Aarhuška konvencija

Špela Kapus:

Ker se ta pojem pojavlja vedno pogosteje in je danes njegova uporaba zelo moderna, ga je treba dodatno pojasniti in razložiti. Gre za dokument Evropske unije, ki ga je naša država podpisala leta 1998, ratificirala (potrdila njegovo veljavnost) pa leta 2001. Njegov napredek je v tem, da v vseh zadevah, povezanih z okoljem, legitimira pravico do soodločanja (participacije) javnosti in ne zgolj pravice do posvetovanja (konzultacije), in tako poglablja demokratično delo javne uprave. Njegove države pogodbenice potrjujejo, da je treba varovati, ohranjati in izboljšati stanje okolja in zagotoviti trajnostni in okolju primeren razvoj, povečati odgovornost in preglednost odločanja v vseh vejah oblasti in na vseh njenih nivojih, tudi lokalno. V odločanje državnih organov je treba v celoti vključevati okoljske vsebine v interesu javnosti.

(1.steber) javnosti in javnim organizacijam morajo biti dostopni vsi podatki v zvezi z okoljem in posegi vanj:
(2. steber) pravica do soodločanja 
(3. steber konvencije) učinkoviti pravosodni mehanizmi za varovanje teh dveh pravic .
Slovenija se je s svojo ratifikacijo zavezala, da bo načela in določila konvencije upoštevala in jih prenesla v svojo zakonodajo. Če tega v celoti še ni storila, jo konvencija še vedno in prav zato v popolnosti pravno zavezuje, zato se ne more sklicevati na pomanjkljivosti svoje zakonodaje. To velja tudi za delo lokalnih organov in njihove akte.
 
Organ vsake javne oblasti mora na zahtevo prosilca informacijo o okolju poslati najkasneje v enem mesecu, v izjemnih primerih v dveh. Razlogi za zavrnitev so našteti in jih je treba razlagati omejevalno. Če je dostop zavrnjen ali nepopoln, se oseba/organizacija lahko obrne na informacijskega pooblaščenca (Zakon o dostopu do informacij javnega značaja) ali ugovarja molk organa, če je stranka v postopku ali nevladna organizacija v javnem interesu (Zakon o upravnem postopku). V šestem členu konvencije je urejena pravica do soodločanja o dejavnostih, za katere daje dovoljenje država/občina, in so določene v prilogi konvencije. V ta okvir spadajo dodatno tudi vse dejavnosti, za katere je potrebna presoja vplivov na okolje, in vse tiste dejavnosti, ki bi lahko  pomembno vplivale na okolje. Ta člen ločuje t.i. zainteresirano javnost ( stranke v postopkih in nevladne organizacije v javnem interesu) od splošne javnosti (posamezniki, skupine, društva), ki ima prav tako splošno pravico do sodelovanja pri odločanju. Obe morata biti ustrezno obveščeni o vseh fazah postopka, o vseh relevantnih gradivih, organu, ki je pristojen za odločanje, času in kraju javne obravnave, organu, ki zbira pripombe, organu, ki daje informacije, rokih za predložitev pripomb. Javnost je upravičena sodelovati verižno, torej v vseh fazah od začetka do konca postopka, država/ občina pa mora zagotoviti, da se pri odločitvah ustrezno upošteva izid udeležbe javnosti. Organ lahko ponovno prouči ali dopolni pogoje za izvajanje predlagane dejavnosti ali posega v prostor.
 
Na ta način javnost in država/občina skupaj pripomoreta k iskanju dodatnih, alternativnih in boljših rešitev in ukrepov na področju varstva okolja. Če predlogi javnosti neupravičeno niso upoštevani in je prišlo do kršitev postopka, zainteresirani javnosti preostaneta institucija varuha človekovih pravic, ki da ustrezne informacije, in sodna pot ( Stvarnopravni zakonik, Obligacijski zakonik, Kazenski zakonik RS, Zakon o upravnem postopku, Zakon o upravnem sporu, Zakon o varstvu okolja, Zakon o ohranjanju narave, področni okoljski zakoni, Zakon o urejanju prostora,…) , splošni javnosti pa varuh človekovih pravic, ki se lahko neformalno vključi v postopke in zahteva pojasnila v zvezi z njimi ter prenehanje kršitev, zato je pri svojem delu zelo učinkovit. Glede na trenutno nizko stopnjo demokratičnosti in vključevanja javnosti v postopke odločanja na vseh nivojih je izraba tega instituta s strani javnosti v Sloveniji nezadostna in premajhna, zato varuh sam apelira na javnost, naj se obrne nanj v primeru kršitev s strani organov javne oblasti in nosilcev javnih pooblastil. V sedmem členu konvencija ureja sodelovanje javnosti pri pripravi programov in načrtov v zvezi z okoljem in prostorom, v osmem členu pa pravico do sodelovanja pri pripravi splošno veljavnih aktov javnih oblasti ( zakoni, uredbe, pravilniki, odloki, splošni akti nosilcev javnih pooblastil, drugi splošno obvezujoči akti) na državnem in lokalnem nivoju. Izid udeležbe je treba čim bolj upoštevati. Če pri tem pride do kršitev postopka, lahko stranka ali nevladna organizacija v javnem interesu zahtevata ustavno presojo akta (Zakon o ustavnem sodišču), širša vključena javnost pa naj se obrne na institucijo varuha človekovih pravic. Ta lahko pomaga tudi v primeru pogostih kršitev, nastalih v inšpekcijskih postopkih (Zakon o inšpekcijskem nadzoru, Zakon o varuhu človekovih pravic). Smiselno je tudi povezovanje lokalnih nevladnih organizacij s področja varstva okolja z nevladnimi organizacijami v javnem interesu, ki naj sodelujejo v pomembnejših lokalnih postopkih od začetka, torej že v fazi prve javne obravnave. Če pride do sprejema akta, ki je formalno sicer pravilno sprejet, pa ima hude vsebinske kršitve in notranje protislovnosti, bo nevladna organizacija v javnem interesu lažje uveljavljala protiustavnost kot majhna lokalna organizacija, ni pa to nujnost. Poleg tega nevladne organizacije v javnem interesu lahko sodelujejo v postopkih sprejemanja aktov kot stranke in tako lažje uveljavijo svoje interese (Zakon o varstvu okolja 43. člen, 64. člen, 73. člen).
 
Tudi Evropska Unija je za obravnavo kršitev ustanovila poseben sistem nadzora, ki naj bi širši javnosti in nevladnim organizacijam varstva okolja omogočil sodelovanje pri ugotavljanju in preganjanju kršitev s strani držav članic. Evropska komisija zato poziva subjekte k sodelovanju (splet). Na njeni ravni je za kršitve konvencije o sodelovanju javnosti pristojen Odbor za presojo skladnosti z Aarhuško konvencijo, ki preverja implementacijo njenih določil v nacionalne zakonodaje in uvaja ukrepe v primerih konkretnih neskladnosti. Nacionalna zakonodaja krši določila konvencije, če postavlja prestroge pogoje za vstop nevladnih organizacij v postopek ali jim ne priznava neposrednega pravnega interesa varstva okolja. Odbor proti članici v primeru hujših in ponavljajočih se kršitev sproži postopek pred sodiščem EU. Za ostale kršitve okoljskega prava EU pa je pristojen Generalni direktorat Evropske komisije za okolje, ki prav tako vodi posebne postopke ugotavljanja kršitev in državi članici naloži, naj jih odpravi, ali pa proti njej naperi okoljsko tožbo. Pritožniki v tem postopku so prav tako državljani ali nevladne organizacije na posebnem obrazcu (environment Directorate-General, Predstavništvo EK v Sloveniji). Alternativa domačim sodnim postopkom je tudi Evropski varuh človekovih pravic, ker pred njim ni potrebno izkazovati pravnega interesa. Pristojen je tudi za ugotavljanje kršitev evropskih organov.
 
Javnost mora po določilih konvencije sodelovati v vseh postopkih, kjer se odloča o aktivnostih, ki lahko vplivajo na okolje, torej je njihov vpliv že znan ali pa še ne. Zato je treba ta vpliv preverjati. Pomembno je, da javnost da soglasje k končnemu posegu, projektu in tehnologiji ter k njegovemu vplivu na prostor/okolje. Zato ima pravico sodelovati v postopku tudi že po nastanku posega, projekta ali umestitve tehnologije v prostor, kadar se naknadno pojavi vprašanje njihove sprejemljivosti na okolje. Parametri in vplivi na okolje morajo biti večkrat izmerjeni in preverjeni, tudi v različnih okoliščinah. Pri tem mora javnost sodelovati, prav tako pa pri izdaji dovoljenj za posege, projekte in tehnološke postopke v vseh fazah projekta. Pod nobenim pogojem ne sme biti izključena. Država/občina mora natančno analizirati projekt in tudi javnosti omogočiti dovolj časa za vpogled in pripombe, glede na naravo in obseg gradiva. Minimalen rok naj bo 30 dni in dodaten za pripombe, za večje projekte pa daljši (npr. Francija šest tednov za vpogled in 45 dni za pripombe). Potem je treba natančno in enakopravno preveriti vse alternative posega, ki se v postopku pojavijo kot možne, in izbrati tisto, ki najmanj vpliva na okolje in njegove sestavine.
 
Če bo država/občina v svojih postopkih pravilno postopala, se bo izognila okoljskim tožbam in izoblikovala trajnostni sistem sprejemanja okoljskih odločitev in okoljskega razvoja.
 
 
več na:
 
 

Comments are closed.

Informacije in Donacije

Društvo za varstvo okolja Bled
Mlinska cesta 3
4260 BLED
tel: 031-617-851

TRR:
SI56 0700 0000 0400 215 Gorenjska banka Bled

DŠ: 44541287

matična št: 1142127

Prošnja za donacijo

Pristopna izjava

Izjavo izpolnite in nam jo pošljite na naslov zgoraj.

Facebook

Categories
Arhiv