«, ki so jo sami, to je sedaj že jasno, nerazumno dolgo vlekli, so nas dobesedno prisilili, da smo majhen objekt pošte rahlo ločili od Gorjanskega doma, vendar tako da je večji del sadovnjaka z vsemi razgledi še vedno ostal kot vrednota. Na večjo spremembo nismo pristali, zato je ureditveni načrt mimo naše volje spremenil nekdo drug in velik večnamenski objekt narisal na sredo sadovnjaka. Nerazumno so povečali tudi telovadnico, tako da ima neprenovlje-na šola zraven že sedaj velike težave z vzdrževanjem. Edina sled blokiranega ureditvenega načrta v stvarnem prostoru je začeta prenova glavnega vaškega trga, ki pa so jo ustavili v trenutku, ko smo že nastavljen pločnik pripeljali do najbolj prometne ceste. Pred znamenjem v Zgornjih Gorjah – kako pomenljivo – se vsak lahko prepriča, če le pogleda pod noge, da je bilo nekomu ljubše, da se otroci skozi Gorje še vedno prebijajo po najbolj prometni cesti, namesto da bi varno hodili po pločniku. Kakšna skrb za najmlajše?

Z novimi načrti na območju Vezenin je ogrožena edina res prava industrijska in poslovna cona Blejskega kota, ki leži na začetku in na robu naselja, tako da težki promet ne vpliva na stanovanja in turistični center. Za spremembo namembnosti iz poslovne v stanovanjsko absolutno ni nobenih strokovnih razlogov, naspro-tno s takim početjem občina z eno potezo ruši dve gospodarski osnovi kraja, pravo industrijo z ukinjanjem tukaj, z novimi apartmaji pa tudi »turistično« na celem Bledu. Kakšna skrb za podjetništvo, ki ga imajo nekateri svetniki vas čas na jeziku. Ali pa nekateri, ki so že pokupili zemljišča v Spodnjih Gorjah, spet nevarno špekulirajo? Češ, ukinimo tu, da bomo bolje prodali tam? To je odgovornost in napaka občine, kajti, če bi bilo jasno, da industrijske cone ni mogoče spreminjati v apartmajsko naselje, bi industrija brez špekulacij našla pravega lastnika, podjetnika z vizijo in bi danes, ko se celo moda vrača k izročilom, s čipkami v dobi čipov, Vezenine spet lahko cvetele. Ne samo nekaj sto delovnih mest, od tega bi lahko živelo nekaj sto blejskih družin. Ker so bile spremembe prevelike in niso bile razgrnjene, se načrti, ki niso v skladu z zakonom, morajo ustaviti. Še enkrat je treba premisliti sama izhodišča in popraviti kar je mogoče popraviti. 
Zato smo zadnjič z upanjem in zaupanjem pozdravili ministra za okolje in prostor Janeza Podobnika, ki si je s svojimi strokovnjaki kljub pozni uri vzel čas za srečanje z Blejci. Veseli nas, da je sprejel pobudo za arhitekturno in urbanistično delavnico, s katero bi bilo mogoče najbolj celovito, učinkovito ter odprto premisliti in naravnati prostorski razvoj blejskega kota. Prednost delav-nice ni samo v tem, da v večplastni prostorski problematiki skozi dialog različnih strok najhitreje pridemo do celovitih rešitev, temveč tudi v tem, ker so zaradi odprtosti procesa rezultati delavnice že usklajeni z lokalnim prebivalstvom. Že vnaprej se veselimo ustvarjalnih uspehov delavnice, saj smo že dolgo pripravljeni. 

Naj se vam na koncu zahvalim za vse kar ste dobrega storili in vam v imenu Odbora za rešitev Save Dolinke in drugih ljudi jasne zavesti in čiste vesti zaželim obilo sreče, zdravja in ustvarjalnega veselja v prihajajočem letu.

 

Zaskrbljujoča inventura vasi Grad in njene prostorsko okoljske prihodnosti

 

V imenu Uličnega odbora: Štefan Prskalo, Maja Vrtačnik, Miloš Ažman

Uvodoma želimo opozoriti na dejstvo, da so vasi Grad, Zagorice, Želeče, Mlino z Zazerjem, Rečica in druge, kasneje poimenovane kot Bled obstajale že pred letom 1004 in da prav tako tudi Slovenija ni vstopila v Evropo šele leta 2004.

Prebivalcem Bleda so stoletja vladali tuji oblastniki, pestile so ga vojne, epidemije, potresi, požari in vendar se je obdržal in na ta način ohranil slovenski narod v tem prostoru. Tudi v blejski zgodovini se je neštetokrat izkazalo, da so se nosilcem plemiških naslovov izpodmaknila tla pod nogami, preprost delovni človek pa se je kljub naštetim težavam ohranil na koščku zemlje, ki jo je pri delu napajal s svojim znojem. 

Zaradi arogance lokalnih oblastnikov smo danes še posebej zaskrbljeni, kaj od tega, kar smo prejeli od naših dedov, bomo lahko zapustili svojim vnukom.

Prebivalci grajskega jedra ugotavljamo, da smo v obdobju nove občinske oblasti pridobili le drobtine z županove mize, pa še te je zelo težko realizirati. Še manj od občinske uprave. Predzadnja seja občinskega sveta je javnosti pri sprejemanju Odloka o varnosti v prometu (zaprto območje) pokazala vso »strokovnost« nekaterih služb občinske uprave in odnos posameznih svetnikov do reševanja temeljne pravice občanov do uporabe in uživanja svoje lastnine.

Samo argumentaciji predlagatelja in sopodpisnikov amandmaja (ki iz Odloka črta uvedbo posebnih dovolilnic za stanovalce zaprtega območja) ter trezni utemeljitvi g. Novaka (da bodo morali pacienti Diagnostičnega centra Bled najprej po rumene kartone na občino, če bodo želeli vstopiti v zaprto območje) se lahko zahvalimo, da nam ne bo treba živeti v getu. Gospod župan se je komentarja vzdržal, gospod direktor občinske uprave pa je v poslovniku »preverjal« upravičenost predloga amandmaja, sprejetega na seji. Do prihodnjih volitev si bomo dobro zapomnili tudi gospoda svetnika, sicer častnega občana Bleda, ki je edini glasoval proti amandmaju, predvsem pa njegovo res zanimivo utemeljitev take odločitve.

Občane in javnost smo v imenu ustanovnih članov Uličnega odbora Grajske in Riklijeve ceste ter ceste Pod skalo pooblaščeni obvestiti, da smo 15.09.05 ustanovili politično neodvisen ulični odbor, ki bo povezoval vse zainteresirane prebivalce pri uresničevanju osnovnih pravic tega dela Bleda.

Na sestanku smo sprejeli sledeče sklepe:
1. Uredijo naj se odnosi med koncesionarjem za plinsko napeljavo in občinsko upravo in nadaljuje z deli, ki so se ustavila na Riklijevi cesti. Nujno je potrebno urediti vodovodno in komunalno infrastrukturo. Luknje v asfaltu so bile zakrpane šele po intervenciji občana zaradi padcev pešcev.

2. Prepreči naj se parkiranje na pločnikih in zelenih površinah na območju zgoraj navedenih treh cest. Zagotoviti je potrebno spoštovanje postavljenih prometnih znakov.

3. V parkovne površine Zdraviliškega parka ni dopustno posegati po sklepu občinskega sveta na 29. seji maja 2002.

4. Zahtevamo takojšnjo ureditev izvira pri hotelu Jelovica (samovoljno speljanega v kanalizacijo!), da bo studenec ponovno napolnil svojo dosedanjo strugo v parku.

5. Postavljamo vprašanje, kdaj bodo izvršena osnovna ureditvena dela na navedenih treh ulicah oz. cestah. Le te spadajo med najbolj obiskane dele Bleda, zato je nujna čimprejšnja ureditev razsvetljave, vseh odtokov meteorne vode in stopnišča na Riklijevo. 

6. Župana sprašujemo, kdo je v nasprotju s sklepi sodišča v Radovljici odobril parcelizacijo Zdraviliškega parka in javne poti Pod skalo. 

7. Kdo je predlagal prodajo javnih površin ceste 

8. Kdo je odobril širitev ceste Pod skalo za dvosmerni promet (izdano je bilo soglasje).

9. Kdaj se bo uredila cesta Pod skalo v skladu s sklepi zgoraj navedene seje občinskega sveta in upoštevali sklepi, sprejeti na sestankih med županom in prizadetimi občani (maj 03, februar 04, junij 04, september 04).

10. Pričakujemo tudi odgovor odvetniški pisarni in ne nazadnje revizijo odlokov: prostorsko ureditveni pogoji za središče Bleda (Ur.l. RS 90/98) in njegovih 4 (štirih) sprememb. Nekatere njegove spremembe niti niso bile usklajene z državnimi odloki (MOPE, Ur.l. RS, št. 11/99).
Sodoben urbani razvoj upošteva načelo, da se, če je le možno vzdržimo posegov v naravno in kulturno dediščino ali pa prilagodimo gradnjo lokacijsko in tehnološko tako, da bo poseg čim manj moteč. Tudi v Sloveniji se vse bolj zavedamo, da je potreben zavesten premislek pred samo gradnjo. 

Očitno je, da se posamezne urbane in krajinske strukture obnavljajo in razvijajo v uspešne centre, druge pa zastajajo, kot da razvojni tokovi tečejo mimo njih. Spet tretje pa propadajo zaradi brutalnega pritiska finančnih centrov, ki iz prostora črpajo kratkotrajne dobičke, ki se prelivajo kdove kam. Kam bi pri tem uvrstili Bled?

Zavedamo se, da je ozaveščeno upravljanje prostora zelo zahtevno in odgovorno delo, še posebej pa težavno za tiste, ki jim je prva skrb osebni profit in politična promocija. Vse javno leporečje ne odvezuje odgovornosti tistih, ki objektivno omogočajo zlorabe prostora v pridobitne namene. 

Naše mnenje je zelo podobno mnenjem številnih prebivalcev Bleda, slovenske strokovne in laične javnosti ter tudi tujih obiskovalcev (pridobljeno iz raznih anket) in sicer:

1. Največjo nevarnost Bledu in okolici predstavlja »trdi« in masovni turizem v povezavi s povečanjem že obstoječih kubusov in gradnjo novih v neposredni bližini jezera in pojezerja.

2. Prepogosto se izvaja prekrivanje namembnosti prostora z različnimi dejavnostmi na elitnih lokacijah, brez preverjene realne strategije turističnega razvoja in brez dolgoročne prostorske in okoljske strategije. Prav tako ni izdelane vizije umeščanja vaških jeder v celovito krajinsko podobo ambienta Bleda.

3. Skrb zbuja neurejena prometna infrastruktura, zelene površine, vodotoki in odnos oblasti do naravne in kulturne dediščine.

4. Nepripravljenost na sodelovanje s prebivalstvom in soočanje argumentov pri urejanju javnih zadev je postala že pregovorna.
 

 

Rja namesto Brja? Ne, hvala!

 

Boris A. Novak

 
RJA NAMESTO BRJA? 
NE, HVALA!
 
Ker je Blejsko jezero
preveč betonirano
in ker manjka kilovatov,
velemojstri za meglo
tlačijo v denarnico
novo umetno jezero.
 
Da bi od pravljičnega Brja
ostala le blato in rja?
 
NE, HVALA!

O’Connorji obiščejo Bled, 2015

 

Vid Pečjak

 

Gospod Stevan O’Connor iz Dublina je sklenil, da si po dolgih letih trdega dela privošči prijetne počitnice.

Brskal je po turističnih katalogih, a se ni mogel odločiti za nobenega. World Turistic mu je ponujal Španijo, Greek Trade Grčijo, Near East Turism celo Bližnji vzhod, kjer pa še niso prenehali muslimanski nemiri. Potem mu je stari oče Vitus svetoval Bled, pravcati turistični paradiž v majhni alpski deželi Sloveniji. V svojih mladih letih ga je obiskal trikrat, vsakokrat je bil zelo zadovoljen in če bi imel večje dohodke, bi ga še naprej obiskoval.

“Romantično jezero, mir in tišina, prijazni ljudje, čudovito gorsko okolje, zapeljivi izleti v okolico, čudovit zrak, poln kisika, to je Bled,“mu je govoril. “Tam sem srečal svojo prvo ženo Micko, ki je čez nekaj let tragično preminula v prometni nesreči“

Stevan O’Connor se je takoj odločil, da preživi dva tedna na Bledu. Iskal je podatke na internetni strani World’s Turism, toda na svoje začudenje Bleda tam ni bilo. "Zastareli podatki,“ si je mislil in iskal naprej, dokler ni v nekem starenm turističnem prospektu našel Bleda z nazivom "Turistični biser Slovenije“. "Otok bleški, kinč nebeški“, je pisalo.

Brž je kupil vozovnice zase in za svojo družino.

Na letališču Brnik ni dobil nobenih uporabnih podatkov. Videl je kombije hotelov iz Kranja, Kranjske Gore in Bohinja, toda nobenega z Bleda. Zato je poiskal taksi. Vendar nihče ni hotel peljati do Bleda. Končno je le dobil nekoga, ki ga je vzel v vozilo s pripombo: "Ste bela vrana. Katerega turista pa danes še zanima Bled?“ O’Connor ga ni dobro razumel, zato je vprašal: “Zakaj?“ Taksist mu je odgovoril: "Boste videli, ko prideva tja. V mojih mladih letih je na Bledu mrgolelo turistov iz vseh dežel sveta, srečal si
Angleže, Nemce, Italijane, Ruse, a to je minilo. K nam se priziblje kvečjemu kakšen nevednež, ki pa ne ostane dolgo. Ponudil jim je plinske maske. "Vzemite, da omilite začetni šok.

Zavili so levo proti reki z imenom Sava Dolinka. Sprejel jih je neznosen smrad. Voznik je brž zaprl okna, a je bilo prepozno. Tudi maske niso pomagale. Smrad jih je spremljal vse do naselja in kasneje je O’Connor ugotovil, da se je tako zajedel v obleke, da jih je moral prepustiti čistilnici. "Fuj, kako smrdi,“ je potožil desetletni Mark.

"Nekdaj ni smrdelo“, je pojasnil voznik. "Toda kmalu potem, ko so zgradili jez, se je razširil po vsem naselju in le v močnem vetru se letovišče izčisti.“

Zavozili so čez most s kalno, blatno reko, po kateri so plavale kepe blata, zelene oplake alg, vele in druga nesnaga. Iz vode se je dvigala megla. Kasneje so O’Connorjevi videli meglo tudi po vsem turističnem naselju, ponoči jim je vdirala v sobe in lezla v pljuča, tako da so kašljali kot za stavo. V Hotelu Park so jih sprejeli prijazno in opozorili, naj ne odpirajo oken, ker so poslopje obletavali oblaki komarjev. Prvi dan je bilo vse v redu. Nato se je pokvarila klimatska naprava in gospa O’Connor je odprla okno. Komarji
so nemudoma vdrli v sobo in jih vso noč grizli in mučili, tako da niso mogli spati.

"Tega smradu, megle in komarjev ne bom več prenašal,“ je sklenil gospod O’Connor. "Prišel sem na počitnice, da si odpočijem od dolgoletnega dela, zdaj pa vidim, da bi bilo bolje ostati doma na West Endu Dublina, čeprav je to industrijska cona.“

Kljub temu so si s taksijem ogledali jezero. Po površini so plavale rdeče lise jezerskih alg. V daljavi se je skozi meglo videl otok. Turistov niso videvali, le na pletni sta sedela dva Angleža in tožila, da ju je turistična agencija zavedla.

O’Connorjevbi so še istega dne zapustili Bled. Odšli so na Koroško, kjer jim je turistična agencija Karntein obljubila počitnice brez megle, smradu in komarjev.

Doma jih je ded Vitus vprašal: "Kako vam je bil všeč Bled? Ste si odpočili?“

"Ker si bil na Bledu v prejšnjem tisočletju“, je odgovoril Stevan, "ti odpustimo, da si nas povlekel za nos. Toda vedi: Bleda, kot si ga poznal, ni več! Ni več zelene obale, modre vode, čistega zraka, zvezdnega neba in nobenih Mick“.

PREIZKUS CIVILIZACIJSKE ZRELOSTI MODERNE SLOVENSKE DRUŽBE

 

Dr. Boštjan M. Turk, docent za francosko književnost Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

 

S prehodom iz industrijske v informacijsko družbo, z zamenjavo političnega sistema in z osamosvojitvijo smo Slovenci napravili bistven civilizacijski korak naprej. Ta korak je pomenil tudi izostritev čuta za nekatere stvari, ki smo jih v času »težkoindustrijskega« socializma sistematično spregledovali. Morda najpomembnejša izostritev čuta poleg smisla za soupravljanje družbe, za parlamentarno demokracijo, je bila izostritev pogleda na ravnanje z okoljem. Nenadoma smo se zavedli, da le to ni dano enkrat za vselej, in da so takšni koraki v smer njegovega opustošenja lahko nepovratni. Premik od pogleda na svet skozi očala »težke industrije« do opazovanja skozi natančen mikroskop informacijske dobe, nas je napravil občutljive tudi za dojemanje čara naših krajev.

Med tiste kraje, ki so po lepoti najbolj zaznamovali slovenstvo, brez dvoma sodi Bled. Bled je prestižen simbol naravne lepote, hkrati pa velika priložnost našega »visoko tehnološkega« turizma. Bled po vsem kar ima, ne pripada samo Sloveniji, temveč je del evropske naravne in duhovne krajine. Ob njem teče reka, ki povezuje mnoge narode, verstva in kulture. To je reka Sava, ki je tako lepa, da so ji pesniki že posvetili svojo besedo in misel. Nepozabna v tej zvezi ostaja zbirka, ki jo je Jože Snoj, Prešernov nagrajenec, posvetil reki Savi »od svita do svita«. Ta Bled in ta Sava sta v enem najobčutljivejših delov sedaj pripravljena za likvidacijo, za potop. Brezdušna birokratska roka, skrita pod imenom »Savske elektrarne« želi izvesti uničenje dela reke in doline, da bi pridobila dodatnih nekaj watov električne energije. Te je dobesedno zasula žlindra, kajti v času težkoindustrijskih  Jesenic so jo sipali v akumulacijsko jezero, ki ga je počasi, a vztrajno zasula. Sedaj nameravajo kvarni učinek žlindre odpraviti tako, da bi poplavili področja v zelenem pasu Bleda. Predlagana pregrada akumulacijskega jeza je samo 200 metrov od igrišča za golf, 1400 metrov od rojstnega kraja Franceta Prešerna in le dobrih 1000 metrov od Bleda. Gre za poseg, ki bi nepovratno pokvaril okolico tistega kraja, na katerega smo Slovenci tako ponosni. Nesprejemljivo je, da se škoda, ki jo je nekdaj povzročilo težkoindustrijsko opustošenje, poskuša sedaj rešiti na tak način, z ekološko skrajno spornim novim akumulacijskim jezerom. To bi pomenilo tudi smrt mnogih rastlinskih in živalskih vrst, od katerih je prenekatera ogrožena ali že na robu izumrtja.

Vprašanje civilizacijske zrelosti slovenske družbe zato je, ali se bo takšnim ukrepom znala zoperstaviti in zavarovati življenjski, duhovni in kulturni prostor Bleda ter ga prihraniti prihodnjim generacijam.

 

 

Preprečimo zajezitev Save Dolinke

 

Dr. Jože Štirn, zaslužni univ.prof.

Član Evropske akademije za okolje

Preprečimo zajezitev Save Dolinke, ohranimo prost njen rečni tok in
tako tudi njene dragocene naravne vrednote!
 
Kot se vidi iz naslova, bom v tem prispevku pisal največ o nepopravljivem razvrednotenju rečnega okolja Save Dolinke in nekaterih drugih, zelo resnih problemih, do katerih bi po mojem trdnem prepričanju neizogibno prišlo v primeru dejanske izvedbe projekta “Sanacija in doinstalacija HE Moste“. Pred tem pa moram bralcem, ki še niso dovolj seznanjeni s to zadevo, posredovati nekaj uvodnih informacij. Najprej na kratko o ciljih tega projekta, ki so naslednji:
 
1 – sanacija obstoječega zajezitvenega jezera (delna) in dvig njegove gladine za največ 1.5 m;
2 – hidrotehnična obnovitev obstoječe, 54 let stare jezovne pregrade;
3 – postavitev sodobne strojnice HE Moste II na novi obrežni lokaciji nasproti zaselka Piškovca;
4 – izgradnja ~5 km tunela (∅ ~5 m), vodostana in cevovoda za spust vode od jezu do strojnice;
5 – izgradnja nove jezovne pregrade višine 18.5 m z vgrajeno strojnico HE Moste III ;
6 – formiranje novega zajezitvenega jezera med Piškotarjevim in Blejskim mostom.
 
 
Poleg navedenih investicijskih ciljev in pomembno zvišane proizvodnje električne energije, ta Projekt obeta tudi raznotere druge koristi, naložbe in dejavnosti, ki naj bi po potopitvi omenjenega dela rečne doline in sedanjega naravnega spomenika Brje, nenavadno pomembno prispevale k izboljšanju okolja na ožjem območju s formiranjem “novih vlažnih biotopov“, urejenostjo lepo nasutega terena ob jezeru, odpravljanjem smeti, kosovnih odpadkov ipd.. Novo zajezitveno jezero in preostanki ravninskeg terena (pretežni del doline, ki ne bi bil potopljen, so namreč strma in skorajda neprehodna gozdnata pobočja in navpične konglomeratne stene), naj bi omogočili tudi neslutene turistične, rekreacijske in izobraževalne možnosti, ki bi lahko pomembno razširile turistično ponudbo Bleda. Najbolj blagodejni učinek izgradnje izravnalnega bazena, (kot je v Projektu to zajezitveno jezero poimenovano), na katerega se nestrpno čaka že od l.1952, pa investitor in njegovi zvesti zaščitniki na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo vidijo v tem, da bi jezero umirilo hidrološka nihanja Save, vse tja do HE Mavčiče in tako ublažilo kritične erozijske procese (kar pa je samo delno res!). Spričo omejenega prostora v “Zavesti“, na tem mestu teh zadev nebom mogel komentirati, bom pa29/9/04 zvečer ob diapozitivih tudi otem predaval na Gozdni upravi Bled.Sploh pa se mi za te teme zdi škoda vašega in mojega časa, ker menim, da so bolj puhlice za pridobivanje prijateljevProjekta, kar me sem in tja spominja že na kakšno burko. Se bom rajši posvetil utemeljevanju mojega trdnega stališča, da je načrtovana zajezitev Dolinke, ne glede na pričakovane gospodarske učinke, enostavno nedopustna.
 
 
 
(pripis k sliki) Položaj spornega odseka Dolinke in naravnega spomenika Brje v "predsobi" slovenskega alpskega sveta, za katerega smo 1995 ratificirali Alpsko konvencijo, njenih določil in priporočil pa se, vsaj v zadevi Save Dolinke ne upošteva.
 

Kot prvo v tej zvezi, bom obravnaval skrb za ohranitev naravnega rečnega okolja Dolinke, ki bi nepovratno izginilo v načrtovanem zajezitvenem jezeru, kot zelo majhen, pa vendarle sestavni del celotne Save, upajmo pa, da ne tudi še en vzrok več v nadaljevanju degradacije njenega vodnega okolja. Naj začnem s tem citatom iz monografije Melik A., 1935, Slovenija I.: “Naši kraji so na glasu po tem, da imajo čudovito čiste vode, ki se odlikujejo po modrozeleni barvi, kot jo ima Sava . . . .“ Sam se je takšne še spomnim iz prvih povojnih let, pa ne iz Zelencev, ampak izpod Šmarne gore. Na žalost je ta alpska in naša najdaljša reka takšna samo še od izvira do sredine Jesenic, torej vsega 29 km, oziroma 13 % celotne dolžine Save, ki brez pritokov meri na slovenskem ozemlju 219 km. Nizvodno od Jesenic sledi 6 km neznansko onesnažene reke iz Moščanskega jezera, nato 3 km občasno hidrološko – osiromašenega rečnega okolja v “stari strugi“ ter 4 km “samočistilnega odseka“, skupno torej 13 km degradirane Save. Nizvodno od tega območja, tja do izliva Tržiške Bistrice, torej kakšnih 18 km, je Sava, sicer ne več deviška, vendar še lepa in prav neznatno onesnažena reka, no, z eno zanemarljivo “lepotno napako“ pod izlivom Save Bohinjke, zakaj tako, rajši ne bi povedal. Od tu do hrvaške meje pa je Sava skoraj neprekinjeno grobo onesnažena in degradirana do stopnje, ki je izrečno nesorazmerna, tako s številom prebivalstva, kot z vrednostjo industrijske in agrarne proizvodnje. Ostalo je torej le kakšnih 50 km, oziroma 23 %, več ali manj neprizadetega rečnega okolja.

Spričo takšne, kar malo grozljive podobe, pač ni treba biti ne vem kakšen specialist, ali pa sovražnik elektrarn in razvoja na sploh, da spoznaš in uveljavljaš: STOP za vse posege na Savi, ki bi nepovratno ogrozili njen naravni ekosistem, druge naravne vrednote ali njeno očarljivo lepoto. STOP tudi zato, ker če ne bomo nadaljnih uničujočih posegov preprečili zdaj, jim bodo sledili drugi, dokler Sava ne bo takšna kot recimo Pad. Mora pa se seveda ta STOP pač nekje pojaviti prvič.

(pripis k sliki desno) Investitor prikazuje vlogo nove zajezitve tudi kot okoljsko naložbo, predvsem v smislu omilitve rečne erozije, ki pa je v spodnjem sektorju Dolinke izjemna, pravilo pa so gornji podori, teh pa ne povzroča reka; dobro, da so, ker vračajo reki prod, ki zaradi HE Moste ne pride vnizvodno strugo; tale podor je v Piškovci.

Še posebno dobrodošlo bi bilo, če bi se ta “prvič“ udejanil v zvezi z našo akcijo za ohranitev naravnega toka Dolinke prav v “samočistilnem odseku“, kajti eden izmed poglavitnih razlogov te težnje je vzporedna ohranitev takšnega okolja, ki omogoča vse samočistilne, v največji meri biološke procese. Le-ti imajo za kakovost vode v Dolinki, pa tudi v gornjem delu že združene Save, ogromen pomen. Če bi si, takole za lažje predstavljanje, odmislili samočistilne procese tam, kjer naj bi valovalo novo jezero, bi bila kvaliteta Save, recimo pod Šobčevim bajarjem, verjetno prav tako slaba kot jo imamo v Piškovci, kadar HE Moste obratuje in iz iztočnega tunela bruha sivozeleno godljasto vodo. Investitor in drugi, ki o tej zadevi odločajo, bi se namreč morali soočiti z dejstvom, da v takšnih, grobo onesnaženih in evtrofnih zajezitvenih jezerih kot je n.pr. obstoječe Moščansko in kakršno bi neizogibno in zelo hitro postalo tudi novo načrtovano jezero, samočiščenje, v pravem pomenu te besede, usahne. V takih jezerih se kakovost vode ne izboljša, ampak pokvari; iz jezera teče slabša voda kot je bila tista, ki je vanj pritekla. Celo vsebnost kisika se bistveno zmanjša, ker bakterijski razkroj mrtve organske materije, (uvožene in v jezeru pridelane, pretežno kot mogočna biomasa, predvsem iz ponavljajočega se “cvetenja“ enoceličnih planktonskih alg), porabi  kumulativno ogromne količine kisika.

 

Zato bi sedimenti načrtovanega jezera bržčas ugrabili dobršen del kisika iz Radovne, ki je, še posebno zaradi svojih, izredno bogatih zalog kisika “dobrotnica“ samočiščenja Dolinke. Tudi izgubo teh in drugih dobrodejnih učinkov Radovne uvrščam med težke posledice načrtovane zajezitve. Seveda med prav take posledice štejem tudi že sam pojav jezera, za kar imam kar nekaj tehtnih razlogov, tudi v navezi s fantazmi o njegovi rekreativni in turistični rabi, vendar pa mi razpoložljivi papirni prostor ne dopušča nadaljnih razpravljanj. Zato tudi nimam možnosti, da bi nekoliko pojasnil nekatere strokovne pojme, pač pa predlagam bralcem, ki se posebno zanimajo, da si preberejo spodaj omenjeni članek prof.Tomana, pa jim bo vse to brž precej bolj razumljivo.
 

Četudi čutim, da bosta zdrava pamet in za premnoge Slovence tako značilna ljubezen do narave,
gotovo zmagali, tako kot sta (proti mnogo tršim pritiskom prejšnjega režima) na Soči, Radovni in
drugih nesprejemljivih hidrotehničnih projektih ter da zato do dejanske izvedbe novega zajezitvenega jezera sploh ne bo prišlo, se mi zdi smotrno opozoriti na naslednjo pomembno ugotovitev: v nobenem gradivu in dosegljivih dokumentih ter razpravah o tem Projektu na vseh mogočih ravneh, sploh ne najdem nobene resne obravnave ključnih vprašanj, kakršna sem na kratko pravkar orisal, ker pač v osnovi zadevajo varovanje naravnega rečnega okolja. Za mene je to šokantno in popolnoma nerazumljivo, tudi ironično, kot da je reka postranska reč, četudi bi zajezitev vendar najprej in najbolj prizadela prav naravno rečno okolje ter seveda njegove kopenske sestrice na obrežjih. Najbrž so prav zaradi očitnega ignoriranja “rečnih zadev“ naročeni raziskovalci SAZU pripravili, sicer kar lep katalog flore in favne, ki pa obravnava skoraj izključno le kopenske organizme, izmed vodnih pa le nekatere alge, ličinke žab in enodnevnic ter ribe, dočim bi najpreprostejša verodostojna analiza rečnih združb zahtevala raziskave za najmanj petnajst drugih taksonomskih skupin, ki pa sploh niso obdelane. To pa še ni vse, kajti kot je v svojem članku “Zajezene reke skoraj niso več reke (DELO,7/4/03) prav originalno povedal prof.dr. M.Toman, (predavatelj ekologije celinskih voda in vnet raziskovalec zajezitvenih jezer): “ekologija ni pesniška zbirka rastlin in živali v nekem okolju, ampak zapletena igra, v kateri vsak igra svojo življensko vlogo, tudi tisti, ki ga trenutno ni na odru. Le če to igro pozorno spremljamo, lahko pravilno sodimo o procesih v vodnih okoljih in relevantno odločamo o posegih, ki bodo zdravilni za vse organizme, vključno s človekom.“ Investitor pa “hop“, presodi, (samo na podlagi kataloga prvenstveno kopenskih organizmov ter skoraj brez kakršnihkoli uporabnih podatkov o fizikalno-kemijskih razmerah v kopnih in vodnih biotopih), tako kot je na primer 13/8/04 jedrnato razložil gospod Drago Polak, direktor Savskih elektrarn, v svojem pismu reviji VEČ (DELO): “na podlagi rezultatov meritev, izračunov, popolne biološke inventarizacije . . . lahko trdno  zagovarjamo izbrano rešitev kot edino sprejemljivo z ekoloških in gospodarskih vidikov.“ Torej na takšnih temeljih naj bi prišlo do nepovratne (!) izgube naravnih vrednot tega dela naše, slovenske Save in nenavadne lepote reke, obdane z očarljivo, naravovarstveno nenadomestljivo in že zaščiteno naravo njenih obrežij in širšega zaledja? Ob tem pa, za pomiritev živcev, iz Siddharte (Hesse, 1922): “ Vprašaj reko o tem, prijatelj! Poslušaj jo, kako se ob tem smeje!“
 

Za nadaljevanje teh razmišljanj, ponovimo samoumevnost, da bi prav presoja obstoječih in pričakovanih razmer v rečnem in jezerskem ekosistemu morala predstavljati osrednjo temo vrednotenja vplivov načrtovanega posega, vendar pa tega celo dokumenti, na katerih sloni lokacijski načrt predvidenih posegov, ne obravnavajo. Po tem sodeč, ta aspekt najbrž tudi v nobeni izmed 40-tih specifičnih študij, ki jih je investitor ustvaril, oziroma financiral zunanjim izvajalcem, ni adekvatno obdelan. Težko, pa vendar še nekako razumem Investitorja, da si je, očitno premalo razgledan na dokaj zahtevnem vrednotenju rečnega ekosistema, dovolil tako nekorektne spodrsljaje. Zdi pa se mi seveda nedopustno in graje vredno, da je prav tako ravnalo tudi Ministrstvo za okolje, prostor in energijo. No, v tej zadregi vendarle vidim določeno “olajševalno okoliščino“ v tem, da jim tam spričo zelo svojstvene strukture Ministrstva – ker ta namreč “daje streho“ obema: rabi in zlorabi okolja – pač ni lahko krmariti. Sploh pa o naravnanosti Ministrstva v tej zadevi najbolj zgovorno pričajo izjave gospoda ministra Kopača, ki jih je dal 18.avgusta t.l. po radiju A-1; nekaj jih, dobesedno po posnetku, navajam: “ ne glede na to, da mi ta projekt načeloma sicer podpiramo, vendar nima zelene luči, dokler ni spremenjen ta odlok (t.j. odlok, s katerim je l.1998 Občina Bled razglasila Brje za naravni spomenik, op.p.) po pravilni poti . . . po tem je seveda pot projektu odprta.“, pa še tole prikrito omalovaževanje: čeprav seveda tam (v Brju, op.p.) je neka naravna vrednota in malo, recimo hudomušnosti:. . . čeprav je bila (razglasitev, op.p.), eh, eh, tako po kavbojsko, če smem tako malo reči . . . Seveda lahko tako rečete, gospod minister, prepovedano ni, lepo pa tudi ne! 

Tedanjim občinskim svetnikom, ki so, legitimno in prav nič po “kavbojsko“, razglasili omenjeni Naravni spomenik, naravovarstveni zavesti občanov, ki so jih pri tem podpirali in neumorni dejavnosti strokovnjakov Odbora za rešitev Save Dolinke, smo namreč lahko vsi le globoko hvaležni, najmanj za to, da sedaj že več kot štiri leta zadržujejo izvedbo Projekta. Pri tem jih vodi osnovni cilj, da pač novo zajezitveno jezero ne bi potopilo Brja in izničilo njegov status naravnega spomenika. Odboru se moramo zahvaliti dvakrat, kajti na ta način so vzporedno reševali tudi naravne vrednote rečnega ekosistema, njegov vsestranski pomen, vključno njegove  pragmatične funkcije“, kot sem to zgoraj na kratko orisal in vas seveda skušal prepričati v logiko mojega, pa k sreči ne samo mojega stališča, da je projektna komponenta HE Moste nesprejemljiva in nesmotrna ter zato in spričo zgoraj obravnavanih pomanjkljivosti bazičnih dokumentov neizogibno zahteva najmanj popolno obnovitev vseh lokacijskih procedur. Status naravnega spomenika Brje namreč ni edina ovira na poti izvedbe Projekta, kot mislita Investitor in Ministrstvo. Če pa bi na tem vztrajali, bi to seveda vodilo v očitno kršitev določil Zakona o varstvu okolja (2004), Zakona o vodah (2002) in Alpske konvencije (1995).
 

Seveda bo obnovljeni lokacijski postopek zahteval bistveno izpopolnjene bazične dokumente, ki
bodo temeljili na rezultatih adekvatnih raziskovanjih vodnega ekosistema Dolinke in Moščanskega jezera ter vsaj enoletnega, visoko – frekvenčnega monitoringa razmer v fizičnem okolju in v bioloških združbah, kakor tudi na modelskih in eksperimenalnih simulacijah, namenjenih okvirnemu prognoziranju pričakovanih evtrofizacijskih pojavov v načrtovanem zajezitvenem jezeru.

 

Vzorec dna iz tolmuna v "stari strugi", ki kaže debelino plasti mulja na podlagi prej nanesenega drobnega peska

Pred tem pa še nekateri pogledi na Projekt z drugega zornega kota. Bržčas ni nikogar, ki sanacije ne bi navdušeno podpiral, še posebno pa ne med nami “odpisanimi“ iz Piškovce. Mi namreč živimo zraven Save, komaj nekaj metrov nad njenim sedanjim (!) vodostajem in mimogrede rečeno, pri vsakem potresu malo v skrbeh, da bi prišlo do porušenja pregrade in posledičnega premetavanja naših hiš po strugi, medtem ko bi mi, če sploh, surfali na porušitvenem valu. Investitor, pa tudi “odpisani“, smo torej stisnjeni v, ne ravno ljubezenski trikotnik mnogih okoljskih problemov in upravičenih naravovarstvenih nasprotovanj projektu v enem kotu, vprašanj potencialne odgovornosti za življenja in imovino 11 občanov v drugem ter trmastega vztrajanja investitorja na nedeljivi izvedbi projekta po “vse ali nič principu“ v tretjem kotu. Četudi z vsem srcem pripadam strokovnjakom Odbora za rešitev Save Dolinke, ob tejle zmedi investitorju vendarle dobronamerno predlagam, da še naprej išče realno možnost za obojestransko sprejemljivo izvedbo Projekta (saj tehnika zmore vse, mar ne?) in najde pot do dejanskega “Modrega sožitja“. Prav to namreč res vsi potrebujemo, kajti če bo Investitor nepristransko preverjeno dokazal, da sanacija obstoječe HE Moste brez nove zajezitve dejansko ni mogoča ter da zato ne bo mogel uradno zajamčiti varnosti pregrade, sledi nič drugega kot opustitev in razgradnja tega, roko na srce, res starega, zastarelega in okoljsko skrajno problematičnega sistema. V izogib morebitnim nesporazumom pa naj povem, da imam za takšno dokazovanje v mislih zgolj hidrotehnična in sorodna tehnična dejstva. Sklicevanje na pomembnost nove zajezitve za proizvodnjo električne energije, je namreč, ob upoštevanju neprecenljive škode na reki in ob njej ter, po mojem lajčnem mnenju, nesorazmerno visokih investicijskih stroškov), bolj kilav argument.

Večdnevnni tok goste blatne vode iz akumulacije Završnica v "staro strugo" Dolinke je le to masivno prekril z muljem in hitro potolkel vso rečno favno, ki si je opomogla šele po treh letih. To se je zgodilo junija 2000 zaradi nemarnega praznjenja jezera.

Kakorkoli že, trdno sem prepričan, da se bo moralo odločanje o tem, kaj se bo ali kaj naj bi se v tem delikatnem in nenadomestljivem okolju zgodilo:

1) sanacija z doinstalacijo, 

2) samo sanacija

3) opustitev HE Moste,

prenesti iz razmeroma ozkega kroga (Ministrstvo za okolje, prostor inenergijo, Investitor in občinski sveti: Bled, Jesenice in Žirovnica) na višjo raven Republike Slovenije, vendar, kot sem zgoraj že utemeljil, le na podlagi odgovarjajočih analiz in primerno pripravljenih strokovnih dokumentov. Potrebno pa je tudi bistveno več posluha za javno mnenje, domačinov in vseh drugih Slovencev, ki verjamemo, da je, v veliki meri še neprizadeta, prav gotovo pa očarljiva narava Slovenije naše največje bogastvo. Ob podobnih dilemah je pokojni dr. Miha Potočnik, naš legendarni alpinist, pa tudi uspešen borec proti neprimernim akumulacijam na Soči, Idrijci in Radovni, povedal takole modro in lepo: “Soča ni občinska reka, zato o njeni usodi ne more odločati samo ozek krog ljudi. Soča je slovenska reka. Soča je stvar vsakega Slovenca, ki ima o njej pravico povedati svoje mnenje“. Trdno sem prepričan, da bi prav tako povedal tudi o Savi.

Smeti na Moščanskem jezeru in ob njem nudijo kronično odurno podobo; nikjer na petih celinah
nisem na vodah videl takih "pejsažev."

 

 
 

 

Dolina in reka

 

Prof. dr. Alenka Gaberščik, biologinja

Dolina in reka ne potrebujeta razlogov za zaščito, že to, da sta tam tisočletja, je zadosten razlog. Posebej zato, ker smo jih do danes večino že spremenili ali celo uničili. Dolina usmerja reko in reka dolbe dolino, skupaj pa ustvarjata razmere za pestro življenjsko združbo. To sožitje je mogoče zaradi neštetih procesov, ki vplivajo na širše okolje. Uravnoteženost ter pestrost procesov in organizmov pa zagotavljata kakovostne življenjske razmere tudi za nas.

To, da nekje izgine cvetlica, se večini najbrž ne zdi nič posebnega. Pa vendar to pomeni, da so se njene življenjske razmere spremenile in s tem tudi razmere za druge organizme, vključno s človekom. Če pa je ogrožena redka cvetlica, je to klic na pomoč, saj to pomeni, da njeni življenjski prostori izginjajo. Posledice takšnih sprememb se že odražajo v slabšanju kakovosti naših osnovnih virov – zraka, vode in hrane.

Pogosto se mi porajajo vprašanja: »Zakaj je treba naravo braniti pred novimi in novimi posegi? Kako to, da se nam zdi vedno večja poraba normalna, čeprav živimo na omejenem planetu z omejenimi viri? Kam neki smo zakopali prastaro vedenje, da lahko spreminjamo in jemljemo le toliko, kolikor se sproti obnavlja?« – »Saj imamo vendar otroke, ki bodo živeli naprej in tudi oni bodo za preživetje potrebovali reke in doline«.

 

Izjava: Boštjan Anko

 

Izjava:
 

Ko so pred dobrega pol stoletja gradili HE Moste, ni nihče protestiral, prednosti in vrednote so bile drugje, besedne zveze ekološka zavest nismo poznali in nihče ni niti slutil, da bo takrat verjetno dobrohoten poseg v naravo prerasel v težko rešljiv okoljski problem. Ta po tolikem času dobiva svoj epilog v Brjah. Čez petdeset let bi se zgodba iz Most ponovila za pregrado v Brjah. Smo se res kaj naučili? 

V tem času smo vendarle spoznali, da je Dolinka v Brju z vsem okoljem, ki ga soustvarja še veliko več kot zgolj izkoristljiva energija. Čutimo, da je prizadeta, kot je, še vedno enkratna vrednota sredi enkratne krajine. V nas se spet prebuja ekološka zavest. Danes nekaj čutimo in nekaj vemo; čez petdeset let bodo vedeli vsi,… če ne bomo molčali.
 

Prof. dr. Boštjan Anko,….

Poletno srečanje v Dolini

Miha Žvan

 

Na našem poletnem srečanju smo živali, rastline in druga bitja, ki prebivamo v dolini Save Dolinke med mostom v Piškovci in Blejskim mostom, ponovno povabile našega predstavnika iz vašega sveta, da nas zastopa in posreduje naša mnenja in zahteve.
 
Najprej pa se seveda zahvaljujemo za opravljeno delo od leta 1998 po vašem štetju, mi namreč ne uporabljamo vaših številk, imamo dneve in noči, sonce, dež in sneg, poletje in zimo. Za enodnevnice namreč leto ne pomeni nič, tudi za druge žuželke bolj malo. Vsaka vrsta ima svoj način štetja, po katerem se ravna, manjše kot smo, hitreje teče naš čas. No, tistega leta smo dobili svojo prvo avtonomijo, državico po vaše, saj smo po zaslugi Odbora in drugih dobrih ljudi postali zaščiteno območje, kar je pomenilo, da nas nihče več ne bo ogrožal in nam kratil naš življenjski prostor.
 
Z izjemo kakšne divje rave zabave in občasnih piknikov smo vaših pet let živeli v miru, po naših naravnih zakonih. Kot ste se vi veselili državice leta 1991 smo se veselili tudi naše v dolini. Vendar vse dobre stvari pri vas ne trajajo dolgo in začela se je nova ofenziva. Najprej so nas vrgli iz Nature 2000, kar bi v vašem primeru pomenilo, da vas vržejo iz OZN, potem pa so nam po kratkem postopku ukinili avtonomijo.
 
 V naši nameri, pregnati agresorja, nas podpirajo tudi vse novonastale avtonomne cone oziroma države iz konfederacije Natura 2000, pokrajine, ki jim je bila tako kot nam odvzeta pravica do avtonomije, kot so Mura in Kraške planote, podpira nas Zveza držav Ramsarske konvencije, Sotočja lehnjakovih izvirov, Ptice selivke, Žužkocvetke skupaj s Sindikatom opraševalcev, Piškurji, Orhideje, reprezentanti mednarodno zaščitenih rastlin in živali, Društvo grezovk, Trstičje in kot najmogočnejša, Mednarodna zveza  prostoživečih dreves. Zaradi nedefiniranega življenjskega prostora in težavne komunikacije v našo skupnost nismo vključili neorganskih bitij, izrekli pa so nam vso podporo, predvsem pri prenosu informacij po planetu in drugod, prinesli so nam tudi pozdrave prebivalcev doline Kavčke, ki so umrli leta 1952 in spomin na pomor v Savi Dolinki leta 1974 od jezu v Mostah do Črnuč in še dlje. 
 
Nekaj najpomembnejših mnenj in sklepov iz srečanja: 
 
1. Zveza vlagoljubih rastlin obeh bregov najostreje nasprotuje selitvi na nadomestno mokrišče in to
primerja s koncentracijskim taboriščem, saj se od tam ne bi vrnila nobena rastlina, preživelih pa tudi ne bi bilo. Gre za eksperimentiranje na živih osebkih, ki so povrhu še zelo zaščitene.
 
2. Reka s svojimi prebivalci tudi odločno nasprotuje spremembam, saj bodo prav vsi, vključno z Reko deležni izjemnih in nepredvidljivih posledic. Piškurji in drugi prebivalci hitrotekoče Save bodo pomrli, ostali pa se bodo verjetno zadušili in zastrupili. Prav tako se Reka ne strinja z mnenjem, da uničuje Brje, saj tam teče že ves čas, včasih se preseli na to, včasih pa na ono stran. Sicer je pa tako, da
so bili tudi ljudje na prvem pomladnem sestanku po dolgi zimi pred 10.000 do 15.000 vaših let in so podprli dejstvo, da reka pač ne more teči tam, kjer bi hoteli ljudje, ampak bo tekla, kjer bo lahko, nekje bo jemala, nekje dajala.
 
3. Zveza Žužkocvetk in Sindikat Opraševalcev iz obeh bregov tudi ostro nasprotujeta spremembi pokrajine, saj bi ob poboju žužkocvetk brez hrane in možnosti preživetja ostal tudi večji del opraševalcev.
 
4. Povezati je treba oba bregova, saj se severni breg počuti zapostavljenega, ker ima iste vrste rastlin in živali, pa nima pravice do avtonomije. Pokrajina je ista, vmes je samo Reka.
 
Razprava je bila še zelo burna, trajala je 3 dni in 3 noči. Vsaka vrsta bi namreč izgubila ves svoj življenjski prostor, saj bi uničili dno doline, bregove pa bi prav tako posekali in obložili s skalami. Na koncu smo se še enkrat preko našega predstavnika zahvalili za vso dosedanjo podporo in akcije, za kres v Piškovci, za
očiščevalno akcijo in vsa druga dobra dela dobrih ljudi. Spomnite se prvega pomladanskega sestanka po dolgi zimi, ko smo skupaj doumeli, da smo del narave, da je narava naš dom in da, če nam kdo vzame dom, pa četudi dolga zima, bomo žalostni in jezni in da moramo držati skupaj.
 
V imenu živali in rastlin Doline Save Dolinke,
 
Miha Žvan

Dragi Prijatelj

 

Leo Ličof

 

Dragi Prijatelj,

ker skupaj deliva usodo našega kraja, Ti pišem to zaskrbljeno pismo. Kot veš, obstaja velika nevarnost da uničijo B'rje – malo alpsko dolinico.

Pred kratkim sem obiskal in vznemirljivo doživel ta čudovit kraj. Srečal sem plaho srnico, videl množico žuželk in metuljev in poslušal žuborenje Save. Ko sem vstopil v ta nedotaknjen čarobni svet so ptice vznemirjeno poletele in kričeče oznanjale moj prihod. V njihovo čudovito kraljestvo kjer že tisočletja živali živijo v harmoniji prihaja človek. Nevarnost! Zla slutnja!?

Jez!

Prosim Te dragi prijatelj, da narediš vse kar je v Tvoji moči, da se jez, ki ni prijazen do živih bitij ne zgodi. B'rje so dom tisočerih živali, ki bi bile v primeru potopitve brez milosti umorjene.

Uničen bi bil tudi nedotaknjen gozd, ki skrbi za ogromne količine svežega kisika katerega dihamo. Veš da je ta ekološka in biološka masa nujno potrebna za naše zdravo in uravnovešeno življenje. Naša skupna dolžnost je, da obdržimo ta lep kraj nedotaknjen za prihodnje generacije.

Če bi uničili ta prelep kos Slovenije bi bila to tudi prava katastrofa za turizem. V kolikor bi ta kraj potopili in iz njega naredili mrtvo jezero, bi se vsa turistična konkurenca iz nas brila norce. Takih neumnosti v imenu turizma ne počenjajo nikjer več. Danes živa, poskočna in brhka Sava bi postala mrtva mlaka, nihajoča gor in dol v višino 4. metrov.

B'rje si lahko ogledaš če se spustiš po Savi z domačimi raftarji. Priporočam Ti tudi sprehod skozi neokrnjeno naravo. Poslušaj ptičje petje in mogoče boš opazil črnega škarnika, kateremu je v B'rjeh edini habitat v Sloveniji. Prav gotovo pa boš opazil malega sokola škrjančarja, ki tukaj gnezdi. Pojdi in poglej si ta lep in nedotaknjen kraj. Mokrišča in izviri čiste vode. Čista voda bo našim zanamcem veliko boljša popotnica v prihodnost kot nekaj Kw električne energije.

Pomori čebel, pomori rib, hrušev ožig, BSA … kar se danes dogaja z živalmi in kraljestvi narave niso več skrivnosti. Očitno je, da je povzročitelj teh grozodejstev človek. Človek, ki na preži za šop dolarjev brez kančka usmiljenja pokončuje stvarstvo narave. Ali bo ta človeček kdaj razumel, da je življenje pomembnejše od denarja!?

Čas je, da nehamo maltretirati naravo, rastline, živali in minerale, vodo in zrak Čas je, da zaustavimo uničevanje naravnih habitatov v Sloveniji.

 

Lep pozdrav, Leo Ličof

Informacije in Donacije

Društvo za varstvo okolja Bled
Mlinska cesta 3
4260 BLED
tel: 031-617-851
email: dvo.bled@protonmail.com

TRR:
SI56 0700 0000 0400 215 Gorenjska banka Bled

DŠ: 44541287

matična št: 1142127

Prošnja za donacijo

Pristopna izjava

Izjavo izpolnite in nam jo pošljite na naslov zgoraj.

Facebook

Categories
Arhiv